Delo.si - Blaž Močnik: Gorski reševalci delujejo po načelu bolje brez potrebe kakor prepozno in se morajo zadovoljiti s petimi evri dnevnice.
Gorski reševalci niso zgolj pomemben del gorništva, temveč tudi del znamenitosti, ki nam jih namenjajo hribi in gore. Zanje prazniki ne obstajajo, največji »praznik« je namreč slabo vreme, ki preprečuje navadnim smrtnikom, da bi se podali navkreber.
Vsako leto reševalci v slovenskih gorah posredujejo večstokrat - zaradi nesrečnih spletov okoliščin, toda največkrat zaradi neupoštevanja gorniških zakonitosti, kar je v povezavi z nenehnim precenjevanjem osebnih sposobnosti tako usodno nevarno. Kakor da vse to ni dovolj, je sodoben način življenja sleherniku na doseg roke približal kup športov, katerim pogosto niso vsi kos, napake pa se hudo kaznujejo.
Prostovoljci, vsi po svoje malce čudaški, ki opravljajo svoje delo na najvišji profesionalni ravni, so iz leta v leto bolj obremenjeni. Primer članov tolminske gorskoreševalske postaje, najbolj obremenjene pri nas, pove, da so za prvih sto posredovanj potrebovali 43 let. Samo lani so opravili rekordnih 69 intervencij, letos pa se jih je nabralo že 61. Tragično je, da je odziv gorskih reševalcev pravzaprav odvisen od dobre volje delodajalcev, ki odobrijo (ali pa tudi ne) izostanek z dela, vendar zanj pričakujejo denarno nadomestilo. Država enega ključnih elementov »reševanja« še ni uredila.
Medtem gorski reševalci delujejo po načelu bolje brez potrebe kakor prepozno in se morajo zadovoljiti s petimi evri dnevnice, ko pogosto tvegajo svoja življenja z reševanjem drugih. Ne belijo si glave, ali bi morali posamezniki zaradi lastnih neumnosti sami plačevati draga (helikopterska) reševanja. Bojijo se namreč, da bi se v tem primeru ujeti v nesreči največkrat reševali sami, kakšne bi bile pri tem posledice, seveda ni treba posebej ugibati. Nikoli ne sodijo. Med nami so »zgolj« za to, da rešujejo.
Veliko jih je, ki reševalcem dolgujejo vse, mnogi izmed njih težko najdejo besede zahvale. Za podrobnejšo definicijo gorskega reševalca pa gre kaj vprašati tudi njihove ožje družinske člane, med katere privlečejo utrujeno telo in kup travm, za katere drugi ne vemo. Do naslednjega klica na pozivniku. Nihče ni boljši od njih.
Blaž Močnik