Silvo Baznik: Smučarska sezona se bliža svojemu koncu in čas
je za obisk Kaninskega pogorja.
Trojica turnosmučarskih ljubiteljev gora gre tokrat v zamejstvo. Peljemo po Jezerski dolini in prispemo na Nevejski preval (V Žlebeh) in parkiramo na že precej zasedenem parkirišču pri spodnji postaji nihalke. Danes bomo preskočili prvi vzpon ob smučišču in z nihalko se povzpnemo pod Lopo in s tem prihranimo dve do tri ure hoda.
Prve zavoje naredimo na pomrzjenem snegu in se spustimo na sedlo Prevala pod Prestreljeniškim Vršičem, kjer je sedežnica že v polnem zagonu. Za nekaj metrov snamemo smuči, da pridemo do zasnežnege robu doline Krnice. Smučali bomo do konca snega, si rečemo in pričnemo s smučanjem. Sneg je na soncu ravno prav opuščen, da omogoča lepe zavoje, ki nas popeljejo do prve izravnave. Pred nadaljevanjem se za nekaj časa ustavimo, da lahko v miru občudujemo gore, ki objemajo s svojimi strmimi stenami dolinico. Pobočja gora so skoraj brez snega. Ob robu doline so vidni ostanki manjših plazovin, a sama dolinica je še lepo zalita in vabi smučarje, da pustijo svoje sledi na snegu. Nadaljujemo smučanje po strmem delu do naslednje stopnje, kjer je snega že manj in kjer se dolina počasi oži. Ko se teren prevesi tretjič, že smučamo pazljivo iskajoč prehode do zadnje snežne kotanje. Žal kmalu snega ni dovolj za nadaljevanje in tu se naše današnje smučanje Krnice tudi konča. Nadaljevanje smučanja do planine Krnica in naprej ni več mogoče.
Osušimo spodnjo drsno površino smuči, nalepimo kože, naredimo premor in nato počasi odrinemo nazaj po presmučanem delu doline. Višje srečamo še nekaj turnih smučarjev, ki prav tako, kot smo mi, uživajo v levih in desnih zavojih in se spuščajo v dolino. Dohitimo dvojico, ki nista šla do konca in tu nastanejo skupinske fotografije, za kar se jima zahvaljujemo. Skupaj nadaljujemo vzpon, ki v sedaj že visoki temperaturi postaja vedno bolj naporen. Prav tako pa se pri meni kažejo posledice dela v zadnjih dneh in s tem večje utrujenosti, kot bi si želel na turi. Malce zaostanem, a prijatelja zmanjšata tempo in mi omogočita, da ne zaostanem preveč. Na sedlu Prevala smo zopet skupaj, prekoračimo ograjo smučišča in se vzpenjamo na sedlo med Prestreljenikom in Škrbino. Smučišče je dobro obiskano, kar je vidno po številu smučarjev kot tudi po kupih sedaj že ojuženega snega na progi pod sedežnico. Sedlo dosežemo na višini 2292 m, od koder opazujemo turnega smučarja, ki smuča z vrha Prestreljenika. Kratke zavoje naredi s preskakovanjem, poišče snežne prehode na strmem pobočju in že je v vznožju druge najvišje gore Kaninskega pogorja. Večina se vzpenja in spušča brez smuči.
Po krajšem počitku se odločimo za smučanje po slovenskem smučišču. S sedla se spustimo v konto, se obrnemo desno in gremo na rob naslednje dolinice pod pobočji Vrha Osojnice in Prestreljenika, ki vodi proti Domu Petra Skalarja. Opazujemo turne smučarje, ki gredo proti Prestreljenikovem oknu in nato se obrnemo in odsmučamo proti vzhodu. Hitro ugotovimo, da je spodnje smučišče zaradi pomanjkanja snega zaprto, a to ni ovira za nas. Smučamo na področju Skripov v bližini Malega Skednja dokler je kaj snega. Poiščemo zadnje snežne jezike in se ustavimo na spodnji postaji sedežnice, kjer naredimo daljši odmor. Opazujemo dva padalca, ki se povzpneta v nebo malce pod nami in enega, ki mu sunki vetra že na tleh onemogočijo vzlet. Pogled na Bovec in reko Sočo, nad katero se vzpenjajo vrhovi Svinjaka, Pirhovca, Krasjega vrha in v daljavi vidnega Krna, je prelep. Medtem sta padalca dosegla neverjetno višino. Nad njima še višje leti letalo in skupaj z oblaki pričarajo pravljico na nebu.
Čas je, da ponovno nalepimo kože na smuči in se vrnemo na Sedlo. Počasi stopamo navzgor. Časa imamo na pretek in zakaj ne bi uživali v sončnem dnevu na snegu. Vrnemo se na zgornje smučišče in se povzpnemo na sedlo pod Prestreljenikom, kjer pospravimo kože, se okrepčamo in pripravimo na smučanje. Po smučišču med kupi snega smučamo na Prevalo, od koder je lep razgled na Belo in Strmo peč. Sprva smučamo ob smučišču, kjer je še nepresmučan sneg in se nato vrnemo na smučišče in v slogu smuka dosežemo najnižjo točko smučišča. Sledi vzpon do koče Gilberti. Na nebu je vedno več sivih oblakov in zato se ne obiramo. Pričnemo smučanje v dolino, se za nekaj trenutkov na prelomu pobočja ustavimo, da lahko v miru gledamo visoke vršace na Reklansko in Jezersko dolino in nato nadaljujemo smučanje po zaprtem desnem kraku smučišča. Snega je sicer malo, a še dovolj, da prismučamo skoraj do parkirišča. Snamemo smuči in zadnjih nekaj deset metrov naredimo peš.
S parkirišča odpeljemo v Dovje, kjer poplahnemo suha grla in ob pogledu na Triglav rečemo še nekaj besed o današnji 15,2 kilometrski turi s 1190 metri vzpona...