Gore in ljudje: O veri in o podpori pri iskanju leče v kopici gorá, o dveh bratih kapucinih in o Marijinem prazniku … Redko kdo gre v gore po naključju in še bolj redki hodijo v gore zaradi naključij. Taki izleti so neponovljivi, tako tudi ne obstajajo vodniki po gorskih naključjih.
Vera
Nekoč je živel zelo veren alpinist. Skrbno je preveril vse, kar je prijel, kajti verjel je, da se mu kadarkoli lahko odtrga oprimek. Njegova vera je bila zelo močna. Enkrat se mu je odtrgala cela skala. Odločil sem se, da bom našel izgubljeno lečo. Vedel sem, da mi bo pomagala močna vera. Le vedel nisem še, kaj bom storil s tem dejstvom – najdeno lečo.
Teden se je zaključeval z velikim Marijinim praznikom, ki se v Italiji imenuje ferragosto, »dopust cesarja Avgusta«. Ko me je Ana pred leti spraševala, ali gre še kdo z mano v gore, sem se nasmehnil: »Z mano gre vedno tudi Marija.« Kaj, če je to res?
V subjektivnem izkustvu procesa individuacije lahko začutimo, da se vanj dejavno in ustvarjalno vključuje neka nadosebna sila. Včasih se nam zdi, da nas nezavedno vodi v soglasju z nekim skritim načrtom; kot da nas opazuje nekaj, česar mi sami ne vidimo – morda veliki človek v našem srcu. (*)
Načrt
Naslednji zvečer sem se odločil: jutri ostaneva na morju in v četrtek greva po lečo. Odpor je bil razumljiv. »Kolikšna je verjetnost, da jo najdeš?« Statistika ni bila nikoli pravična do posameznika.(*) »Ti bi šel vseeno tako daleč, kjer sva pravkar bila? Včeraj zvečer si mi dal na izbiro morje ali Višarje.« Mislil sem le za danes, ne za vekomaj. Bil sem brez avta in z rezervnim načrtom: v sredo bi šel domov po avto in od tam naslednje jutro sam na Višarje.
Če bo človek želel ubogati nezavedno, velikokrat ne bo mogel delati, kar si želi. Prav tako ne bo mogel početi, kar od njega pričakujejo drugi. Zato da bi se našel, se bo moral ločiti od svoje skupine: družine, partnerja ali drugih bližnjih ljudi. Tistim, ki se posvečajo svojemu nezavednemu, bomo pogosto rekli, da so nedružabni in egocentrični. (*)
Ni šlo samo za lečo. Vzrok sem ugotovil, rad bi spremenil tudi posledico. Izbral sem preizkušeno, deset let staro majico, pravkar prenovljeno z gumbi. Pri hlačah nisem imel izbire, čeprav že veliko let niso bile več moderne. Odločil sem se za zgodnejšo uro kot ponavadi. Našel sem mikavnejšo pot, iz Zajzere. Izbralo se je tudi boljše vreme, kot so ga napovedali računalniški programi. Ana pa je zbrala voljo za hojo.
Različni pogledi
Celo pot sva hodila sama in v miru. Stopila sva na visokogorske trave. Solzica! V zelenju se je zalesketala kapljica rose. Ko bi se takole lečka zalesketala v soncu! Z zadnje strani gore, ki je še nisva poznala, je bil pogled na senčno stran gorá od Viša do Montaža edinstven. Prvi vrh je bil obljuden in sosednji je bil videti prazen. Dva Slovenca sta ležala na skriti strani drugega vrha Kamnitega lovca in pustila času svoj čas.
Pogledovala sta proti goram na vzhodu. Kam grem? Nekaj pogledat. In že me je vzelo lahko prehodno skalovje. Kraj je bil edinstven. Najprej sem se nagledal pogledov, šele zatem sem pogledal v tla. Razveselil sem se jo kot bisera, ko se je zalesketala v soncu! Ležala je na meji stezice.
Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca: ne jezi se, ko ga kamen pri rasti ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal. Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj v levo ali v desno, v hrib ali stran od hriba. (*)
Prejšnji večer sem si v postelji večkrat poskusil predstavljati, kje bi lahko ležala lečka in vsakič sem jo videl na pesku. Morda sem v ponedeljek slabo gledal, verjetno pa jo je nežen dežek naplavil iz trave. Bila je zadnja in verjetno edina priložnost: petkovo močno deževje bi jo za vekomaj odplaknilo z vida.
Brata kapucina
»Ste se naslikali skal?« Ja, pa tudi tisto, kar sem šel gledat, sem videl. Na travnatem vrhu sta poležavala dobri dve uri. Sta Matej in Jurij vedela, da je ta višji od 'glavnega'? Bila sta sama, medtem je bilo na križanem vrhu veliko ljudi, tudi Slovencev. Rodna brata sta prvič v življenju preživljala skupni dopust.
Njuna steklenička z utekočinjenimi zelišči od bratov minoritov iz Olimja je poromala k ustom. Pogovarjali smo se o pisanih rožah, na katere se nisem spoznal. Tudi o kamnokrečih, cvetlicah posrečenega imena, ki se barvno in imensko lepo ujemajo s skalovjem. Kamnosreči pa bi lahko bili avtohtoni kamniški alpinisti…
Sebstvo se slej ko prej pojavi, ko se človek iskreno obrne v svoj notranji svet in resnično poskuša spoznati samega sebe – ne s premlevanjem subjektivnih misli in čustev, temveč tako, da sledi izrazom svoje objektivne narave. (*)
Bila sta zadovoljna in iz tega izleta bosta še dolgo črpala energijo. Pri izmenjavi elektronskih naslovov sta se zabavala, kdo od njiju je večja in kdo manjša afna. Povedal sem še svoj naslov: Iztok pika Snoj, afna, velika in mala, po potrebi, gmail pika kom.
Domača naloga
Na obzorju smo iskali tudi Triglav. Pojma nisem imel, kam točno naj gledam. Doma me je zanimalo, kje bi moral iskati to glavno slovensko goro. Skrivala se je natanko za vrhom Jalovca. Le da dvojna razdalja od Triglava do Jalovca ni bila na vrhu Kamnitega lovca, ampak na Škriljah. Pot povratka naju je nesla tudi tam čez. Višarje pa se je z vrhom Triglava ujelo v črti z Jalovčevim sosedom Mangrtom.
Tako kot drevo bi se tudi mi morali prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi. Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar nihče pred njim še ni spoznal. (*)
V kakšnem sorodu so te gore? Razdalja med Jalovcem in Mangrtom je enaka razdalji med Triglavom in Kanjavcem, na katerem sploh še nisem stal. Še eno naključje: Triglav sem tistega dvanajstega avgustovskega dne videl vseeno. Kos mi je poslal fotografije očaka, ki jih je ta dan posnel iz ptičje perspektive. Tisti dan ga je slikal tudi Janez in s Tosca poslal pozdrave.
Gorska kraljica ni ena izmed gorá. Verjetno ima veliko imen, eno izmed njih pa je zagotovo … Draga Marija, tudi tebi hvala za prelepo darilo, vsa ta drobna in čudovita naključja!
(*) Carl G. Jung in soavtorji, Človek in njegovi simboli
Naključja
Najbolj očitno je, ko vedno znova govoriš o »naključjih«. Naključij, kakršna si zamišljaš, ni. Obstaja samo Božja previdnost, ki jo Gospod oblikuje neopazno, da se lahko za njimi skrije. Še posebej, ker mnogih »naključij« sploh ne opaziš. Bog ne ustvarja zato, da bi se postavil poleg svojega izdelka, čakajoč na aplavz in priznanje. Gospod ni slab umetnik, temveč dober Oče, ki samoumevno skrbi za svoje otroke in iz tega ne zganja nobenega cirkusa. (Stephan v. Stepski-Doliwa, Sai Baba govori o odnosih)
Iztok Snoj