Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Osrednjo verigo Poliških Špikov loči od stranskega, nižjega a nič manj vznemirljivega grebena Naborjetskih gora široko, razprostranjen sedlo Rudni vrh, ki je hkrati tudi visoko stičišče dveh globokih, veličastnih julijskih dolin ...
... Zajzere na vzhodu in Dunje na zahodu. Na severu se nad Rudnim vrhom najvišje dvignejo pobočja Poldašnje špice in Piparja, na jugu pa se s sedla dolg greben odločno požene k svojemu visokemu izteku na vrhu kraljevskega Montaža. Sprva blago zaobljeno sleme, ki se le tu in tam s skalnimi čermi dvigne nad gozdna in z ruševjem prekrita pobočja, se nad Krniško škrbino prelevi v divje razbiti, prepadni greben, ves naježen od vitkih dolomitskih stolpov, ki so pri krstu njegovim botrom namignili na pravšnje ime – Zmajev greben. Kadar ga opazujemo z varnega, od nekod visoko nad Dunjo, se nam razkazuje v vsem svojem sijaju, kot do nebes segajoč mejni steber med mogočnimi severnimi in zahodnimi Montaževimi brezni, ki se jim divje grape in žlebovi umirjajo šele v grušču globokih zatrepov Zajzere in Dunje, nebotični razi pa se iz svojih navpičnosti izvijejo šele visoko pod oblaki. V vseh Julijcih le eno samo prizorišče hitreje požene utripanje gorniškega srca – njeno veličanstvo Triglavska severna stena s triglavsko krono na temenu.
Krniška glavica (1889 m)
Montaževo severno ostenje s Krniške glavice. Foto: Mitja Košir
V tistem blago zaobljenem slemenu med Rudnim vrhom (Sella di Sompdogna) in Krniško škrbino (Foran de la Grave) se najvišje dvigne naša Krniška glavica (Jof di Sompdogna), izjemen razglednik, da ima človek na njenem zaobljenem vrhu res občutek kot da ždi na nekakšni nebeški prižnici, vrteči se okrog osi in razkrivajoči čudesa od obzorja do obzorja. Le na jugu občudujoče oko nemočno zdrsne ob zidovju Montaževe severne stene, tisti pa, ki jo pozna od blizu in mu je roka že pobožala njene raskave skale, jo bo pozdravil kot ljubo, dobro znanko, ona pa mu bo vrnila pozdrav s kakšnim dragocenim, nepozabnim spominom.
Komur je več do razgledov in manj do hoje, se bo pripeljal na Rudni vrh po vijugavi cesti iz Dunje, kamor pa je iz osrednje Slovenije daleč in od rok (in roko na srce, tudi pohujšljivo!), veliko bolj gorniško ubran pa je vzpon na našo goro iz dna Zajzere, s tamkajšnje planine, kjer ob robu parkirišča stojita lepa kapelica in spomenik velikemu klasičnemu alpinistu in pesniku Julijcev dr. Julijusu Kugyju. Iz dolinskega zatrepa (1004 m) pridemo v dobri uri do koče Grego (1389 m), od tam pa zavijemo strmo v breg in potem zložneje mimo zamočvirjenega Jezerca (Il Laghetto) do razpotja, kjer pot Umberta Pacifica zavije strmo navzdol v Dunjo, mi pa krenemo po lepo speljani poti strmo v breg do roba zaraščene krnice, od koder že opazimo severne obronke naše Glavice. Pot nas ves čas vodi po vzhodnem robu kotanje, dokler na jugu ne doseže grebena, kjer nam zastane dih ob pogledu na severno Montaževo pročelje tik pred nami, lepo pa se vidi tudi v zatrep Zajzere. Od tod do cilja nas čaka še nekaj napornejšega vzpenjanja po razbitem skalovju, vendar že v nekaj minutah dosežemo prostrano teme z velikim križem na vrhu.
Ko se bo oko naužilo vsega lepega in bosta srce in duša zadovoljno obmirovala, si bomo morda za sestop k izhodišču omislili neko drugo, prav tako nezahtevno pot, ki nas bo popeljala k vznožju divjega Montaževega skalovja. Z vrha se bomo po strmi stezici spustili v zgornji del Krnice (Fossa di Carnizza) in obiskali bivak Stuparich (1578 m), prijazno leseno kočico, ki stoji na razglednem pomolu pod najveličastnejšim delom Montaževe severne stene. Od tod se bomo nekoliko strmo spustili na široka prodišča zatrepa Zajzero, kjer se vanjo stekajo hudourne vode iz Špranje in iz vseh grap dolgega obzidja Poliških Špikov nad nami.
Več o tej naši, prijazno vabeči gori preberite v knjigi Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) ter poglejte na zemljevida Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000 in Julijske Alpe-zahodni del 1: 50.000.
Mitja Košir