Darko Bernik – naš odnos do uporabe
Zimsko gorništvo, turno smučanje, smučanje izven urejenih smučišč in druge dejavnosti nas včasih neizogibno izpostavlja nevarnostim med katere spadajo tudi snežni plazovi. Slednji predstavljajo resno grožnjo, ki se je vse premalo zavedamo.
Lahko rečemo, da v tem primeru rek »če ne veš, ne boli« ne velja!
Pomanjkanje znanja, nezavedanje nevarnosti ali preprosto ignoraca nas v plazu lahko še kako boli.
Številne organizacije in posamezniki se vsak po svoje trudimo spraviti do ljudi vsaj nekaj znanja s tega področja. V ta namen je vsako leto organiziranih kar nekaj izobražavanj. V zadnjem času opažamo, da so tudi slušatelji vse mlajši, kar je dobro. Potrebno pa je vedeti, da v kratkem času slušatelji dobijo zgolj informacije in nekaj malega prakse. Potrebno je še precej vaje in izkušenj, da lahko rečemo, da smo »usposobljeni«.
Pri problematiki reševanja zasutih v plazu je že nekaj časa znano, da najbolj učinkovito lahko pomagajo tisti, ki so takoj zraven. Sem splada tudi »umetnost« iskanja zasutih z lavinsko žolno (izraz se je v Sloveniji povsem uveljavil za razliko od tujine kjer napravo imenujejo beacon (radijski svetilnik). Manj je znano, da je osnovna ideja naprave zrasla v glavi profesorja Franceta Avčina, ki je kot sprejemnik signalov uporabil kar žepni radio. Pokanje signalov v zvočniku je bilo na las podobno udarjanju žolninega kljuna v deblo.
Namen mojega pisanja je opozoriti na nekatere napake, ki jih delamo pri uporabi (lavinskih) žoln in pokazati kako se jim izognemo. Potrebno je odkrito priznati da napake delamo tudi tisti, ki naj bi o stvari vedeli »nekaj več«. Opisal sem jih po tem kar sem med svojim delom slišal in videl in torej izhajajo čisto iz življenja.
Najbolj pogoste napake, ki jih delamo lahko strnem v dve skupini:
1. Napačno razmišljanje:
1.1. »Imam lavinsko žolno, torej sem varen pred plazovi«
Pred leti je bila ta zabloda precej razširjena. Značilen primer je npr, ko gre alpinistična šola na skupno zimsko turo in tečajnikom razdelijo žolne zato, da bodo »varni« pred plazovi.
Potrebno je jasno povedati, da žolna nikogar ne varuje pred plazovi. Žolna nam ob pravilni uporabi nudi zgolj možnost da nas ob zasutju drugi hitreje najdejo, če to seveda znajo.
1.2. »Imam žolno, znam delati z njo, torej sem varen«
Biti lastnik žolne nam ne daje zaščite pred plazovi. Če nas zasuje nas lahko rešijo samo tisti ki so z nami, ob pogoju, da tudi oni imajo svoje lavinske žolne in da jih znajo uporabljati. Če smo napravo kupili si vzemimo čas in se naučimo tudi ravnanja z njo.
1.3. »Dovolj je če imam žolno v nahrbtniku«
Ta napaka je zelo pogosta tudi med tistimi, ki bi morali vedeti, da se tako ne dela. V stilu češ – da bo formalnostim zadovoljeno – damo lavinsko žolno v nahrbtnik.
Potrebno je jasno povedati da v plazu iščemo ljudi in ne opreme. Tudi, če bomo slišali tovariše, ki so z velikim trudom izkopali naš nahrbtnik kak meter od nas, medtem ko bomo mi lovili zadnje zdihljaje bomo vseeno umrli.
Lavinsko žolno nosimo vedno na sebi in sicer nad prvim slojem oblačil, tako, da jo lahko normalno dosežemo, izvlečemo in z njo delamo. Tudi ko se gibamo v klanec in smo oblečeni manj mora biti lavinska žolna pod obleko.
1.4. »Žolno bomo vključili ko bo šlo zares«
Tudi to je na žalost slišati kar pogosto. Osnovni namen je seveda »varčevanje« z baterijami, kar se sliši skoraj neverjetno. Ko gre zares, seveda mislimo na vse kaj drugega kot na vklop žolne.
Žolno vklopimo takrat, ko jo damo nase. Že doma pred turo in ponovno ob vklopu preverimo stanje baterij. Kako to naredimo se za svojo žolno naučimo iz dokumentacije ali vprašamo poznavalca.
