Stanko Klinar: Knjigo s tem naslovom, žepnega formata, 336 strani, je v nemščini napisal nemški Korošec Gerhard Leeb, izdala, založila in tiskala pa Mohorjeva družba v Celovcu, 2010, v slovenščino jo je za isto založbo prevedla Seta Oblak.

KARAVANKE
BREZ MEJA 

Zgodovina in zgodbe, favna, flora, najlepše ture in izleti
med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem 

Naslov izvirnika: Gerhard Leeb: Grenzenlose Karawanken
© 2008 Leebenszeichen, Gerhard Leeb, Dreulach 46,
   9613 Feistritz an der Gail

Gerhard Leeb: KARAVANKE BREZ MEJA
Uredniško sodelovanje: Mag. Gerhild Gonzalez Guerrero
Iz nemščine prevedla: Seta Oblak
Urednik: Adrian Kert
Fotografije: Gerhard Leeb, Adrian Kert
Oblikovanje ovitka: Mohorjeva tiskarna
© slovenske izdaje Mohorjeva založba
   Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2010, 1. izdaja
Izdala, založila in tuiskala: Mohorjeva družba, Celovec 2010

Mehka vezava, 11,5 cm x 20,5 cm, 336 strani, barvni tisk, naklada 1000, 28 EUR

Za recenzijo smo poprosili Stanka Klinarja, avtorja našega prvega planinskega vodnika za to gorstvo Karavanke : planinski vodnik
Izšle so štiri izdaje, zadnja 1997. Sledil je njegov izbirni vodnik "55 krat Karavanke", lansko leto pa je PZS izdala planinski vodnik Klemena Janše Karavanke.

Kot urednik se je podpisal Adrijan Kert, v aprilu 2011 nas je povabil na predstavitev na sedežu ljubljanske Mohorjeve družbe. Knjiga je pridelek tolerantnega, če ne kar ljubeznivega sodelovanja nemške in slovenske plati na Koroškem in kot taka trka na vest in srce zgodovinskima sosedoma. Vpričo precej zgovornega podnaslova ("Zgodovina in zgodbe, favna, flora, najlepše ture in izleti med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem") se vseeno ne spogleduje z znanstvenim pristopom, ostaja na domačijskem nivoju in hoče biti predvsem kulturnozgodovinska legitimacija karavanškega prebivalstva, enako pravična do obeh narodov.

Avtorju se je zdelo primerno, da za uvodne fanfare célo stran 6 zasede s slavnostno podobo Prešerna (saj, Prešeren je bil karavanško dete, doma pod Stolom) in slovensko himno ("Žive naj vsi narodi ..."), njemu nasproti, na strani 7, pa da odtisne vidnega Korošca Hansa M. Tuscharja, alpinista, smučarja, pesnika, glasbenika, avtorja pesmi o Karavankah ("Karawankenlied", z eno slovensko kitico: "Kjer Kranj s Koroško združen je, / tam Karavanke so ...", vendar te pesmi ni v knjigi), pisca mnogih knjig o Koroški in o svojih planinskih doživetjih, in ljubeznivih krščanskih besed, natisnjenih tu pod njegovo sliko (vzetih iz njegovega vodnika po Karavankah, česar pa naša knjiga ne razodene) o medsebojnem razumevanju in spoštovanju narodnostne in jezikovne pripadnosti. V ritmu takih uvodnih taktov - in hoc signo vinces! - je potem knjiga kulturološko uglašena do zadnje strani.

Žal v nekaterih točkah knjiga malo šepa in bi jo za morebitni ponatis kazalo tu pa tam okrtačiti.

