Revija ZA SRCE; IZLETNIŠKO SRCE - Alenka Veber: Slikovita alpska dolina – Robanov kot – predstavlja enega izmed biserov treh znanih ledeniških dolin v Zgornji Savinjski dolini. Krona Robanovega kota pa je drzna konica Ojstrice.
Podobo Robanovega kota je izoblikovala teža gmote ledenika. Ledenika že nekaj tisoč let ni več v Robanovem kotu. Je pa v Robanovem kotu že skoraj tisoč let Robanov rod, ki je imel dobil po Robanovi kmetiji. Prakmetija Roban je bila že leta 1426 vpisana v urbarju zgornjegrajske škofije. Gotovo pa se je Robanov rod tod naselil že veliko prej, verjetno okrog leta 1000.
Robanov rod že dolga stoletja zaznamuje dolino in ji daje svojevrstno podobo. Skupaj s kmetijami Govc, Vršnik, Knez in Haudej oblikujejo skladen kulturnokrajinski pečat. Tu si kmečki človek in narava še vedno prijazno podajata roke. Že od leta 1950 je dolina zavarovana kot naravna znamenitost, od leta 1987 pa ima tudi status krajinskega parka (obseg 1447 ha). In po njej se lahko odpravimo le peš, kar je edino prav.
Kaj je pravzaprav vodilo človeka pred 1000 leti sem gor, v navidez težko dostopen in celo neprehoden svet? Verjetno so ga najprej vodili gospodarski interesi, prežeti z ljubeznijo do narave. Njegovi posegi so bili omejeni na občasne posege in na razmeroma »mehko« tehnologijo, brez katastrofalnih posledic. In ko se danes oziramo po Robanovem kotu, lahko začutimo, da iz samotnih kmetij še vedno veje modrost stoletij, neprekinjenega sožitja z naravo. Vsaka podrobnost je zgovorna, od tega, kje so postavljene hiše in gospodarska poslopja, kako izkoriščajo zavetrje, sončne lege, bližino vode, do izvirnih načinov zapiranja les. Samotne kmetije so nekdaj živele samostojno, večino tega, kar so potrebovali za preživetje, so pridelali sami. Seveda so bili redko posejani sosedje dobro povezani med seboj in so si pomagali. In vse to se je ohranilo do danes. Tako kot se je ohranil spomin na Robanovega Joža.
Po poteh Robanovega Joža
V spominu starejših domačinov še vedno živi podoba Joža Vršnika (11. marec 1900 – 30. oktober 1973), po domače Robanovega Joža, ki je trajno zaznamoval Robanov kot. V vsakdanjem življenju zadržan in skromen, a kadar se je bilo treba postaviti v bran zoper oskrunitev narave, je vedno povzdignil svoj glas. Brez omembe vredne šolske izobrazbe si je z nadarjenostjo, bistrim opazovanjem ter v sožitju z naravo pridobil življenjsko modrost in razgledanost. S smislom za lepoto jezika, za preprosto in hkrati slikovito izražanje, je zapisal številne zgodbe, ki so pet let po njegovi smrti prvič izšle v knjigi Preproste zgodbe s solčavskih planin. Zgodbe Robanovega Joža so kljub oddaljenosti let, ko jih je pisal, še vedno žive. Zdi se, kot da jih je pisal za nov rod, za današnje ljubitelje narave. Za tiste, ki želijo v ljudskem izročilu poiskati dragoceno dediščino naših prednikov in jo spoštovati. Na Robanovi planšariji v Kotu, kamor je Robanov Joža neizmerno rad zahajal in opravljal kmečka dela, boste v planšarski koči lahko ugledali sliko suhljatega moža, prej majhnega kakor velikega, z živahnimi očmi in umirjenimi potezami na obrazu. Okrog nje pa nekaj uokvirjenih, z roko napisanih pesmi. Med njimi so tudi verzi iz pesmi Planšarjevo slovo: Ko odhajam dol s planine / srce mi je žalostno; / al za letos, al za vselej / tukaj jemljem zdaj slovo? To je bil Robanov Joža. Globoko veren in pošten, z neomajno ljubeznijo do žive in mrtve narave.
