Razgledi - Borut Peršolja: ... športno ministrstvo je priteklo v cilj
V petek, 7. aprila, ob 10. uri je bila v veliki dvorani Državnega zbora javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o športu (ZŠpo-1), EPA 1691-VII.
Namen javne predstavitve mnenj je bil pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenemu Predlogu kot podlago za obravnavo Predloga zakona na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino.
Objavljam prispevek z javne predstavitve.
Javna predstavitev.
(Fotografija: Barbara Žejavac/Državni zbor)
* * *
Leta 1998 je Državni zbor sprejel Zakon o športu, leto kasneje pa tudi Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Tedanjih ustvarjalcev zakona, iz skupine okrog dr. Janka Strela, danes ni prav veliko v tej dvorani. Takrat sprejeta dokumenta sta povzročila vrsto sprememb na različnih področjih in ravneh. Na podlagi zakona je gorništvo v vseh teh letih prejelo veliko javnega denarja za uresničevanje svojih potreb. Ostali resorji (»gorništvo je gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost«) se finančno/športni naklonjenosti niso približali niti na razdalji višine Ankarana, kaj šele na razdalji višine Triglava.
Danes spreminjajoči se zakon o športu nakazuje izrazito neugodno smer, ki gorništvu – milo rečeno – niti najmanj ni naklonjen. Vsaj ne v bistvenem delu, to je usposabljanje, ki sem ga, glede razvoja v zadnjih skoraj dvajsetih letih, podrobno spremljal in celo sooblikoval.
Ni dvoma, da je temeljna naloga Planinske zveze Slovenije zagotavljanje kakovostnega usposabljanja strokovnih gorniških delavcev v skladu z veljavno doktrino in dotedanjimi praktičnimi izkušnjami, s potrebami po strokovnih kadrih in finančnimi možnostmi. Strokovni gorniški delavci so osnovni pogoj za resno, dolgoročno zasnovano delo slehernega planinskega društva. Varnost v gorah ni samo splet organizacijskih in tehničnih opravil ter znanja in veščin iz gibanja ter uporabe opreme, saj o varnosti ne moremo govoriti brez poglobljenega odnosa do gora in odnosa do sočloveka v gorah.
Kaj se je v gorniških vrstah dogajalo takrat, pred dvajsetimi leti?
- V Planinski zvezi Slovenije smo opravili temeljito analizo vseh tedanjih programov usposabljanj in jih kakovostno prenovili.
- Postavili smo skupna strokovna, organizacijska in vsebinska načela usposabljanja strokovnih delavcev v športu na področju gorništva (srednja strokovna izobrazba je na primer postala temelj usposabljanja
- v pripombah na predlog novega zakona se Planinska zveza Slovenije zavzema celo za znižanje ravni, s V. na IV. stopnjo (poklicne) izobrazbe in to z argumentom, da njihova (nizka) izobrazba »ne vpliva na njihovo usposobljenost in na kvaliteto njihovega dela«).
- Vsi programi usposabljanja so se členili na osnovno usposabljanje, dodatno in nadaljevalno licenčno usposabljanje (uvedene so bile licence – o tem nekaj več kasneje),
- izpeljana je bila vertikalna povezanost (istovrstnih usposabljanj – na primer med mentorjem planinskih skupin in vodnikom PZS) in horizontalna povezanost (dopolnjevanje in usklajenost s sorodnimi programi –na primer prehod alpinista med vodnike PZS),
- izdelana je bila primerjava s podobnimi, sorodnimi programi usposabljanj drugih športnih zvez in sorodnimi programi tujih gorniških organizacij (zlasti primerjava in usklajevanje s standardi mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA)) ter
- omogočena povezanost z avtonomnimi univerzitetnimi študijskimi programi, ki se ukvarjajo s poklicnim izobraževanjem.
