Delo, Borza dela in znanja - Blaž Močnik: Načelnik GRS Bovec o delu gorskih reševalcev med počitnicami
»Za reševalce je veliko bolj pretresljivo, če se nesreča zgodi otroku« – Psihično naporne in obremenjujoče situacije – Nespametnosti je pozimi manj kot poleti
Gorski reševalci si s šolskimi počitnicami doslej niso pretirano belili glav, a je njihova pripravljenost v tem času kljub temu na malo višji ravni kakor ponavadi. Na smučišča se namreč zgrinja več ljudi, veliko jih sončne dneve izkoristi za pohod v gore. Če gre kaj narobe, in neredko tudi gre, je usoda marsikoga odvisna od gorskih reševalcev. Bovška postaja, ki šteje 30 aktivnih reševalcev, pokriva približno polovico slovenskih Julijskih Alp. Lani so opravili 34 intervencij na povprečni nadmorski višini 1500 metrov, zato je glede na stopnjo zahtevnosti reševanja v samem vrhu. O delu reševalcev smo se pogovarjali z načelnikom Postaje Gorske reševalne službe (GRS) Bovec Markom Matajurcem.
Boste med počitnicami gorski reševalci še bolj na preži?
Obvestili so nas, da bo nujna medicinska pomoč v večji pripravljenosti. Načeloma je pripravljenost večja kakor ponavadi, čeprav je pri nas vedno 24-urna. Tokrat smo pač nekoliko okrepili medsebojno obveščanje. V primeru intervencijske akcije lahko izvoz prve ekipe opravimo že v desetih minutah.
Kakšne so vaše izkušnje med šolskimi počitnicami?
Počitnice doslej niso posebej izstopale. Nedvomno je v tem času koncentracija ljudi na našem območju večja, ampak to večinoma velja za smučišča, sploh če je vreme lepo. Toda mi smo vedno v pripravljenosti.
Ali na Kaninu vedno posredujete?
Ko gre za nesreče zunaj označenih prog, tudi prevzamemo vodenje reševanja. Kanin je pač specifičen zaradi brezen, zato so v intervencijo velikokrat vključeni jamarji.
Zahteva reševanje otrok posebno pripravljenost?
Postopki so načeloma vedno isti. Trudimo se, da smo čim hitrejši, čim boljši in čim učinkovitejši. Toda za reševalce je veliko bolj pretresljivo, če se nesreča zgodi otroku, sploh če se konča tragično. Zgodilo se je že, da smo morali reševalca zaradi pretresenosti umakniti iz akcije.
Na Bovškem takšni tragični primeri niti niso osamljeni.
Na žalost je tako. Slap Boka, Mangart, Bavški grintavec ... To so situacije, ki so za reševalce psihično izjemno naporne in obremenjujoče. Vajeni smo takšnih in drugačnih slik pri nesrečah, toda ko so udeleženi mladi ljudje ali otroci, je to čisto nekaj drugega.
Koliko intervencij opravite pozimi na Bovškem v povprečju?
Pozimi se reševanje iz leta v leto povečuje; v tem letnem času opravimo približno četrtino vseh intervencij. Vprašanje je tudi, kdaj se zima začne in konča. Vsako leto je kakšna smrtna žrtev zaradi alpinizma, veliko je nesreč turnih smučarjev. Kultura gorništva in ozaveščenosti ljudi se sicer dviguje in je na dobri ravni, še posebno pri narodih iz alpskih držav. Drug primer so vzhodne države, kjer imajo ljudje popolnoma drugačen odnos do gora: ne vedo, kaj jih tukaj čaka, ne vedo, da lahko tudi umrejo. Nespametnosti je sicer pozimi precej manj kakor poleti.
Ali se pozimi v gore odpravlja več ljudi kakor v preteklosti?
Nedvomno tudi zima postaja vse večji izziv. Ko človek obvlada poletje, si želi nekaj več. To je človeško. V zadnjih letih opažamo veliko povečanje števila turnih smučarjev in pohodnikov. Zato se je povečalo tudi število intervencijskih akcij v vsem letu. Naša postaja je lani opravila skoraj 40 odstotkov akcij več kakor leta 2009. Zelo pomemben faktor poleg psihofizične pripravljenosti in opreme je tudi upoštevanje naravnih zakonitosti. V nasprotnem primeru boš prej ali slej potegnil kratko.
Pa vendarle nas nesreče ne izučijo kaj dosti. Vsakoletne smrtne žrtve so dober dokaz.
Smrtne žrtve so v 80 do 90 odstotkih primerov neizkušene, neprimerno opremljene, slabo so poznale teren, psihofizično so slabo pripravljene ali niso upoštevale naravnih okoliščin ... Lahkomiselnost veliko ljudi stane življenje.
Katere reševalne akcije so se bovškim gorskim reševalcem še posebno vtisnile v spomin?
Najodmevnejša je bila akcija reševanja belgijskih skavtov v Jerebici. Da se 36 ljudi v metru snega znajde na višini 2200 metrov v kratkih hlačah in rokavih ter športnih copatih, tudi v Evropi nima primerjave. Svoj davek zahteva Mangart, kjer reševalci nemalokrat tvegamo prav do meje ali celo čez njo. Pred leti smo reševali dva Madžara, premražena, neprimerno obuta in onemogla. V dvanajstih urah smo morali paziti prav na vsak korak, kajti vsak napačen bi bil lahko usoden za reševalca, ki je tisto noč sodeloval v intervenciji. Toda vsako leto so akcije, ko se pokaže, kakšna je dejanska usposobljenost naše postaje. Do zdaj se je izkazala za primerno.
Kaj sploh žene človeka, da postane reševalec in tvega življenje zaradi morebitne nespametnosti drugih?
Gre za človeški odziv, da pomaga nekomu v stiski. Hribi so nam blizu, večini je tudi humanost prirojena. Tu ima glavno besedo srce, kakor v ljubezni. Računi in denar ne igrajo nikakršne vloge. Za 7,45 evra dnevnice in kilometrino tega zagotovo ne bi počeli. Zato tudi menim, da si gorski reševalci zaslužimo bistveno boljši status, kot ga imamo zdaj. Naše delo je slabo ovrednoteno.
Blaž Močnik