Debate/Pisma bralcev - Gregor Jeras (09.10.2010): Poletna sezona v visokogorju se počasi končuje, višjeležeče planinske postojanke so odprte le še ob lepem koncu tedna, za večino gornikov to pomeni premik na nižjeležeče vrhove, nekateri si bodo privoščili zimsko spanje.
Letos je bilo nesreč v gorah manj kot v minulih letih, prav tako odmevnih reševanj GRS, kar je spodbudno in daje misliti, da se kultura bivanja v gorah izboljšuje kljub dejstvu, da je gornikov vsako leto več.
PZS kot krovna organizacija bedi nad planinskimi društvi, ki delujejo v veliki meri volontersko, njihova glavna zadolžitev sta pobiranje članarine in organizacija nekaj pohodov na leto. Redka so tista planinska društva, ki svoje poti vzdržujejo in označujejo vestno in redno, posledica tega je, da so markacije na označenih poteh pogosto obledele, kar je problem zlasti ob slabem, meglenem vremenu na težjih (zelo zahtevnih) poteh. Ko se predstavniki PZS pridejo sončit v TV-studio, so polni opozoril, da ne hodimo v gore neprimerno opremljeni, da potrebujemo dobro kondicijo, primerno obutev. To je že vse res, vendar, kaj to pomeni, je presoja vsakega posameznika. PZS do zdaj še ni izdala brošure ali biltena, ki bi postal nekakšen pravilnik oziroma podlaga za sankcioniranje, če bi do kršitev prišlo. Na forumih je najbolj bogokletna stvar, če ima pohodnik obute superge ali treking copate, kar takoj izzove pogrom opazk, da to pa že ni primerno za hojo v visokogorje … Sam nisem zagovornik tega početja, vedeti pa moramo, da imajo novi copati bistveno boljši oprijem s podlago kot 20 let stari "pravi" gorniški čevlji, in če pohodnik nima težav z gležnji, sta hoja in plezanje v takih copatih užitek. Drugače je s tujci, ki ne vedo, kam se podajajo, in za te ljudi je ob vznožju gora nujno potrebno postaviti opozorilne table v tujih jezikih, česa se ne sme in na kaj naj bodo pozorni! Kasnejše zgražanje na forumih in v medijih o natikačih in špagaricah v gorah je nezadostno in ne preprečuje nadaljevanja tega početja.
Ko se odpravljamo na daljšo turo, moramo s sabo nujno vzeti nahrbtnik, ki ga v vsakdanjem življenju nismo vajeni, kar nam po nekaj urah hoje predstavlja dodatno težavo in stopnjuje našo utrujenost, zato je zelo pomembno, da s seboj ne nosimo balasta.
Preden se odločimo, kam se bomo podali, se je treba prepričati, kakšne so trenutne razmere, ali je pot normalno prehodna, kako je z varovali in kakšno opremo potrebujemo (čelada, komplet za samovarovanje…) ter najvažneje, ali bomo predvidenemu izzivu kos. Tudi, če se zaradi prezahtevnosti ture obrnemo nazaj v dolino ali izberemo lažjo pot na vrh, se nam ni treba ničesar sramovati. Z leti hoje v gore pridejo potrebne izkušnje in znanje in takrat velja zopet poskusiti. Največ opisov poti s slikami je na portalu hribi.net, kjer tudi dobimo vse potrebne informacije, tako da potrebujemo samo še zemljevid, brez katerega se v neznano ne podajajmo, in ob vsem zgoraj naštetem imamo veliko možnosti, da bo naša tura odlično uspela in da se bomo vrnili domov nepoškodovani in polni novih vtisov.
Gregor Jeras, Mengeš