Ni jasno, zakaj so v naslovu primaknjene besede "BREZ MEJA" (v nemškem izvirniku "Grenzenlose Karawanken"). Vajeni smo izrazov kot "ljubezen brez meja" ali "brezmejna ljubezen" ("grenzlose Liebe"), ta je prejkone botrovala organizaciji "Zdravniki brez meja", to so zdravniki, ki gredo iz globokega človekoljubja v dežele tretjega sveta lajšat življenje najbolj bednim. Ali iz podobne ljubezni jemljejo Karavanke pod svoje peruti oddaljene kraje (ki pa so vse prej kot bedni), ki geografsko, jezikovno, narodopisno nikakor ne sodijo v definicijo Karavank, kot je zapisana v podnaslovu, ki pravi, kot je bilo tu že rečeno, da gre za deželo "med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem"? Za primer: bomo Škofjo Loko (str. 287 in drugod) šteli h Karavankam, pa Bohinj (str. 312 in drugod) in Bled (str. 309 in drugod) in Mangartska jezera (str. 99), itd., itd.? So našli ti kraji v naši knjigi, ki nosi naslov "Karavanke", zatočišče zaradi "brezmejne" karavanške ljubezni? Ali pa sem čisto zgrešil pojem in pomen besed "brez meja" in je mišljeno zgolj dejstvo, da zdaj, ko sta Slovenija in Avstrija pod skupnim evropskim dežnikom, na Karavankah kratkomalo ni več meje? To je sicer res (no, meja je še, a ni niti od daleč podobna strupeni ločnici nekdanjih dni), še zmeraj pa ne vem, zakaj so Škofja Loka, itd., pod naslovom "Karavanke"? Kak prijazen razkadilni uvod bi pregnal zle pomisleke, "al´njega od nikoder ni", bi rekel Gregorčič. "Kaj sirota čem storit´?" bi primaknil Prešeren. Videti je, da Leebu pomenijo Karavanke tisto, kar Župančilu domovina: "Kje, domovina, si? Še pod Triglavom, okrog Karavank? ... In ni ti meja? - Hotel nekdaj sem, da bi se razširila, da bi razpela svoj krog čez zemljo - glej, in zdaj vidim: silna, brezmejna si ..." Itd. (Župančič, Duma)

Tudi ni jasno, zakaj slike nimajo podnapisov. No, bolj natančno rečeno, 99,99 % slik je brez pripisanega pojasnila. Da so nekatere samorazlagalne, recimo Prešeren na str. 314, zniža procent na 90,90 % ali še manj. Slik pa je ogromno. Očitno avtor igra na karto današnjega televizijskega človeka, ki je tembolj srečen, čimveč slik mu migeta pred očmi. Večinoma so majhne, drobižek, lepe in manj lepe, da jih je več, se katera ponovi (recimo, tisto na str. 28 spet najdemo na str. 272, obakrat brez pojasnila, seveda; "Totentanz" na str. 56 pa se ponovi na str. 58). Tu pa tam izluščimo pomen slike iz spremljajočega glavnega, ali obstranskega, besedila, ali vsaj upamo, da smo zadeli povezavo, še največkrat pa si žal malce jezljivo pulimo lase nad ugankarsko sliko. Tudi tu bi dobršen del nejevolje odpihnila materinsko pomirjujoča spremna beseda (ki je ni), še bolj pa pripisi (ki jih ni).

Prav tako ni jasno, kam merijo besede v podnaslovu knjige "... najlepše ture in izleti med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem". Iz podatka bi človek sklepal, da želi biti knjiga (tudi) planinski vodnik (prosim, opustimo hrvaško besedo vodič, ki se pojavlja v knjigi, v korist domačega vodnika),vendar je vseh tur zelo malo ("Redko sijale so zvezde prijazne," bi rekel Prešeren), "najlepših" (glede na "de gustibus non" pravzaprav ne vem, katere so to) pa skoraj nič. Zakaj se knjiga, ki želi biti karavanški kulturnozgodovinski osveščevalec, in to ji v 90 % tudi uspeva - zakaj se ta knjiga muči z neustreznimi namigi za ture, in to samo tu pa tam, kjer se avtor ravno spomni nanje, to pa je skrajno pomanjkljivo in samo za ponesrečen vzorec. (Cjajnik/Lärchenturm, eden najodličnejših karavanških vrhov, se niti z imenom ne pojavi v knjigi, kaj šele z opisom kake ture, in takih prezrtih odličnikov je še cela reč.) Z vsakega planinskega zemljevida bi razbrali več podatkov za turo, kot jih ponujajo tukajšnji opisi. Primer na str. 120: "Od gostišča Baumgartner (nekoč kmetija Bukovnik) na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel): skoraj do konca strm vzpon, ki - kakor tako rekoč vsi vrhovi v Karavankah - poplača pohodnika s čudovitim razgledom na Julijske Alpe." In drugega nič! Niti navedbe časa, ki ga terja pot. Nič o težavnosti. Nič o markaciji, če je. Nič o oblikovanosti in mikavnosti gore. In ali res tako kot "vsi vrhovi v Karavankah poplača s čudovitim razgledom na Julijske Alpe"? Maloško poldne DA, "vsi" pa NE!? (V nekaterih drugih primerih je čas ture naveden; opis pa ni boljši.)

