Peter Podgornik: Za vse, ki poznamo Ferdinanda Goloba - Ferdota in njegove dogodivščine, ni to, kar pišem, nič novega in nenavadnega.
... Pišem zarad tistih, ki njegovih športnih avantur ne poznajo, in da se njegove preveslane poti ne pozabijo. Že dolgo smo navajeni, da nas stalno preseneča z dejanji, ki kljub lepi starosti akterja ne izgubljajo, ampak pridobivajo na vrednosti.
Bežno sem ga spoznal pred več kot tridesetimi leti, ko je skupaj z planinci PD Nova Gorica redno obiskoval domače in druge evropske gore. Dolga leta je aktivno sodeloval v upravnem odboru društva, bil gospodar koče na Krnu, koče v Lepeni in načelnik novoustanovljenega padalskega odseka. Veliko ljudi se ga spomni kot enega začetnikov jadralnega padalstva na Goriškem pred skoraj petindvajsetimi leti. Poleg veliko novih padalskih spustov iz naših in tujih gora je bilo tudi nekaj polomljenih udov, ki so vse nas, ki nam je bil Ferdo mentor hitre šole padalstva, opominjali, da smo kljub temu, da želimo leteti, še zmerom samo ljudje.
V sredini devedesetih let prejšnjega stoletja sva postala soseda na Cesti Prekomorskih brigad v Šempetru pri Novi Gorici. Kljub dokaj pestri aktivnosti vsakega od naju sva si včasih privoščila kakšno skupno dogodivščino na nebu ali na zemlji. Ferdo pa je kot, da bi želel ohraniti tradicijo Prekomorskih brigad, zašel v svojevrstno pomorsko aktivnost. Iz stare deske za surfanje si je napravil plovilo, ki je zaznamovalo njegov vstop v abrahamovo obdobje življenja. Skrbno je premislil, kaj vse mora biti na deski, da bo lahko preveslal večje razdalje. Plovilo je bilo zelo enostavno, podobno lastniku, ki je potihoma sanjal svoje mladostne sanje in se videval na raznih koncih Mediterana. Večina njegovih znancev si sploh ni predstavljala, kaj vse mu roji po glavi, kje so zamišljene obratne točke in kakšne dogodivščine ga čakajo.
Drugi poskus, ko je iz Istre v sedemnajstih urah preveslal 100 km na deski do italijanske obale in se brez počitka vračal nazaj, je bil zanj skoraj usoden. Močna burja, ki ga je dobila sredi Jadrana, ga je odnašala iz načrtovane smeri, izčrpanost in dehidracija sta napravili svoje. Po dneh in nočeh neprekinjenega veslanja je priveslal na otok Susak. Pogrešanca so strpali v bolnico, kjer mu zaradi domovinske vojne niso mogli dati niti infuzije, rabil pa je le kaj za pojesti, popiti in par dni počitka. Počasi se je pobral, dobro premislil o slabem in dobrem, izbolšal plovilo in zorel za nov iziv.
Hodil je po poti svoji sanj, čez dve leti se je v vasi Miren vsedel na desko, zaveslal po reki Vipavi in naprej po Soči. Pri Tržiču (Monfalcone) je vstopil v Jadran, ga preveslal po vzhodni obali do Dubrovnika in se po enem mescu in 1240 preveslanih kilometrih vrnil po morju nazaj, se ustavil na Soči, kjer je par dni pred srečanjem z Abrahamom končal svojo prvo veliko pomorsko dogodivščino. Delo je opravil sam, brez zemeljske pomoči, medijev, sponzorjev in brez velikih besed. Večini je zastal dih, njemu pa je duša igrala od sreče, veselica za vse povabljene in nepovabljene je trajala tri dni. Nepoznavalci dogodka in Ferdota so mislili, da je šempeterski praznik, čudno je bilo, ker je bil na neobičajni lokaciji.
Sledila so nova podobna potovanja, včasih krajša zaradi vremena ali časovnih omejitev. Leta 2001 je spet na deski zaveslal iz Devina v Tržaškem zalivu, sledil vzhodni jadranski obali do Albanije, prečil Jadran pri Otrantskih vratih in priveslal po zahodni jadranski obali do izhodišča. Največ preglavic na tej poti je imel pri izlivu reke Pad, kjer ga je oviral močan tok na delti. 2100 kilometrov v sedemipedesetih dneh ga je napravilo še močnejšega v premikanju mej mogočega navzgor. Njegov vsakdan na taki poti je bilo vsakodnevno neprekinjeno veslanje, prilagajanje naravnim silam, samotni bivaki ob morju, redki stiki s civilizacijo, pri kateri je nabavljal potreben živež, in pa končna točka tam nekje blizu doma na robu Furlanske nižine, kjer ga vsi čakajo in upajo, da se kmalu znajde med najdražjimi.