Prav slednje je bilo morda celo najbolj dragoceno, saj je nevladni, civilnodružbeni, strokovni organizaciji – Planinski zvezi Slovenije – (prvič?) uspelo povezati v mrežo vse, ki so takrat delali na tem področju: Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
V praksi je to pomenilo, da je obstajal le en, enoten program usposabljanja, z enim predmetnikom in enim učnim načrtom, ki smo ga lahko – pod enakimi pogoji – izvajali uveljavljeni in kompetentni nosilci usposabljanj.
Prvič v več kot stoletni zgodovini Planinske zveze Slovenije so bili gorniški programi potrjeni s strani države.
Ob tem je nujno treba povedati, da je takšno stanje veljalo le kratek čas, saj so se – kar je absurdno – Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu ves čas spreminjala. Zakon je ostal isti, pravila in merila pa so bila iz leta v leto drugačna! Sprašujem, kako je to mogoče?
Ena od novosti je bila uvedba licenc, ki smo jih – ob pogajanjih z državo, ki jo je zastopal dr. Jakob Bednarik in se mu s tega mesta zahvaljujem za izjemno konstruktivno sodleovanje – učinkovito prilagodili lastnim potrebam. To je pomenilo, da smo dobili dodatna licenčna usposabljanja za vse strokovne delavce enkrat na tri leta in ne vsako leto, kot je to praksa v drugih športih. Čeprav je zakon predvideval, da bo licence izdajal Olimpijski komite Slovenije se to v praksi (k sreči!) ni nikoli zgodilo.
Dodatno licenčno usposabljanje je bilo in je namenjeno obnavljanju obstoječega znanja in uvajanju novosti. Nadaljevalno usposabljanje je namenjeno pridobivanju nove ali zahtevnejše ravni usposobljenosti. V vmesnem obdobju morajo strokovni delavci stalno ohranjati minimalno raven aktivnost, kar dokazujejo z vsakoletnim poročilom o delu. Na podlagi tega poročila so vsi strokovni delavci brezplačno (na stroške PZS) zavarovani za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti. Vodenje vseh teh postopkov in razvidov strokovnih gorniških delavcev vodi pristojni organ Planinske zveze Slovenije in strokovni delavec, ki je zaposlen v strokovni službi Planinske zveze Slovenije. Licence se strokovnim delavcem vpisujejo v izkaznice, ki jih prejmejo ob podelitvi strokovnega naziva.
Planinska zveza Slovenije ima torej že več desetletij razvit in dobro delujoč sistem usposabljanja strokovnih gorniških delavcev, ki izhaja iz tradicije in preteklih izkušenj ter potreb sedanjosti in vizije prihodnosti. Ima uveljavljen in dobro delujoč sistem licenciranja, ki velja za vse prostovoljne gorniške strokovne delavce, ki svojo dejavnost opravljajo kot del nepridobitne društvene dejavnosti. Upravičeno se postavlja vprašanje, kako to znanje ohraniti še naprej in ga bogatiti z lastnim pretanjenim odnosom do gora. Trenutno sistem sestavlja triindvajset (23) različnih programov gorniškega usposabljanja.
Med predstavitvijo stališča.
Zakaj vse to opisujem?
Ker predlagani novi zakon o športu vse navedeno in vse doseženo izpušča, spreminja in celo ruši.
Noben od programov PZS – morda kvečjemu s področja športnega plezanja – ne bo več potrjen in priznan s strani države. To nedvoumno pomeni, da ne bo več na voljo javnih finančnih sredstev za ta usposabljanja (pa tudi usposabljanja drugih, podobnih nacionalnih panožnih zvez)?
Javno veljavni (beri: financirani!) bodo torej samo programi, ki se neposredno povezujejo z uradnim tekmovalnim sistemom! Programi športne rekreacije, ki so na voljo največjemu številu ljudi in kjer se v največji meri uresničuje »javni interes« na področju športa, ne bodo več javno priznani, niti financirani! (Resnici na ljubo je treba dodati, da se je financiranje ves čas spreminjalo. Namesto, da bi ministrstvo po koncu možnosti črpanja evropskih sredstev socialnega sklada poiskalo stabilno, proračunsko rešitev, je ta sredstva preprosto ukinilo.)