V nasprotju z doslej naštetimi nejasnostmi je pa žal popolnoma jasno, da kardinal Franz Xaver Salm ni bil prvi človek, ki se je povzpel na Veliki Klek. (Salm sploh nikoli ni bil na vrhu, čeprav je poskušal.) Na str. 55 beremo: "Prvemu, ki se je povzpel na Veliki Klek (Grossglockner), kardinalu Franzu Xaverju Salmu, niso sledili alpinisti, ampak slikar Markus Pernhart." No, tu je zmešnjava večplastna. Slikarja Pernharta (ta se je rodil leta 1824 in še dolgo ni stopil na glocknersko prizorišče, prvopristopništvo, o katerem tukaj teče beseda, se je pa sukalo okoli leta 1800. Med prvopristopniki je bil leta 1800 tudi naš Valentin Stanič. Naša knjiga ga ne omenja, saj resnično nima nobene vitalne zveze s Koroško in Karavankami. Toda ker se v zvezi z Glocknerjem navajajo napačni podatki, je treba povedati naslednje: 1. Toni Hiebeler, Lexikon der Alpen: Grossglockner - 1. Besteigung am 28. 7. 1800 durch die Brüder Klotz mit Pfarrer Horasch u. 2 Begleitern auf Initiative des Altgrafen Franz von Salm, Fürstbischof von Gurk; Salm - Reifferscheid, Kardinal Franz Graf ... Wegbereiter der Grossglockner - Erschliessung; leitete 1799 selbst einen Erstbesteigungsversuch. 2. V knjigi Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (PZS, Ljubljana, 2000) piše dr. Tanja Peterlin-Neumaier na str. 37: "Potemtaken so bili 28. 7. 1800 na vrhu Velikega Kleka štirje tesarji in župnik Hautzendorfer. Šestindvajsetletni Stanič je bil na vrhu dan pozneje, 29. 7. 1800 ob 8. uri zjutraj." V isti knjigi beremo nasproti strani 64: "Na Velikem Kleku se je Stanič udeležil prvopristopniške ekspedicije leta 1800 in se je povzpel na vrh kot prvi "turist" (nedomačin) 29. 7. 1800 ob 8. uri. Prvi na vrhu so bili dan prej štirje tesarji - med njimi domačina iz Heiligenbluta brata Klotz, ki sta domnevno našla pot do vrha že prejšnje leto - in župnik Hautzendorfer iz Sv. Petra, pol domačin pol gost." // Salmovega prvenstva torej ni, res pa je postavil na noge ekspedicijo leta 1800, ki se je je udeležil tudi Stanič in ki je imela za cilj, da se osvoji vrh Velikega Kleka, in ta cilj je bil tudi dosežen - quod erat demonstrandum. (Marko Pernhart, kot rečeno, se je rodil leta 1824; med Salmovo ekspedicijo in dotlej, da je Pernhart dozorel za vzpon na Veliki Klek, se je na vrhu zvrstilo lepo število "alpinistov"! Nikakor ni bil Pernhart prvi za Salmom!)

