Na današnji dan 18. decembra 1905, se je v Kranjski Gori rodil Alojz De Reggi. Obetaven alpinist - Jugov sopotnik. Žal se je zanj mnogo prezgodaj uresničil rek: »Gore so te rodile, gore te bodo sprejele.«
Lojze de Reggi
(oris življenja)
Na onem koscu ravnega sveta, ki ga na severu prepreza bliščeč, srebrn trak, mladostna Sava, in ki proti jugu polagoma prehaja v dolino Velike in Male Pišnice, leži naša ljuba vasica Kranjska Gora. Vzhodno in zapadno jo stražita Črni vrh in Vetranec, ki te prva pozdravlja, ko prihajaš v kraljestvo njih očakov.
V tem prijaznem, idiličnem kotičku se je rodil pokojni Lojze De Reggi 18. decembra 1905. leta. Rojenice, ki so prihitele z vrhov, so mu pač že ob rojstvu izrekle sodbo: »Gore so te rodile, gore te bodo sprejele.«
Kmalu po rojstvu sina so se starši preselili v Rozzol pri Trstu, kjer so ostali le nekaj mesecev. Oče je bil po svoji službi (pri železnici:) primoran pogosto menjati svoje bivališče. Bivali so: v Grahovem ob Bači, v Avčah ob zelenomodri Soči in v Dutovljah - Skopo na Krasu. Tu je mali Lojzek začel zajemati učenost prvega razreda tamkajšnje ljudske šole.
Kras s svojimi čudovitimi tvorba mi je nudil dečku dovolj zabave; tu se je v nepokvarjeni otroški duši tudi porodila ona brezmejna ljubezen do narave.
Že v prvem letu svojega šolanja se je izkazal vestnega in marljivega, v veliko veselje učitelja in staršev. Toda usoda mu že kot otroku ni bila posebno naklonjena. Na vnet ju prsne mrene in na pljučnici je nevarno zbolel in se je težko rešil smrti. Bolezen je bila tudi vzrok, da je telesno zaostajal.
Ko je plamenica svetovne vojne zaplapolala tudi na našem Krasu, so se končali za njega solnčni dnevi in pričela se je trnjeva pot. Starši so vsled nastalih razmer morali malega Lojza izročiti v varstvo prijateljem v Šmarju na Dolenjskem, pozneje pa teti na Koroškem.
Od leta 1915. se je skupno s stariši stalno naselil v Ljubljani, kjer je obiskoval ljudsko šolo »Na Prulah«. Jeseni leta 1917. je vstopil v 1. razred II. državne gimnazije v Ljubljani. Spričo svoje nadarjenosti je bil vseskozi odličen dijak; zato je bil tudi oproščen ustnega zrelostnega izpita. (1925). - - - - - - - --- ---
Prerokovanje rojenic se je uresničevalo. Lojzeta je že kot otroka nad vse mikalo na gore – v naravo. Mesece, ki jih je prebil pri svoji teti na Koroškem, je izrabil v to, da je romal od grička do grička ter v cvetju in solncu sanjal o strmih vrhovih, kamor še pojde.
Tako je Lojze doraščal. Ko se je jel zavedati svojih moči, si je urezal kos kruha in jo je mahnil v gore. Prva njegova tura je bila Grajščica v Karavankah. Od povsodi, koder je hodil, si je prinesel spominov, ki so ga od dne do dne bolj spodbujali. Čutil pa je tudi, da take vrste izleti jako koristijo njegovemu šibkemu telesu. In res: iz slabotnega, bledoličnega dečka se je razvil krepak, zastaven fant, ki je pozneje tolikokrat kljuboval vsem prirodnim silam. Odslej je namreč ves svoj prosti čas porabil za ture, ki jih je delal v Julijske in Kamniške Alpe ter na Karavanke. Malo je vrhov, ki jih ne bi posetil Lojze v svojem planinskem navdušenju in v ljubezni do prirode.
Bil je dober in idealen fant - poosebljena dobrota in čednost; pa vendar neizmerno nesrečen fant ... V svojem srcu je imel skrito shrambico, v kateri je skrbno čuval ideale, boječ se, da bi mu jih kdo ne oskrunil. Saj jim je žrtvoval na oltarčku svoje duše. Vsi, ki so ga poznali, so se zavedali, da je Lojze mnogo, mnogo obetal. -
Sedaj . . .? V naših vrstah je nastala vrzel - velika vrzel.
Kedaj dobimo njemu enakega?
Uverjen sem, da sta čas in njega nadloge v mladosti jako vplivale na njegov značaj. Izprva se namreč ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi ga sploh kdo spremljal na njegovih turah. Morda je bil temu vzrok strah pred ljudmi? Morda želja, biti nemoten v uživanju prirodnih čarov? Kdo ve? Dejstvo je, da prijateljev in tovarišev ni pogrešal. Pozneje je v tem oziru postajal pristopnejši.
Plezati je začel v petem gimnazijskem razredu, ko je izvedel za Turnec na Grmadi pri Šmarni gori. Takoj, ko je spoznal zanimivosti te male »plezalne šole«, kakor jo je sam imenoval,se je zanjo silno navdušil. Odslej je posečal Turnec ob vsakem času in vremenu - tudi v dežju, snegu ali ledu.
Svojo prvo resno plezalno turo je napravil 20. julija 1924. čez severno Triglavsko steno, s pokojnim dr. Jugom, tovarišem Skokom in Prevcem. Dr. Juga, ki mu je bil pozneje v marsičem ideal, je bil spoznal v Aljaževem Domu. Kak vtis je nanj napravil dr. Jug, spoznamo iz opombe v opisu te ture. Med drugim pravi: »Vstopil sem in dobil na skupnem ležišču tovariša Prevca in Skoka. Razgovarjala sta se s človekom visokega čela in velikih modrih oči. Bil je to dr. Klement Jug!«
Usoda, ki je trda in neizprosna, je hotela, da je napravil svojo drugo plezalno turo s pokojnim tovarišem Topolovcem, ki je postal žrtev neurja v severni Triglavski steni. Le z največjo težavo je Lojze po Topolovčevem padcu izstopil iz stene. - Kako je pokojnik pojmoval tovarištvo v planinah, je pokazal isti usode polni dan, ko je kljub onemoglosti in skrajni duševni depresiji hitel na Kredarico, v Aleksandrov Dom in v Staničevo kočo, obvestit navzoče turiste o nesreči. Toda mesto tolažilnih besed so ga ljudje, ki jih je smatral za tovariše, zbadali in tako zadali njegovemu nežnemu srcu rane, kijih ni mogel preboleti. Temna slutnja, ki ga je neprestano obletavala, tudi ponoči ni mirovala.
Spominjam se, da je pravil, kako se mu je prvi dan po omenjeni nesreči v sanjah prikazal gigant Triglav, da mu je srdit zažugal in zaklical: »Pomni, za njim prideš ti!« Trpke so bile besede - - - čul jih je. Res, kmalu, prekmalu je izpolnil povelje očaka.
Klicu - svarilu ni sledil; kajti malodušen Lojze ni bil nikoli. Še več: odslej je vsak prosti čas porabil za ture. Kolikokrat je bil v objemu očaka Triglava na njegovih prsih, v steni! ...
Po maturi je jel resno preudarjati, kakšnemu študiju bi se posvetil. Odločil se je zdaj za to, zdaj za drugo stroko; končno je zmagala v njem ljubezen do narave - odločil se je za prirodoslovje.
Od tistih dob so njegove ture in izprehodi dobili drug značaj. Prinašal je domov rudnine, cvetlice, alge in dr., vse, kar je rabil za študij.
*
Po končanem napornem vsakdanjem opravilu je vsakokrat telovadil ter krepil mišice. Imel je trden namen, prihodnje leto ob prvi ugodni priliki preplezati Špikovo steno. Vse, kar bi mu utegnilo pri plezanju škodovati, je hotel odstraniti. Tako se je tudi odločil, da opusti šport, češ, da je preenoličen. Delal je načrte, zaupal je v prihodnost.
Usoda je hotela drugače.
Narava je žela, še preden je klasje dozorelo. Lojze se je ponesrečil tam, kjer je najmanj pričakoval ... Duša! dejali so: »Ironija usode je hotela, prezgodni grob je našel ravno na Turncu .« Jaz pa trdim, da to ni bila ironija, temveč usoda se je v svoji brezmejni ljubezni spomnila sina trpina in mu naklonila grob tam, kjer si je postavil svetišče. Kaj nisi romal tja ob vsakem času? Oblečen za to svetišče in ponosen na ta svoj hram.
Na Turnec si nosil vse prošnje in želje - veselje in bridkost - hrepenenje in ljubezen. Tam je ostalo Tvoje srce, tam si si hladil razgreto glavo, tam si sanjal o bajnih lepotah ...
Če si prihitel s Turnca, ti je žarelo lice veselja in tihega zadovoljstva.
»Prišla je jesen - - - tam nekje v daljavi nad temnim tolmunom se je utrgal list . . . Poslednjikrat se je zasvetil v jesenskem solncu - - - boječe je zakrožil v zraku in izginil . . . «
Lojze! Ko te je zemlja sprejela, se je porosilo marsikatero oko. Neoskrunjeni cvetovi so pokrili Tvojo rakev.
Jaz, ljubi moj Lojze, pa sem pritajeno vzdihnil: »Naše nade, ki smo jih stavili na te, pokopavajo danes - jaz in vsi tisti, ki so verovali v tvojo neskončno dobrotnost, v tvojo neoskrunjenost, v tvojo lepo bodočnost, vsi smo oropani!«
Lojze! Poslednji moj glas si čul, naj ga čujejo i drugi:
Zemlja, ki si ga rodila čistega, ki si ga postavila v svet kot biser, prejmi ta biser in čuvaj ta dragoceni zaklad ... Jesen zunaj -- v našem srcu pa je zima. Sneg je pobelil vse poljane, na katerih so prej dehtele rože ... Pošastno je zaskovikal skovir, v daljni samoti je zakrakal vran.
Pa glejte tam v dalji: resno in mirno stoji Triglav in svetel odsev mu venča glavo ... Da! še stojiš, tudi mi bomo stali!
Edo Deržaj - PV 1927