Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Govorim o sankah in sankanju, ki je zaradi varnosti sicer ob smučiščih vtaknjeno za ograje, tako rekoč karantene, ko gre za množično rekreacijo.
Če pa ste iz pravega testa, se boste z njimi in nahrbtnikom na njih odpravili na kakšno cestno sankanje, na Stari Ljubelj, na Tromejo, do Valvazorjevega doma pod Stolom, do Koče pod Storžičem (nad vasjo Lom), z Dovjega gor pod Babo, s Stare Fužine do planine Blato ali celo s Predila gor na Mangartsko sedlo pa še marsikam drugam. In kmalu boste ugotovili, da to nikakor ni slaba rekreacija, saj tu gneče skorajda ne poznamo.
Sanke imajo dolgo zgodovino. Do izuma kolesa so bile edino prevozno sredstvo za vožnjo po snegu, ledu, močvirju, pa tudi po pesku in drugačnih tleh. Tudi kasneje, ko je človek že izumil vozove na kolesih, so bile sani, z vpreženimi živalmi ali ljudmi, zaradi snega ali ledu, primernejše za prevoz tovorov. Sprva so bile sani sila preproste: drsni ploskvi sta bili povezani z deskami, kasneje pa so na to osnovo pričvrstili konstrukcijo v obliki kocke ali kvadra, včasih spleteno iz šibovja. Iz vasi in iz gozdov so v mesta vozili rudo, les in pridelke. Najstarejši zapis o saneh je star 5000 let, najstarejše sani pa hranijo na Norveškem. Stare so okoli 800 let in so jih našli med predmeti v neki razkošni grobnici, potrebovali pa so jih za prevoze tovorov. Pričevanja iz 15. stoletja govorijo, da so takrat začeli uporabljati (vprežene) sani tudi za zabavo, za preganjanje dolgega časa.
Prav to dejstvo, ko sani postanejo del zabave tedanje gosposke, pospeši razvoj teh vozil, saj je gospoda kar tekmovala, čigave sani bodo lepše: sprednje dele sanic so podaljšali visoko v zrak in jih zaključili z iz lesa izrezljanimi labodi, levi, zmaji, morskimi pošastmi, božanstvi ali pravljičnimi bitji. Skratka, bolj ko so bile sani kičaste, več je veljal lastnik. Na Dunaju so v času Karla VI. in med vladavino cesarice Marije Terezije pozimi živeli pestro in razuzdano: podložniki so z dežele ali bližnjih gora z več tisoč sanmi navozili snega, da so potem ponoči aristokrati v soju plamenic tekmovali, kdo se bo cijazil v lepših saneh. Plemstvo je na sani obesilo zvončke, gizdalini so se z mladenkami vozakali po zamrznjenih jezerih.
Brezvprežne sani so novejši izum, saj jih moraš v breg vleči, da se potem podričaš v dolino. Za takšne vragolije je moral razvoj opraviti svojo pot. Toda tudi do takšnega sankanja ni prišlo povsem po naključju. Na Češkem so rudarili visoko na neki gori, pa so se knapi domislili, da bi si vsaj pozimi skrajšali spust v dolino. To se je dogajalo konec 17. stoletja, najstarejše takšne sani pa so ohranjene v dolini Munstra v Švici. Takrat in še do začetka 20. stoletja, so drsne ploskve sanic izdelovali iz kosti govejih golenic in stegnenic.
Bolj priljubljeno je sankanje postalo v 19. in še bolj v prejšnjem stoletju, ko so v Evropi nastala prva gorska okrevališča in letovišča; v ta čas sodijo zametki sodobnega turizma in z njim začetki organiziranega preživljanja poletnih in zimskih počitnic, do sankaških tekem pa potem tudi ni bilo daleč. Prve so izvedli v prestižnem Davosu leta 1883, nato pa je stekel razvoj dvotirno, v tekme s sanmi in z bobi. Od leta 1964 je sankanje olimpijska disciplina.
Jože Praprotnik