Kaj je torej mogoče reči o Leebovi knjigi Karavanke brez meja? Kljub vsemu do tu povedanemu jo je mogoče zelo pohvaliti - da le malo zamižimo pred zdrsljaji in da fakta malo preverimo. Knjiga je namreč nekakšen karavanški kulturnozgodovinski manifest (ni planinski vodnik!), ki nas pouči o pomembnih dogodkih in znamenitih ljudeh, o domoznanstvu in pravljicah na obejh straneh Karavank. Tu so Prešeren, Voranc, čebelar Janša, Avseniki, Matevž Lenarčič (ki, hvala Bogu, ni "strmoglavil z ... letalom ...", kot piše na str. 61), Peter Handke, Werner Berg, Valentin Oman, koncentracijsko taborišče pod Ljubeljem, itd,, itd. itd. - pogrešam omembo Goršetove galerije v Svečah. Posebej prijetno poboža bralca slika človeka iz domačih logov, recimo Psnaka v Radovni (Alojz Lipovec - Psnak), Ute Logar, Avgusta Lenarta (slike seveda spremlja kratko predstavitveno besedilo) - naj mi drugi ne zamerijo, če njihovih imen nisem prepisal, tu je na pretek domoljubnega čtiva in slikovnega gradiva.

Če bi se knjigi obetal ponatis, pa iz istih domoljubnih nagibov lepo prosim za popravke. Mimo doslej naštetega gre za nekatere uredniške zamenjave in zatipkane odstavke, zlasti občutljivo je imenoslovje. Ne morem in ne morem dopovedati, da je v imenih duša naroda, da so imena prava ljudska epopeja, segment ljudske poezije, ki ne prenese rokomavharskega nasilja. V mislih imam, na čelu vseh drugih bolečih točk, to nesrečno in prekleto Pavličevo sedlo. Vso zgodovino je bil to Pavličev vrh (glej Knafelčev zemljevid Kamniško-Savinjskih Alp, zemljevid Karavanke in Kamniške Alpe Vlasta Kopača, glej Šašlovo Imenoslovje Koroških Karavank v Planinskem vestniku 1930 - 1931), zdaj je na vseh kažipotih Pavličevo sedlo, prav tako na zemljevidih in v vodnikih, na čelu vseh koraka v to pogubo Atlas Slovenije, na katerega se pisci, kartografi in cestarji upravičeno sklicujejo kot na nekakšno geografsko biblijo (saj, kdo pa bo gledal božanstvu pod prste!), v resnici pa pelje v smrt starožitnosti, Pavličevo sedlo je namreč vzvratni prevod iz nemškega Paulitschsattel. Toda zastonj že leta in leta butam z glavo ob ta beton, ne premakne se nikamor. (V imenih kot Jezerski vrh, Smokuški vrh, Pastirkov vrh, Ledrovski vrh in - seveda! - Pavličev vrh, beseda vrh pomeni preval, sedlo, ne gorski vrh; je ostalina starosvetnosti in ga ne kaže kar tako vreči za plot; glej tudi Planinski terminološki slovar; ZRC SAZU, Ljubljana, 2002)

In kako je s Storžičem? Že od nekdaj se mršči vojna med Korošci in Kranjci: severnjaki ga vztrajno štejejo h Karavankam, južnjaki ga imamo za pripadnika Kamniško-Savinjskih Alp. - Pri Stolu severnjaki zagrizeno vztrajajo pri višini 2238 m, južnjaki prisegamo na 2236 m, itd., itd., itd.. Naj bi se že vendar zmenili, kaj hoč´mo in kaj noč´mo! Jasno da je tudi Leeb udeležen (enostransko seveda, severnjaško) v teh razprtijah.

Še en primer: slovensko avtohtonost izpričuje Komnica; na zemljevidu na str. 76 je pravilno zabeležena s tem imenom, na str. 120 pa se je (prevajalkin?) slovenski spomin posušil, zemljevid navaja na mestu Komnice Boroveljski vrh/Ferlacher Spitze. Boroveljski vrh je seveda vzvratni prevod iz nemške Ferlacher Spitze in nima nobenih domačijskih korenin, in brez potrebe spodriva Komnico.

Kljub vsem zatikljajem in spotikljajem (žal jih je kar precej, a ne morem vseh naložiti na tukajšnji voz, že tako je težak, za morebitni ponatis jih lahko obdelamo na tihem v skriti kamrici) upam reči, da bo knjiga mnoge bralce ljubeznivo pobožala po srcu, jim prinesla veliko užitka in prijetnih spominov, kot taka pa je vredna svoje cene.

Stanko Klinar