Franci Savenc 18.08.2009 07:29 1586 0

Klic na pomoč

Pavle Šegula: Član Alpine Cluba of Great Britain (AC), Clinton Thomas Dent, se je leta 1892 domislil, da bi se dalo v stiski hitro priklicati pomoč s "klicem v sili".

Takrat seveda še ni bilo mobilnih telefonov ali žepnih radijskih postaj, zato je menil, da bi gornik za klic v sili lahko uporabil zvočna ali vidna znamenja, oddana v rednih presledkih šestkrat v minuti, nakar bi eno minuto čakal in oprezal, če se bodo enaka ali podobna enakomerna znamenja trikrat v minuti pojavila kjerkoli. Opazovanju bi nato ponovno sledilo šest znakov (klicev, bliskov z zrcalcem, strelov, dimnih signalov, piskov s piščalko ali podobnim, pozornost vzbujajočim znakom) – dokler bi od nekod ne prišla pomoč.

Dentovo pobudo je njegov AC priporočil Nemškemu in Avstrijskemu planinskemu društvu (DuÖAV). ki je leta 1894 priredilo svoj 25. občni zbor. Delegati so pobudo sprejeli in klic v sili priporočili planincem v stiski vseh tedanjih planinskih organizacij. Preprosti postopek so kasneje pred in po prvi svetovni vojni priporočali tudi delegati zasedanj UIAA, o njem pa smo se učili tudi mi na različnih planinskih, skavtskih in reševalskih tečajih.

Iz prispevka Monike vidimo, da možnost le še ni povsem pozabljena in da je piščalka tudi tokrat pomagala svojemu lastniku ter pospešila reševanje. Pomemben je ritem klic: 6 x v minuti in odgovor: 3 x v minuti.

In ko že govorimo o piščalki (če pri roki ni sodobnejših pomagal), naj spomnim na zgodbo iz nemške zbirke opisov nesreč v gorah "SOS aus den Bergen". Reševalci so dolge dneve iskali pogrešanega turista. Na nekem terenu jim je vedno znova vzbujalo pozornost nekakšno "blejanje" iz določenega brezpotja. Sprva mu niso pripisovali pozornosti, potem pa se je eden le zamislil: "Kaj pa če se je tam zaskočila ovca. Če smo že tu, pa poglejmo!"

Našli so - iskanega. V več dnevih brez vode in hrane je grlo nesrečneža že povsem onemoglo in oddajalo samo še nerazpoznavne hripave zvoke. Rešili so mu življenje, v zgodbi pa napisali, da onemogel človek s piščalko mnogo lažje, z manj truda in prodornejše kot z vpitjem prikliče pomoč ... Zapomnimo si to in na pot v gozd, gore vselej vzemimo tudi piščal. Najbolje bo, da jo namestimo na obesek za ključe. Jaz jo tako nosim s seboj že vsaj 40 let. Uporabiti mi je v pravi stiski še ni bilo treba, prav pa je prišla, ko sva s Katarino nabirala borovnice in se s piščalkama od časa do časa oglasila drug drugemu ...

Pa uspešno in varno hojo! Pavle Šegula

G-L, 17.08.: Bilten URSZR – 17.08.09

Kategorije:

Novosti SLO Vse objave