1.5. »Žolno bom danes pustil doma, saj ni nevarno«
Plaz zna presenetiti tudi najboljše poznavalce. Posebej neodgovorno je, če npr vodja skupine odloči v stilu: »razmere so idealne, lavinskih žoln res ne bomo rabili«
Če imamo žolno jo tudi uporabljajmo.
1.6. »Lavinsko žolno imajo drugi, torej je jaz ne rabim«
Če ne bomo opremljeni z žolno v nesreči ne bomo mogli pomagati, kar je naša temeljna dolžnost. Enako drugi kljub opremi ne bodo mogli pomagati nam. Naše možnosti za preživetje v primeru zasutja bodo majhne.
2. Napačna praksa:
2.1. Pred zimo ne zamenjamo baterij
Tukaj nas vodi razmišjljanje češ – saj sem bil lansko leto le trikrat na turi z lavinsko žolno, baterije so še v redu – ki je seveda napačno in nevarno.
Pozorni moramo biti že pri izbiri baterij. Obvezno moramo vsako leto vstaviti nove baterije z dolgo življenjsko dobo. Pri nakupu baterij bodimo pozorni tudi na datum proizvodnje baterij, saj lahko kupimo že stare. Cenene baterije v lavinsko žolno absolutno ne sodijo. Nikoli v lavinsko žolno ne vstavljajmo akumulatorjev!
2.2. Po vključitvi žolne le-te ne preizkusimo
Ob vključitvi se na lavinski žolni samodejno izvede test naprave. Ta je za vsako napravo različen in nujno je, da se o tem seznanimo iz dokumentacije ali poznavalca. Ta test seveda NE pomeni, da naprava deluje. Preden gremo na pot je absolutno nujno preveriti delovanje lavinske žolne tako na sprejemnem kot oddajnem delu (t. i. dvojni test). Dobri vodje skupin občasno preverjajo delovanje tudi med turo.
2.3. Z lavinsko žolno ne znamo ravnati
Delo z lavinsko žolno terja trening. Samo če treniramo imamo možnost postati dobri. Zelo sorodna zimska tema je ustavljanje s cepinom, ki ga nikoli ne obvladamo dovolj dobro.
Potrebno je zelo jasno povedati, da enkratna vaja pred sezono ni dovolj. Tudi če znamo na vaji hitro najti skrito napravo 10 cm pod snegom to ne pomeni da obvladamo iskanje. Uspešni bomo, ko bomo znali najti tudi globoko zasute, ko bomo znali najti skupino zasutih, ki so zelo blizu skupaj, če bomo znali hitro reagirati in na koncu tudi hitro izkopati zasutega (slednje je že novo poglavje).
V praksi se dogaja, da vodniki, vodje skupin ... sicer zahtevajo od udeležencev, da so opremljeni z lavinskimi žolnami. Pri tem razmišljajo na način - dovolj je da imajo vsi žolne, če bo koga zasulo ga bom že jaz našel ... - kar je seveda povsem narobe. Tudi vodnika lahko zasuje.
Torej vložiti nekaj časa v usposabljanje nikoli ni izguba. Poskus, ki so ga izvedli v Švici s starejšimi turisti je dovolj zgovoren: v 15 minutah so skupino naključno izbranih turistov starih od 50 do 65 let naučili celoten postopek iskanja in izkopavanja zasutih. Na preizkusu so v dobrih 6 minutah našli in izkopali prvega, v 16 minutah pa vse tri zasute objekte v snegu.
Tudi če bi trajalo pri nas pol ure se splača.
Lavinska žolna kot del gorniške opreme predstavlja kar precejšen strošek, to je treba priznati. V resnici gre za tehnološko precej enostavno napravo, ki ji neupravičeno visoko ceno določajo kartelni dogovori proizvajalcev in trgovcev.
Po drugi strani si po mojem vedenju marsikdo raje kupi vrhunske dereze, jakno, orodje, smuči, čevlje .... Lavinska žolna je praviloma na dnu seznama.
Podobno kot pri kajenju tudi pri plazovih razmišljamo na način – to se meni ne bo zgodilo, to se dogaja drugim, jaz sem drugačen .... Kako iskreno in prepozno je obžalovanje kadilca, ki po infarktu mora paziti na vsak gib in se mu življenje popolnoma spremeni. In kako iskrena je žalost sorodnikov in reševalcev, ki vedo, da bi se lahko stvari tudi drugače iztekle ...
Darko Bernik