Gore in ljudje: Zakaj se tak samotar odloči, da bo na gorsko vandranje peljal ljudi, nevajene gorá? »Pomagali so mi priti na Kanjavec, na katerem še nisem bil.« Kot da ga ne bi zmogel sam. »Skupaj smo nekaj lepega videli, doživeli, spoznali in uresničili.«
Kanjavčev svet
Je bil izlet adrenalinski? »Ne cesti med Bledom in Bohinjem smo morali voziti mimo velike skupine kolesarjev triatloncev in v prvi uri hoje nam je nasproti uletela druga velika skupina, povezana s kravjim triatlonom.« Kravjim balom. »Ja, nekateri so se jih bal', ko so šle krave vštric tudi po tri.« Kakšen je občutek, ko se ti vodnica kot prvemu v koloni zazre v oči? »Debelo je pogledala, zakaj v tem letnem času vodim svojo skupino iz doline v planino. Tretja od velikih skupin pa je bila že povsem mirna. Ovce pač.«
Kdor hodi po stopinjah drugih, za seboj ne pušča sledi. (*)
Kaj ste lepega doživeli na poti? »Čudovite počitke: na Planini pri zelenookem Jezeru, na Dednem pašniku s čredo ovac, leže na travah doline v zavetju Kopice, stoje na Vratih v dolino Sedmerih, na otipu Kanjavca, pri veličastnih kozorogih, na vidnem dosegu vrha, v sedelcu med obema kotama, med iskanjem morskih zalivov v dalji, na razglednih Prehodavcih, pri šestih od Sedmerih, pred kočo pri Dvojni skali v jezeru, na Štapcah, pogretih od sonca, na obeh straneh Ovčarije, na prijazni planini Viševnik in končno – pri avtu.
Ne mudi se mi, ker se zavedam, kako kratko je človeško življenje. (*)
Pomembna je vendar pot! »Lepo je bilo priti iz gozda na pašnike, iz macesnovja na visokogorske trave, iz redkega rastlinja v gosto skalovje, skozi hlad višinskega vetra pod visoko sijoče sonce, med sencami gorskih oblakov na vrh gore. Naslednji dan smo med hojo opazovali, kako se po Zelnaricah spuščajo žarki, spremljali, kako se v Sedmerih triglavskih jezerih dvigujejo odsevi gora, in se ponovno prepustili dobrodejnemu učinku zelenila planin. Kakšno podrobnost smo verjetno spregledali in kako odlično točko obšli.«
Narava je materino naročje. Mehko in toplo. A človek sili v naročje napredka, v trdo in hladno betonsko korito. (*)
Vandrovci
Tudi lani vas je šlo deset. Zakaj deset in zakaj ste letos izbrali razmeroma nepomemben vrh? »Lani nas je bilo enajst, le da tega nismo vedeli. Da smo šli lani kljub slabem vremenu, sta odločili dve stvari. Na predvečer je imela ena izmed deklet negativen test nosečnosti in sendviči so bili že pripravljeni. Sendviče smo seveda pojedli, po vrnitvi s Triglava pa je bil tudi test že pozitiven! Letos smo se raje naročili na lepo vreme. Zakaj deset? Ker sem si želel, da nas ne gre samo devet. Desetnico smo dobili po čistem naključju.«
Pametni ljudje so zelo previdni. Razmišljajo, analizirajo in se nenehno sprašujejo, če bodo zmogli. Zato pripada svet norcem, pogumnim ljudem. (*)
Ste prišli vsi na vrh? »Vsi, čeprav sredi poti ni bilo tako videti. Bili smo vztrajni.« Je bil kdo užuljen? »Še slabše. Ena je zaradi večjega žulja hodila v rezervnih športnih copatih, pa je že pred vrhom Kanjavca izgubila del podplata. Drugi dan ji je odpadel v celoti.« Ste doživeli še kaj? »V nedeljo smo videli gamsa in slišali svizce. Kačo pa je videla samo ena oseba, le da smo to slišali vsi.«
Kaj je na vrhu visoke gore, na katero si vsi tako želimo? Osamljen prostor. (*)
Je bilo kaj smešnega? »Na višjem in neoznačenem vrhu sem oponašal planinske vodnike in našteval imena gora na obzorju. Med drugim sem dolino Lepene umestil za Jalovec.« Da se upaš tako velikem številu razlagati … »Le en parček sem znal navdušiti za neoznačeno, a višjo od obeh kot.« Dobro, da za tabo ne gredo na slepo. »So šli pa za drugim. Bilo je na Štapcah. Naš najhitrejši je prehitel starejši par. Umirjen gospod je zaostal, gospa pa je fantu začela živahno slediti. Po skalah je še kar lezla za njim, ko je zasledovani opazil, da je nekaj narobe s potjo. Zgrešil jo je pod stopnicami in jeklenicami. Ni jasno, ali ji je čez skale želel pobegniti. Videl je, da pride čeznje, ni pa vedel, da je zadaj gosto borovje.«
