MO PD Šoštanj - Tjaša Konovšek: Sedim na avtobusu. Utrujena, v zmečkanih oblekah in s skuštranimi lasmi. Ljudje, ki sedijo okoli mene, niso dosti drugačni.
... Večina je mlajših od mene. Velenjčani, Šoštanjčani, Rečičani, celo Šmarčani. Še bolj so umazani in bolj utrujeni. Nekateri že skoraj dremajo. Težke glave jim slonijo na ramenih prijateljev. Mimo nas švigne obcestna tabla, na kateri piše Ljubljana - avtocesta. Obrnem glavo in še zadnjič se zazrem v vrhove. Medvodja se že zdavnaj ne vidi več. Zdi se, da se gore vztrajno manjšajo, kljub temu, da se njihove skalnate glave še vedno dotikajo oblakov.
To so vrhovi, ki so sedem dni objemali naš tabor, pomislim. Naših par šotorov sredi gorske narave. Kako pomembne postanejo majhne stvari v gorah in kako majhne se zdijo velike reči! 7 dni izmed 365ih. Pa vendar je bilo nepozabnih. Velikokrat sem že bila na planinskih taborih, pa me še vedno prevzame vsak ki ga doživim. Zakaj je bil ta tako drugačen? Vodstvo se je dobro razumelo, delovali smo usklajeno. Tabor se je sicer udeležilo nekoliko manj osnovnošolcev. Škoda, ampak smo se pa vsaj imeli čas in priložnost dobro spoznati vsi med sabo in se družiti. Kaj še? Ja, taborni prostor je bil čudovit. Tabor je bil postavljen na travniku, ob katerem sta bila nogometno in odbojkarsko igrišče. Kakšni nogometni spopadi so se odvijali tu! Šlo je za življenje ali smrt. Tabor je obdajal gozd, pol lisic, ki so na ponoči kradle gojzerje in nogavice, ki nam jih ni uspelo pravočasno pospraviti v šotor. Potoček, ki se je nekoliko višje nad taborom izlival iz slapa, je prijetno žuborel na robu tabornega prostora. Ni boljšega, kot namočiti noge v hladno vodo po naporni turi. Seveda, ture. Letos smo lahko ponosni nanje. Izkazali smo se že z jutranjimi štarti. Vsakič smo odrinili že zgodaj, da bi ušli neznosni opoldanski vročini z nebom brez oblačka in pobočji brez senčice. Vsi udeleženci so bili zelo motivirani za osvajanje vrhov. Naj gre za sedemletno planinko ali štirinajstletnega gornika – noben korak ni bil težak. Osvojili smo Storžič, Kofce goro in Kladivo, planino Javornik, Košutnikov turn in Stegovnik ter se sprehodili pod Begunjščico do izvira Završnice. Obiskali smo bližnje planšarije in se pogostili z domačim kislim mlekom. Seveda naš tabor ne bi bil naš, če si ne bi privoščili še popoldneva na bazenu, poštene orientacije ter obiska reševalnih psov in lokostrelcev. Tudi predavanja iz planinske šole in priprav na turo smo se letos lotili na novo. Bilo je udeležencem v veselje in vodstvu v zadovoljstvo. Naši dnevi so bili do vrha zapolnjeni še z igrami in petjem ob večernemu ognju. Še toliko je stvari, ki delajo teh sedem dni naših. Prezebli nosovi v jutranjem mraku in komaj kaj kapljajoča voda pod tušem. Boleče noge in sladek jutranji čaj. In prijatelji. Predvsem prijatelji.
Presedem se. Sedeži na avtobusu so trdi in s koleni tiščim v sedež pred seboj. Tabla z napisom Ljubljana je že davno daleč za nami. Pred nami sivi kilometri ceste. Ampak tabor, se zavem, ko pogledam obraze na avtobusu, tabor ni tam zadaj. Šotori in ognjišče in vrhovi so tam zadaj. Naš tabor pa je tukaj, v naših srcih in včasih v naših glavah, kadar sanjamo.
Tjaša Konovšek
MO PD Šoštanj