Viktor Smolej: Zdaj se obrnimo k vprašanju priimka Kugy, Kugi ipd. sinu ponemčenega Korošca in hčere Jovana Vesela Koseškega. Zdaj seveda ne bomo spreminjali oblike njegovega priimka.
Po pričevanju dr. P. Zablatnika je priimek Kogoj, s poudarkom na prvem zlogu, »najbolj znan v Podjuni«. Včasih je priimek Kogoj zapisan s končnim y, vendar je to »zgolj sprenevedanje ljudi, ki bi hoteh brisati slovenske sorodstvene povezanosti. Ipsilona slovenska abeceda ne potrebuje in ne uporablja. Spakedrana oblika Kugy stoji v rojstni matriki namesto Kugi ali Kugej pri Juliusovem očetu Pavlu.
Predobro poznam matrike, da lahko vem, kako strašno površno in nedosledno so župniki nekoč zapisovali priimke - zgolj po posluhu, po slepem občutku, navadno po napovedovanju ali narekovanju botrov, ki so prinesli otroka h krstu, nikakor ne po kakih dokumentih, še manj pa po kakih pravopisnih pravilih. Gre za pismeno sprenevedanje ne samo nemških (in laških), ampak tudi slovenskih zapisovalcev, ki so bili tedaj po večini zelo slabo vešči slovenskega pisanja.
Župnik Blasius Nagel /v Podkloštru/, ki je krstil Pavla Kugyja leta 1815, je bil brez dvoma Slovenec, kajti podkloštrska župnija je bila tedaj še kompaktno slovenska. Ta župnik je zgolj zaradi pomanjkljivega čuta za slovenski pravopis, tako vsaj jaz sodim, zapisal v krstno knjigo priimek v obliki Kugy namesto v obliki Kugi.«
Dr. France Avčin, ki je prevedel Kugyjevo knjigo Delo, glasba, gore (1966), je v podčrtni opombi o pisateljevem priimku postavil misel, da je priimek s končnim ipsilonom zapisal Juliusov oče, ker je s tem hotel zabrisati svoj slovenski rod. Oblika Kugi in zlasti še Kugy je našega planinskega pisatelja motila: ni mu šlo v račun, da bi bil vnuk Vesela Koseškega, živeč v Trstu, kjer ga je ponovno tudi osebno v letih pred smrtjo obiskal in ki je bil doma s tal slovenske Koroške - Nemec po rodu. Lastili pa so si ga vsaj Avstrijci, do neke mere celo Italijani. Samostojno je ob pomoči župnikov pregledal matrike za Lipo pri Podkloštru in za laro Št Lenart pri Sedmih studencih. Neizpodbitno se mu je pokazalo, da je pisanje priimka Kugy, z ipsilonom na koncu, zgolj sprenevedanje, kakor pravi dr. Pavle Zablatnik, oziroma malomeščanska želja ponemčenega Tržačana po imenitnosti, ki naj bi jo dal ipsilon na slovensko korenino.
Svoje prepričanje in ugotovitve je nato zapisal dr. France Avčin v svoji avtobiografski klasični slovenski planinski knjigi Kjer tišina šepeta (1967,339-341). Njegovo misel tu dopolnjujemo še z gradivom, ki izpričuje slovenski izvir pripone -ej in -i pri samostalnikih, posebno še rodbinskih in rojstnih imenih. Hiša, kjer se je v Lipi pri Podkloštru rodil oče dr. Juliusa Kugyja, je v vasi najstarejša, saj nosi številko 1. Še danes se po domače hiši pravi pri Ku-giju. In da stoji pred hišo lipa, gotovo ne priča o germanskih tleh - pri tem ni treba biti nikak romantični hejslovan.
Viktor SmoIej