V spomin nanj bo Turistično društvo Solčava na prvo nedeljo v mesecu juliju (6. julij 2008) letos že sedmič pripravilo pohod po poteh Robanovega Joža. Da tod res še vedno odmeva starožitnost, se bomo prepričali že ob vstopu v Krajinski park Robanov kot (KPRK). Vedno odprta polkna Robanove domačije, cvetoče rože na okenskih policah, marljive čebele v starem čebelnjaku, pokritem s skodlami, nas nevsiljivo vabijo v senco domače lipe, kjer bodo na dan pohoda znova zaživele zgodbe Robanovega Joža. Milodoneči zven citer jim bo pridal Jožov pranečak Franc. Postojmo za trenutek ali dva. Tu se resnično začenja odpirati vsa lepota, ki jo premore KPRK. Po eni izmed najlepših alpskih dolin pri nas in v širšem prostoru Evrope, ki jo oblikujejo ravno dno, strmi skalni bregovi in končna krnica, vodi tudi Slovenska planinska pot. Vse tja do vrha Ojstrice (2350 m), ki KPRK skupaj z navpičnimi stenami Krofičke (2083 m) na zahodu in grebenom od Moličke peči (2029 m) do Križevnika (1909 m) na vzhodu daje posebno estetsko vrednost. Pot do Robanove planšarije v Kotu (900 m) vodi mimo Travnika, kilometer dolge travne jase z Robanovim hlevom in senikom v sredini. In že smo po slabi uri hoje od Robanove domačije v Kotu, kjer se pohod konča. Robanova planšarija je ena redkih še živih planin na Solčavskem. Tu še vedno stoji Robanova planšarska koča, ki v poletnih mesecih s prijetno domačnostjo prijazno odpira vrata mimoidočim. Za njo pa se ponosno dviga amfiteatralni sklep KPRK z Ojstrico na sredi. KPRK resnično razkriva neokrnjeno naravno lepoto, ki jo je znal ohraniti Robanov rod. Zato naj bo naše doživljanje spokojno in nevsiljivo.
Svet, ki izstopa
Robanov Joža je kljub težkemu delu znal odkriti izredno lep svet, ki izstopa s svojo naravno prvobitnostjo. Lepoto okrog sebe je tenkočutno opisoval in s kleno preprostostjo to tudi zapisal. Ko prebiramo njegove preproste zgodbe s solčavskih planin nas preseneča, kako je znal zapisati sozvočje človeka-domačina z naravo, ki se kaže v lepi krajinski podobi.
Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je Robanov Joža svoje zapiske začel pošiljati uredništvu Planinskega vestnika, Lovca, Kmečkega glasu in etnografskega glasnika. Malo pred njegovo smrtjo ga je obiskala dr. Zmaga Kumer, etnomuzikologinja, kateri gre največ zaslug, da lahko danes Jožove zgodbe še vedno prebiramo.
Robanovega Joža sta vse življenje mikala zgodovina in narodopisje, besedno ustvarjanje pa mu je bilo notranja potreba po izpovedi tistega, kar je doživel, opazil, premišljal.Bil je suhljat mož, prej majhen kakor velik, z živahnimi očmi,
umirjenimi potezami na obrazu in lepo oblikovanimi rokami. Vse na njem je učinkovalo skladno in tudi njegova pisava je bila taka, možata, izrazita in hkrati šolsko pravilna. Bil je bolj mož peresa kot govorjene besede, saj se je zlahka in lepo izražal v svojih spisih in pismih, medtem ko je bil v osebnem stiku redkobeseden, skoraj plah. A znal je tudi povzdigniti glas, predvsem ko je opazil človekovo nasilje nad naravo. Učila sta ga življenje in narava, ki ji je prisluhnil z vsem svojim bitjem, ko je kmetoval in planinil in oskrboval Robanovo planšarijo. Zaradi vsega naštetega je pomen Preprostih zgodb s solčavskih planin neprecenljiv. Pomembno je, da Robanov Joža živi v srcih domačinov in v srcih vseh tistih, ki v Robanov kot prihajajo kot iskalci presežnosti majhnosti. Njegovo izročilo, ki se prenaša iz roda v rod, je preprosto, tako kot je bil preprost sam: ohranjati podobo neokrnjene narave tudi za bodoče rodove.
Besedilo in fotografije: Alenka Veber