Gorniška potepanja: Bohinj v meglo je objet,
Triglav v soncu ves prežet;
pridi, draga deklica,
na sedmera jezera.
Pri sedmerih jezerih*
Že davno so minila čudovita in brezskrbna otroška leta, ko mi je teta Lojzka na gramofonu vrtela plošče. Bil sem še premajhen, da bi ga dosegel, saj je čepel 
visoko zgoraj na zidni polici. Seveda je bilo treba plošče obračati in ponavljati vedno znova. Ni jih bilo veliko, zato je večkratno predvajanje moralo obroditi sadove – kmalu sem znal vse pesmi na pamet in jih do danes nisem pozabil. Tudi pesem, ki poje o Sedmerih jezerih, je bila velikokrat na sporedu. Seveda si kot mulc nisem znal predstavljati, kako je ta pravljica videti v resnici. Izpred domače hiše sredi globoke in ozke doline na obrobju Kozjanskega se med strmimi gozdnatimi pobočji vidi zelo malo neba. Za kaj 
več je bilo treba na Veliko Kozje in okoliške vrhove, odkoder se je odprl pogled na Grintovce z Julijci v ozadju. Naslednja leta so prinesla (in prinašajo vedno znova) čudovita raziskovanja našega gorskega sveta, toda začelo se je z veliko radovednostjo smrkavega fantiča. Kako je Tam, kjer murke cveto? Kje je tisti Roblek, pod katerim so očka menda zelo sitni? Kakšen je videti Otoček sredi jezera? Odkod se pride na Prelepo zeleno Begunjščico? Kako doseči Pokljuko, kjer se išče naš'ga Luko? Kakšen je resničen občutek, ko z Jalovca objameš širni svet? Kako Odmeva v steni Triglava? In ne nazadnje, kje je dolina Sedmerih jezer?
Kje je lepša zemljica,
kot sedmera jezera?
Ne, na svetu kraja ni,
zanj ne veš ne jaz, ne ti.
Stare tete že dolgo ni več, gramofona prav tako ne, spomini pa so ostali. In pesmi tudi, le da so dandanes malo brezdušno spravljene na sodobnejših 
nosilcih zvoka. Še sedaj se spomnim, kako imenitno se mi je zdelo, ko sem že toliko zrastel, da sem se lahko skobacal na stol ter z njega na mizo in z nje zagledal vrtečo se gramofonsko ploščo, ki s pomočjo igle privabi z njene površine zlate zvoke. Radovednost je bila potešena.V sodobnejših časih je vse bolj ali manj skrito očem.
Pridi, deklica,
tja med svet vrhov,
tam so zlata vsa
sedmera jezera.
Prisrčno povabilo med cvet vrhov. Na tej turi naju je neslo čez pomladno Komarčo. Pred Črnim jezerom sva vstopila v »hladilnik«. Zazeblo je. Snega je 
bilo naenkrat zelo veliko. Na desni sva obšla prvi dragulj, se v nadaljevanju povzpela skozi Lopučniško dolino, mimo studenca pod prepadnimi pečinami dosegla Belo skalo in kmalu za njo Dvojno jezero. V samem središču doline Za jezeram se je oglasila pravljica tišine. Tako drugačna, lepša kot poleti.
Tam, kjer sta mecesen, bor,
kjer doma je pravljica,
kjer blešči se sneg z gorá,
so sedmera jezera.
Proti Štapcam. Macesni in bori se umikajo. Z vsakim korakom so prizori bogatejši, bolj prostrani, bolj navdušujoči. Vrh je dosežen. V prelepem sončnem dnevu se okoliške gore bleščijo pod težo obilnih snegov. Pogled je usmerjen tja čez prostrano Komno, vse do daljnega Krna.
Bohinj v meglo je objet,
Triglav v soncu ves prežet;
pridi, draga deklica,
na sedmera jezera.
Velikokrat je že bilo tako. Z meglene gladine Bohinjskega jezera je misel splavala navzgor, na sonce, na svobodo. Koraki ... Veliko korakov. Včasih se je obzorje razjasnilo že kmalu nad dolino, včasih šele tik pod vrhom. Bili so tudi dnevi, ko sva si morala jasen pogled ustvariti sama, z mislijo na prejšnja srečanja s Fužinskimi gorami.
Bova šla tja na vrhé,
gledat' jezera z goré,
ta sedmera jezera
v njih kristale prav do dna.
Z vrha Male Tičarice (2071 m) je videti Dvojno jezero in kočo ob njem kot iz letala, helikopterja ali kakšnega visokega razglednega stolpa. Tudi kristali se opazijo. Spomladi, poleti in jeseni v jezeru, pozimi pa so vidni na zaledeneli in s snegom prekriti gladini, ki mirno čaka na novo vigred.
Kje je lepša zemljica,
kot so tale jezera?
Ne, na svetu kraja ni,
zanj ne veš ne jaz, ne ti.
Težko je odgovoriti na vprašanje: »Kje je najlepše?« Zagotovo tam, kjer je naš dom in tam, kjer človek še omogoča naravi, da diha s polnimi pljuči.
Za konec. O Avsenikovi glasbi ima lahko vsak svoje mnenje. Za ene sta brata izpod Begunjščice živi legendi, drugi se ju sramujejo. Midva spadava med prve, 
ker veva, da njuna glasba ni primerna samo za vaške veselice, temveč je v njej veliko več. Ne bom razpredal naprej, ker razmišljanje o tem sodi na kakšno drugo spletno stran. Morda samo še to. Že pri Vrtači sem napisal, kako naju je motila glasna glasba z veselice na Robleku, in dodal, da ne zato, ker nama bi bile naše pesmi zoprne ali odveč. Ni glasbene zvrsti, ki iz velikih zvočnikov ropota sredi gora, da bi je bila midva vesela. Pravzaprav je ne marava. Tam zgoraj pojejo ptice. Tudi najljubša pesem, ki sva jo bila 
primorana poslušati visoko na pobočjih Brane od »gostilne pri izviru«, nama je tako parala živce, da bi najraje zdrvel navzdol. Zatorej še enkrat jasno in glasno povem vsem organizatorjem v Kamniški Bistrici, pa na Robleku in še marsikje drugje. Če morda berete te strani: zaboga, nehajte s tem! Kar ne morem verjeti, da so med njimi tudi odgovorni iz planinskih društev. Vaše »mirno doživljanje narave« se sliši do najvišjih vrhov okoliških gorá. Ja, saj vem, zaslužek ... Morda bi bilo vendarle bolje, če bi veseljačenje priredili na robu urbanega središča, v gore pa odšli zaradi miru in tišine ter si vmes potiho zabrundali kakšno pesem? Morda kar Avsenikovo ...
* Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik – Zvonko Čemažar