Žena Majda, jezna in istočasno ponosna nanj, ni skrivala skrbi ob vsaki njegovi odsotnosti. Sin Jernej, ki ga je običajno odpeljal do izhodiščne točke poti, je čakal, da ga oče pokliče nekje iz Tržaškega zaliva po opravljeni poti. Ferdo je svoje specialno plovilo zamenjal za Prijonov morski kajak, ki mu je dal ime Urška – po svoji hčerki, katere vnuki mu včasih popestrijo že tako bogat dan.
Ko sem letos na začetku poletja Ferdota ob kozarcu ta črnega malo povprašal, kam jo bo mahnil s kajakom, mi je kot običajno skromno odgovoril, da bo treba kam iti. In je šel. Prijatelj Dani, ki ima zaradi številnih obiskov Grčije tam že skoraj državljanstvo, ga je mimogrede odpeljal vse do Astakosa v Jonskem morju. Prekomorsko veslaško pot je začel v objemu mitskih krajev in otokov iz grške zgodovine. Nadaljeval je ob obali Albanije in rajnke Jugoslavije vse do Devina v Tržaškem zalivu. Zadnji dan je v petnajstih urah preveslal dobrih sto kilometrov in dokazal, da kljub dvainšestdesetim letom in beli bradi še ni zrel za med stare kozle.
Seznam Ferdovih veslaških dogodivščin (po Jadranu ima preveslanih preko 8870 km):
7. in 8. 7. 1996: iz kampa San Pol – Bale (HR) čez Jadran proti Punti della maesta (IT), približno 30 km pred italijansko obalo je zaradi izredno močne nevihte obrnil in se vrnil na izhodišče, okrog 140 km, 19,5 ur, predelana surf deska.
13. do 19. 7. 1996: iz kampa San Pol – Bale (HR) čez Jadran do Punte della maestra (IT) in nazaj v izredno teških razmerah (močna burja) do otoka Suska, preko 300 km, 7 dni, predelana surf deska.
16. 7. do 14. 8. 1998: iz Mirna po reki Vipavi v reko Sočo, naprej po vzhodni jadranski obali do Dubrovnika in nazaj do kraja San Pier di Isonzo na reki Soči, 1240 km v 30 dneh, predelana surf deska.
5. do 18. 7. 1999: iz Tržiča (Monfalcone, IT) v tržaškem zalivu do kraja Cesinatiko na zahodni jadranski obali in preko Jadrana do kampa San Pol – Bale, Hrvatska, 480 km, 14 dni – slabo vreme, predelana surf deska.
18. in 19. 8. 2000: iz kampa San Pol – Bale (HR) do Unij in nazaj na izhodišče, 130 km, 29 uh veslanja, predelana surf deska.
1. 7. do 27. 8. 2001: iz Devina (IT) v tržaškem zalivu po vzhodni jadranski obali do Albanije, naprej preko Otrantskih vrat in po zahodni jadranski obali nazaj do Devina, 2100 km, 57 dni, predelana surf deska.
7. 7. do 13. 8. 2004: iz Devina do Visa, preko Mljeta in nazaj v Devin, 1253 km, 29 dni, morski kajak.
8.. do 12. 8. 2005: iz kampa San Pol – Bale (HR) do Nerezin, preko Unij in nazaj do kampa San Pol, 170 km, 4 dni – močna burja, morski kajak.
30. 6. do 25. 7. 2007: Iz Devina mimo Lastova do Dubrovnika in nazaj v Devin, 1210 km, 26 dni, morski kajak.
8. do 16. 8. 2008: iz Devina do Nerezin preko Valuna na Cresu in nazaj do Devina, 400 km, 9 dni, morski kajak.
10. do 13. 7. 2009: iz Devina do kampa San Pol – Bale (HR) in nazaj na izhodišče, 200 km, 4 dni, morski kajak.
26. 7. do 19. 8. 2010: iz Astakosa v Grčiji po vzhodni ionski in jadranski obali do Devina, 1250 km, 25 dni, morski kajak.
Verodostojnost podatkov, ki sem jih navedel sem večkrat preveril v stopnišču Ferdove hiše, kjer so obešeni zemljevidi z vrisanimi preveslanimi potmi po Jadranu in iz njegovih zapiskov. Še več sem izvedel iz njegovih ust v bogato založeni kantini pod omenjenim stopniščem.
Peter Podgornik