To je eno večjih presenečenj predloga zakona. V času, ko je znanje splošna, celo javna dobrina (pri čemer ne izključujem avtorskih in sorodnih pravic, da ne bo pomote), se športna sfera odloča za centralizacijo vstopa v uresničevanje ene od vlog, ki jo omogoča šport. Mislim – ostajam naiven –, da gre za pomoto, ki jo iz besedila zakona izključuje kar temeljno načelo fair playa: vsi imamo enake možnosti za sodelovanje!
Predlog novega zakona ukinja obstoječe licence. To v prvi vrsti pomeni nižanje ravni razumevanja načela vseživljenjskega učenja. Licenca je na eni strani pomenila skrb za stalno, dodatno usposabljanje, na drugi strani so s tem povezana precejšnja finančna sredstva. Vodnik PZS je na primer moral iti za veljavno licenco enkrat na tri leta na vodniško izpopolnjevanje. Velik del teh stroškov (priprava gradiv, delo inštruktorjev) je bil doslej občasno krit tudi iz javnih sredstev.
Z ukinitvijo licenc premeteno ubijemo dve muhi na en mah:
- poskrbimo »za debirokratizacijo in spodbudnejše poslovno okolje«, kot je bilo to na primeru ukinitve licenc turističnih vodnikov ter
- dokončno ukinemo javna sredstva za izvajanje usposabljanja, ki neposredno zagotavlja javni interes za kakovostno vodenje vadbenih skupin.
Si res to želimo? (Na primer ob dejstvu, da v slovenskih gorah vsako leto umre tretjina toliko ljudi, kolikor jih umre na slovenskih cestah.
Med predstavitvijo stališča.
Predlagatelji zagotavljajo, da lahko nacionalne panožne športne zveze same ohranjajo obstoječe licenčne sisteme. To je seveda res in kakovostne zveze, zlasti tiste, ki so močno vpete v mednarodno športno okolje, bodo to storile. A hkrati je takšno stališče popolno sprenevedanje ministrstva. Če zakon licence ne zahteva, lahko posameznik, celo po pravni poti, od lastne športne zveze terja njeno ukinitev!
Zakon govori še o nacionalni poklicni kvalifikaciji v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije. Ali je to priložnost za ureditev sedanjega dela na črno ali pa je to nova past, kot kažejo prve izkušnje gorskih vodnikov, ki so nacionalno kvalifikacijo dobili pred enim letom? Postopek je izjemno zbirokratiziran. Vodnik PZS, katerega sedanja veljavna licenca (in usposobljenost?) se konča na državni meji, mora za dovoljenje za delo v tujini zaprositi za vsako državo posebej (s prevedenimi vsemi dokumenti) in velja zgolj 18 mesecev.
Kako naj vodniki PZS legalno vodijo na slovenske vrhove s severne strani Karavank (Avstrija?) ali severnih ter zahodnih pobočij Julijskih Alp (Italija)? Da ne omenjam priljubljene Hrvaške, zanimive Češke in popotniškega Cipra?
Zato prosim, da se vedno znova in znova vrnemo k izvoru športa.
Tistega športa, ki je svobodno izbrana in igriva gibalna/športna dejavnost, ki človeka fizično, psihično in socialno bogati in sprošča ter ga od zgodnjega obdobja do pozne starosti vodi skozi veselje, užitek in zadovoljstvo, k celovitemu ravnovesju in zdravju.
Na začetku današnjega srečanja se je idilično zdelo, da vsi prisotni v tej dvorani tečemo. Celo več, da tečemo v enaki modro-zeleni-beli opremi. Zdelo se je, da imamo vsi celo istega vrhunskega trenerja, pravzaprav trenerko. Še več, ustvaril se je vtis, da vsi neumorno in vztrajno tečemo celo v istem ritmu (skeptiki in dvomljivci bi se ob tem vprašali, če nemara nimamo istega dopinga). Vendar se je ob koncu razprave pokazalo, da je v cilj na koncu pritekel samo eden. In to je zgolj in samo ministrstvo.
* * *
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.