Ne ponavljajmo tistega, kar smo včeraj slišali, povejmo tisto, kar smo sanjali ponoči. (*)
Ste srečali kakšne zanimive ljudi? »Vsi, ki smo jih srečali, so bili zanimivi. Med njimi je bil petletni Tal, ki je v gore peljal svojega očeta. Vse je vedel, vse je razumel, vse je želel spoznati, čas pa mu ni predstavljal vrednosti.« Ponavadi so očetje malo živčni, kadar otroci ne hodijo dovolj hitro. »Fanta ni priganjal. Časa si je vzel, kolikor ga je sin potreboval. Samo je pustil sinu, da je sam izbiral in določal, kaj ga zanima.«
Med prijatelji je vedno nekdo, ki je naš prijatelj. (*)
Si bil uradno ti vodja? »Šlo je za druženje in vsak je bil soodgovoren za dobro počutje skupine.« Nekdo se je vendar spomnil izleta! »Potem so v družinah vodje izleta tudi žene in otroci – samo zato, ker se spomnijo, kam bi radi šli.« Po gorah si vajen hoditi sam. Kaj drugačnega si jim lahko ponudil, kot profesionalni gorski vodniki, načitani amaterski vodniki ali gorski reševalci stoterih src? »V naprej ni bilo nič dokončnega, goro smo spoznavali skupaj. Gorskih reševalcev pa ne moreš klicati za iti na goro, ampak kadar ne moreš priti z nje. Vsi smo bili soustvarjalci izleta.« Potem bi morali biti tudi soustvarjalci te zgodbe. »Saj tudi so.«
Kdor ne potrebuje nikogar, ne potrebuje niti samega sebe. (*)
Vtisi
Teja: Kaj te je (vidnega) navdušilo? »Definitivno je bil to živalski svet. V mislih imam tiste kozoroge, ki so mirno počivali na skalah. Pred odhodom tudi nisem pričakovala, da bom sredi gorovja občudovala pogled na morje.« Imaš z izleta kakšne zanimive (nevidne) občutke? »Občutek lakote. Čeprav sem jedla dovolj, sem ves čas imela ogromen apetit in vsak košček hrane, ki sem ga imela v nahrbtniku je bil tako slasten. Še kaka misel o ljudeh v gorah. »V gorah smo vsi prijatelji.«
Svoboden ni, kdor krili z rokami in kriči, jaz sem svoboden. Svoboden je, kdor si upa podirati ograde do svoje resnice, do svobode. (*)
Jasmina: »Kaj človeka žene v gore? Kaj je privlačnega v gorah? Zame - ciljnost. Hoja proti cilju - vrhu. Samo moja hoja - vzpon. S stalno usmerjenostjo proti cilju - vrhu. Tudi če ta za kratek čas ni viden – je vidna pot. So vidni obrisi gora na gladini jezer, nežnost rož v skalnati puščavi, moč zakrivljenih rogov divjih koz; so vidne najrazličnejše podobe iz vrezanih skal, prepletenih korenin, plešočih oblakov. Prisotnost, preprostost in pristnost človeka v teh ne-obljudenih planjavah je izjemna. Izjemno je bogastvo vtisov, izzivov, občutij na poti proti vrhu - cilju. Podobno kot v življenju. Kaj pa je privlačnega v življenju?«
Smisel semena – drevo. Smisel drevesa – seme. Smisel življenja? Preenostavno je, da bi razumeli. (*)
Nataša: »Navdušile so me: narava, razgledi, videne živali, prijetna družba. Na izletu sem začutila neko energijo, mir, zadovoljstvo, da sem zmogla. Občutek moči, da sem premagala samo sebe, saj si nisem mislila, da ob kondiciji, ki jo trenutno imam, pridem na vrh. Seveda pa to ne bi bilo možno, če ne bi bilo tako energijsko pozitivne skupine. (Tole pa je bilo še težje kot napor ob osvojitvi vrha.)«
Je pot in je način, kako dosežemo svoj cilj. Pot je pravi način. (*)
(*) Rudi Kerševan, Gledam modro, vidim plavo.
Zgodilo se je 11. in 12. 9. 10. Zgodbo je s slikami poživil Sandi Bertoncelj (0, 1a, 1b, 1c, 2b, 2c, 3a, 4a, 4c, 6a, 7b in 11a), z besedami pa so jo obogatili Teja Vidic, Jasmina Katarina Križaj in Nataša Berlec (in s sliko 9a).
Ne to, kar doživimo, ampak kako doživimo, zaznamuje našo usodo. (Marie v. Ebner – Eschenbach)
Iztok Snoj