Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS, slavnostni govornik ob odkritju spomenika Jerneju Zaplotniku - Nejcu: Postaviti spomenik človeku, njegovo podobo vgnesti v glino in jo končno odliti v bron, pomeni počastiti ga, hkrati pa mu enkrat za vselej nadeti videz po naši sedanji predstavi. A že umetnik kipar mu je vtisnil duh lastnih misli, prav tako bo vsakemu videti drugačen. ...
... Umetniško delo pač vsakogar nagovori po njegovem lastnem razumevanju in občutenju.
Komu je pravzaprav spomenik postavljen? Nejcu človeku? Nejcu alpinistu? Ali celo Nejcu – učitelju telovadbe? Mogoče tudi – a tega spomenika ne bi bilo, če si Nejc ne bi že sam postavil spomenika z drobno, a mogočno knjižico POT, prvič izdano leta 1981: žepna knjiga, Cankarjeva založba, urednik Tone Pavček. »Ah, alpinisti, občutljivi kot mimoze, prav nasprotno od videza,« je vzkliknil ob zapletu, ko je moralo za nekaj naslednjih izdaj neko poglavje izpasti. Kljub temu je z vsakim ponatisom knjiga postajala debelejša, a to zaradi boljše opreme, fotografij in dodanih besedil drugih piscev. POT je postala slavna, pravzaprav kultna knjiga, in dodati ji kako svojo fotografijo ali misel je postalo čast. Nazadnje je smelo vanjo spet tudi poglavje, sporno v prvi izdaji. A vseh teh ponovitev prve izdaje Nejc ni več doživel. Knjiga je že takoj zaživela svoje lastno življenje in ga živi še danes.
Vendar je prav prva izdaja zares vznemirila Slovenijo. Reči je treba Slovenijo, še malo ne samo alpiniste in planince. Mladina jo je vzela za svojo. Sedemdeseta leta so bila v družbenem smislu precej svinčeno, sivo obdobje, in šport ventil za mlado energijo, da se ne bi sproščala v kakšnih nevarnejših oblikah. Nejčeva POT pravzaprav res govori o alpinizmu, a bolj kot o nekaki igri, poje pa o svobodi, ki jo gore simbolizirajo in nudijo, nagovarja k osvoboditvi človeka samega. Ne vem, koliko je Nejc zavestno hotel prav to, a ker je gotovo pisal hlastno, kot je hlastno tudi živel, ni mogel cenzurirati, kar mu je duša izlivala na papir. Napisal je pravzaprav manifest svobode.
Leta 1981 je bil Nejc na odpravi Lotse, pa me je prosil, naj sodelujem z urednikom Tonetom Pavčkom pri končni redakciji, saj je šlo tudi za nepalska imena, strokovne in geografske izraze. Zato sem knjigo že pred izdajo vsaj dvakrat temeljito prebral. Spomnim se svojih lastnih nasprotujočih si občutkov ob tem. Najprej navdušenje nad lepoto samega teksta, literarne umetnosti. Potem nad Nejčevo življenjsko močjo, saj bi ga iz mladostne revščine in bolezni prav lahko odneslo kam drugam, ne navzgor. Potem nad preprosto poštenostjo, ki sem jo poznal tudi z odprave, ko se mu je zdelo povsem naravno, da dobi, kar potrebuje , in da dá, kar potrebujejo drugi. Brez računa, kar tako.
Hkrati pa me je poglodala še majhna zavist, kako občutja, ki sem jih poznal tudi sam, odkrito razgrne pred vsem svetom, torej vsaj pred bralci, češ, takšen sem in me prav malo briga, kaj si boste mislili o meni. To je bila pa resnična novost v slovenski alpinistični literaturi, pa ne samo alpinistični. Da se vrhunski alpinist, torej junak, ni delal prav nič junaka. Da še malo nima samo on vedno prav. Evo, takšen sem kot vi, in kot jaz tudi vi lahko izstopite iz vezi in okovov in poletite. To je bil premik in zato je POT tako potegnila mladino, pa ne samo mladino. Vsak je vsaj začutil tisti vzgib - »tudi jaz bi tako« - in če mu ni mogel ali upal slediti, ga je vsaj moral priznati. Tudi nasprotovanje ali oporekanje POTI se je rojevalo iz istega spoznanja, iz obrambe pred njim. Da ne bi bilo treba ničesar storiti. A prav v zavisti in nasprotovanju se skriva največje priznanje.
Zdaj s POTI spet nazaj k spomeniku, kipu, ki nam bolj kot o vznemirljivosti Nejčevih idej govori o konkretnem Nejcu in o dejstvih. Rojen je bil leta 1952 na Rupi pri Kranju, umrl 1983 pod Manaslujem, vmes pa: šola, plezanje, poroka, plezanje, otroci, plezanje, služba, pa Kilimandžaro, El Capitan, z letom 1975 pa Himalaja - najprej Makalu, 1977 Gašebrum I, 1978 izvidnica Everest, 1979 odprava Everest po Zahodnem grebenu: »Sediva (z Andrejem Štremfljem) pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi …« Ja, vrh je hkrati konec poti, razoroži človeka.
»Preveč prijateljev je žrtvovalo vse, da smo lahko stali tam visoko nad oblaki, na najvišji točki zemeljske oble. Zato ne morem biti srečen. Ali bom lahko sploh še kdaj mirno živel na tem svetu? Preprosto je bilo vsega preveč. Zato si želim le še domov,« končuje poglavje o Everestu.
Potem ni bilo nobenega vrha več. Visoko še - v zgornjem delu Lotsejeve južne stene, in tragično - v vznožju Manasluja. Kot bi najvišji vrh pod vprašaj postavil pot in predvsem sam vprašaj: »Kam?«. Knjigo POT namreč konča zelo preroško:
»Le toliko postojim,
da mi praznina zaprtih vrat
odtuji še tiste ljudi, ki sem jih ljubil,
nato jim pokažem hrbet
in drsajočih korakov krenem naprej.
Kam? Sam sebi naproti!«
Ali bi Nejc, če mu led z Manasluja ne bi presekal poti, lahko živel svoj ideal, ki ga je vodil in ga razglašal v knjigi POT? Bi zasluge, ki jih je imel kot alpinist in pisec, uspel kapitalizirati - ali pa bi živel po načelu »dam – daš«? Pesimist je rekel, da ne, realist, da mogoče, a težko, idealist pa, da verjetno bi. Morda se je njegova duša prav pred to dilemo obrnila in odšla sama sebi naproti. Po odgovor? Le tako se lahko postane mit.
Značilno je, da je Nejčev in obenem slovenski največji himalajski uspeh prvi na domačih tleh proslavil prav Kranj. Mislim na sprejem odprave Everest ´79, ki sta jo na glavnem trgu priredila Planinsko društvo Kranj in kranjska občina. Prav tako, kot je značilno, da sta za spomenik Nejcu Zaplotniku spet zaslužna Planinsko društvo Kranj in Mestna občina Kranj. Tako sta obakrat – prej kot država – pokazala razumevanje zgodovine in ponos nad njenimi tvorci. Zato je spomenik Nejcu Zaplotniku hkrati tudi spomenik dostojanstvu tega starodavnega mesta.
Tone Škarja