Planinski vestnik – Marjan Bradeško: Boris, Jani, Mitja, Luka in Rado so rešili prej mnoge, sebe v »absurdni« nesreči niso mogli - Iztok Tomazin: Tragedija v Turski gori
Planinski vestni, avgust 2007
Literatura, stran 90
Krnica nad Okrešljem je onemela
Tragedija v Turski gori, Iztok Tomazin,
samozaložba Iztok Tomazin, distribucija Didakta, Križe, 2007
»V zraku se je zaslišal močan ropot elise in motorja ... Do takrat dober ropot.« Tako je eden od udeležencev usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev slišal tisti usodni trenutek pred desetimi leti. Nepreklicno dokončni trenutek za pet alpinistov, reševalcev, ljubiteljev gora, očetov. Boris, Jani, Mitja, Luka in Rado so rešili prej mnoge, sebe v »absurdni« nesreči niso mogli. Knjiga Iztoka Tomazina je spomenik s petimi napisi: Boris Mlekuž, Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič. Spomenik, ki govori tako zgovorno in občuteno, da bralcu zlahka stopijo solze v oči. Govori o belih stenah nad zeleno preprogo Okrešlja, o plemenitem delu gorskih reševalcev, o tehniki in stroju, ki prihaja in odhaja. Helikopterska elisa mlati zrak, jeklenica se spušča, delovna vnema je velika, ljudi morda preveč. Kot že velikokrat tisto dopoldne reševalec pripne vrečo s ponesrečenko. Vse je videti prav, vitel se napne ... in nekaj gre narobe. Hudo narobe. Še preden ljudje v helikopterju kaj opazijo, je vse prepozno! Pet v rdeče oblečenih, z vrvjo povezanih reševalcev vrže preko stene. Z vrvjo, ki naj bi jih varovala. Vsi alpinisti, vsi vešči ravnanja z reševalno opremo. Danes že pokojni oče Luke Karničarja Andrej je dejal: »Marija sveta, kot oče vendar vem, da je bilo njegovo početje kaj sto, dvesto procentov varno. V sebi je imel neverjetno izdelano odgovornost ...« A vendarle je šlo za splet nesrečnih, spregledanih okoliščin, trenutek nepozornosti, prepoznega ukrepanja, verjetno tudi nemočnega ukrepanja. Kajti če bi imeli reševalci v steni takrat na voljo slušalke z mikrofonom za pogovor s pilotom, kot jih imajo danes, se verjetno to ne bi zgodilo. Če bi imeli reševalci pri sebi nože za hitro rezanje vrvi, kot jih imajo danes, se to tudi verjetno ne bi zgodilo. Če bi imeli ... Vsaka nesreča nas kaj nauči, a taka »absurdna« je prevelik davek za to, da so gorski reševalci danes bolje opremljeni. Tu pa avtor knjige, Iztok Tomazin, v svojem značilnem slogu ni prizanesljiv. Ne zvrača krivde na nikogar, ker je težko dokazljiva, ker je s fanti padla na melišče pod steno – in onemela. Ničkolikokrat pa poudari besedo »odgovornost«, ki jo je pri spominu na sina omenil tudi Andrej Karničar. Vsakdo mora biti odgovoren, toda nekateri imajo oziroma so imeli že zaradi položaja odgovornost še večjo, tudi večjo moč odločanja, nenazadnje možnost odločanja. In kot kaže, so nekatere odločitve prišle prepozno. Nesreča prav gotovo ni edina, v pregledu na koncu knjige je omenjenih še več takih, ki so se v tujini zgodile na vaji. Ostaja pa obup, žalost, jeza, predvsem pa žlahten spomin na prijatelje, pogumne ljudi, ki tvegajo svoje življenje, da rešijo druge – pa četudi reševani v težave zaidejo po neumnosti, neodgovornosti. Kljub Tomazinovim ostrim in odločnim besedam pa je knjiga napisana tako, da poskuša osvetliti dogodek s tistega vidika, ki bo pomagal k boljšemu. K boljši reševalni službi, k večji odgovornosti, tudi k večjemu zavedanju plemenitega poslanstva gorskih reševalcev. Namen knjige vsekakor ni odpiranje novih ran, novih sporov (ki jih je bilo že tako preveč v zadnjih desetih letih, op. recenzenta), pač pa obuditi spomin in dati priznanje vsem, ki se v Gorski reševalni službi Slovenije in Gorski reševalni zvezi Slovenije, ki je nastala leta 2006, trudijo za varnost v gorah. Tomazin v knjigi odpira številna vprašanja, povezana tudi s profesionalizacijo gorskega reševanja. Vendar vsemu navkljub ostaja knjiga predvsem celovit spomin na tragedijo, dostojen spomenik ponesrečenim in opomin preživelim – k nadaljnji zavezanosti in odgovornosti. In še nekaj bi rad omenil. Iztok Tomazin je mojster besede. Tudi v letu helikopterja na Okrešelj, rohnečega kovinskega stroja, opazi najlepše odtenke gore, najbolj bele roglje, najbolj senčna snežišča – morda tudi tistega, na katerem je moral čez nekaj ur prepoznati pet izmaličenih tovarišev. A gora se, tudi ko krnica onemi, dviga visoko, sonce sije v apnenčaste plati in nagubane police Turske gore. In kar je izredno pomembno - že dolgo ni na tržišče prišla knjiga, ki bi bila tako brezhibna v pogledu jezika in slovnice: napak ni! Pogled v kolofon: avtor Iztok Tomazin, lektor Stanko Klinar.
Sporočilo? Kot velja za hojo v gore, za plezanje, velja še toliko bolj za gorsko reševanje: previdnost in pozornost na vsakem koraku, spoštovanje in odgovornost, popolna oprema, izurjenost in izkušnje. Kajti nekaj drobnih zaporednih napak, morda neopaznih, lahko privede do tragedije. O tem nam govore številne letalske nesreče, o tem nemo kriči tragedija v Turski gori.
Marjan Bradeško