Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Po sedmih mesecih letošnjega leta je že jasno, da bo leto 2010 prišlo v zgodovino kot vremensko ekstremno leto.
Napovedi klimatologov, da bo vreme zašlo v vse večje skrajnosti, postajajo realnost. Analize preteklega ekstremnega vremena tudi kažejo, da se je verjetnost nastopa recimo vročinskih valov v zadnjih desetih letih podvojila. Vročina, suša in požari v Rusiji so poleg katastrofalnih poplav v Pakistanu in na Kitajskem razmeroma dobro medijsko pokriti, a si v resnici ne moremo in ne znamo predstavljati, kakšni izjemni vremenski rekordi so to. Leta 2003 je Evropo sicer pestil podoben vročinski val, a je ta trajal le nekaj tednov in temperature so presegale dolgoletna povprečja za dobre štiri stopinje. Požarov v bližini velikih mest ni bilo. V Rusiji traja izjemna vročina že vsaj devet tednov, temperature pa so v povprečju tudi za devet stopinj previsoke, ob tem da divja na stotine požarov. Nova rekordna znamka temperature zraka v Moskvi izpred nekaj dni je 39 stopinj Celzija, prejšnji rekord iz leta 1920 pa je bil 36,6 stopinje. Podobno je na Finskem, kjer so v začetku avgusta namerili 37,2 stopinje Celzija, kar je za skoraj tri stopinje več kot leta 1914. Rekordno vroče je tudi na Cipru, kjer so prvič v zgodovini namerili skoraj 47 stopinj. Enake zgodbe prihajajo tudi iz Japonske in delov ZDA in vsaj še iz štirinajstih drugih držav. Pri nas imamo kar srečo, da sta bila junij in julij pretopla za le nekaj stopinj in da nas je suša obšla. Rekordno je tudi dogajanje ponekod na južni polobli, kjer beležijo ekstreme drugih vrst: od nenavadnih pojavov snežne odeje, kjer je niso vajeni, do hitrih temperaturnih sprememb od izjemnega mraza do previsokih temperatur.
Nihče še ne ve, koliko ljudi je tako vreme pobilo letos in koliko smrtnih žrtev nas še čaka. Zagotovo je ta številka za vsaj stokrat večja, kot je število žrtev vojn, in vsaj tisočkrat večja, kot je število žrtev terorizma. Evropski vročinski val leta 2003 je recimo odnesel več kot 70 tisoč življenj. Nihče tudi ne ve točno, kakšna bo gospodarska škoda, ki jo bo za seboj - neposredno in posredno - dolgoročno, pustilo vremensko opustošenje. Zanesljivo bo veliko večja, kot je globalni padec bruto družbenega proizvoda zaradi recesije, in občutili jo bomo vsi. V globaliziranem svetu je pač tako, da bomo rusko sušo in požare plačevali tudi Slovenci že avgusta v obliki dražjega kruha. Poplave v Pakistanu ali na Kitajskem pa morda šele konec leta v obliki dražjih azijskih izdelkov ali storitev oziroma v ceni zavarovalnin našega premoženja, saj vemo, da so tudi zavarovalnice med seboj povezane in da se finančne posledice zaradi globaliziranega zavarovalništva čutijo tudi tam, kjer naravnih nesreč ni bilo.
Ampak pred tem si mnogi zatiskajo oči. Kot noji z glavami v pesku mnogi še vedno nočejo videti, da so podnebne spremembe z močnejšimi nalivi, močnejšimi sušami, višjimi temperaturami in ostalimi ekstremi že tu in da jih doživlja že ta in ne šele prihodnje generacije. Morda kdo res raje sliši, da se podnebje ohlaja in ne greje ali pa prisluhne govoricam, ki se te dni slišijo po Rusiji, češ da je za vse skupaj krivo novo ameriško klimatsko orožje, uperjeno na rusko ozemlje, ki sproža sušo. Mrzla Rusija, ki je bila do klimatskih sprememb vedno skeptična ali pa jih je celo razglašala kot nekaj pozitivnega za ruski narod, zdaj doživlja klimatsko katastrofo na svoji koži. Se jih bo lekcija prijela, in kar je še važnejše, se bo iz nje kaj naučil tudi preostali svet?
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja