Miro Štebe: Spet sem imel delovno nedeljo, kot se kar prepogosto dogaja, ko je za konec tedna vreme lepo in razmere v hribih primerne za obiske. Z obupom sem opazoval beli zid Grintovcev v daljavi in ko sem popoldne le končal "šiht" si nisem mogel kaj, da ne bi skočil malo gor.
Saj so sončni zahodi tudi lepi in nekaj znanja o zimskih potepih navkreber pa le še imam. Odločil sem se za Menino planino, ker na njej že nekaj časa nisem bil. Iz Tuhinjske doline sem se zapeljal skozi Češnjice in Okrog, potem pa sebi v potuho še nekaj časa "planinaril" z avtom po kopnih južnih pobočjih planine, dokler si nisem rekel, da sem prišel hodit ne pa se vozit. Bil je pravi užitek, ko sem zadihal tisti sveži popoldanski zrak in zakorakal navkreber. Odločil sem se, da zaradi pomanjkanja časa ne grem čez Bibo planino, ampak kar na Vivodnik in nato do koče na planini. Teloh na osojnih pobočjih še pridno cveti, le, da je vse več razprtih cvetov. Ko sem krenil v breg proti partizanskemu spomeniku, sem naletel na razrito zaplato zemlje. "Prašiči so bili pa pridni!" sem si rekel in pomislil, da ne bi bilo prijetno srečati kakšnega merjasca z razigrano družino. Nekaj višje sem ob poti videl razrito mravljišče. Nisem natančno pogledal, vendar me je začudilo, da prašiči razkopavajo tudi mravljišča. Prej bi mislil, da to počno medvedje. Misel se mi je zdela posrečena, vendar si nisem ogledal sledov, na pobočju nad spomenikom pa sem ob počasnejšem vzpenjanju le podrobneje pogledal sledi po katerih sem hodil. Bile so nenavadene. To pa ni človek! Takrat sem zagledal dobro vidne odtise krempljev in medvedjih šap. Pred mano je bil medved! Sled ni mogla biti prav stara, saj je vodila preko starejših človeških sledi, bila pa je tudi kar dobro ohranjena. Lepa reč! Saj pravijo, da pri nas medved pozimi bolj malo spi. Upam, da ni preveč lačen! Počasi, nekoliko previdneje sem nadaljeval po sledi. Medved se ni povsem držal poti, vendar se je ves čas vračal nanjo. Ocenil sem, da ne gre za prav veliko žival, ampak medved četudi ni "kapitalec" pa je vseeno močna mrcina. Slikal sem stopinje, a mi je aparat spet začel nagajati, zaradi očitno starih baterij. Že nekajkrat sem v zadnjem času opazil, da v hladu ne deluje dobro.Pomislil sem, da je to tako kot z jetijem, ki ga ne morejo dobro slikati. Malo višje je medvedova sled obrnila v goščavo in mislil sem, da sem ga izgubil. Kakih sto metrov višje pa sem spet naletel na njegove sledi, a so se mi zdele še bolj sveže. Spet so nekaj časa vodile po sledeh ljudi, potem pa so spet izginile v stran. Malo pod Vivodnikom sem srečal planinca, ki se je spuščal v dolino. Posvaril sem ga, naj bo bolj previden, ko se spušča, on pa mi je povedal, da so se malo prej planinci pri planinski koči tudi pogovarjali o medvedu, ki naj bi hlačal po vzhodnem delu Menine. Šlo naj bi za samico z mladičem. No, lepa reč! To je bolj nevarna kombinacija. Da so sledovi, ki sem jih videl, pripadali medvedki, bi se kar strinjal, sledov mladičev pa nisem videl in sploh sem malo podvomil, da bi medvedka že zdaj kolovratila okrog z mladičem. Mogoče bi jih že povrgla, ampak mislim, da bi zdaj morali biti le še tako majhni, da jih še ne bi vodila iz brloga. No, nisem strokovnjak za medvede, vsekakor pa mi ne bi bilo všeč, če bi me kakšna medvedja mamica presenetila. Pri koči ni bilo že nobenega obiskovalca, bil pa sem nagrajen z lepimi večernimi barvami. Vrnil sem se na Vivodnik in na stolpu zagledal tri mlade fotografe, ki so s svojimi "kanoni" oprezali za lepimi prizori umirajočega dne. Med klepetom so mi tudi oni hladokrvno priznali, da so videli sledove medveda. Ni bilo videti, da bi jih to kaj dosti vznemirjalo. Lahko njim, ko so trije, jaz pa sem sam pa še mrači se! Poslikal sem še zadnje sončne poljube na Grintovcih, potem pa sem se zagnal v dolino. Kar fino se mi je zdelo, da sem bil glasen. Naj medved ve, da se ga ne bojim, sem si govoril, čeprav ne vem, če sem bil čisto iskren. Pot se je vlekla, jaz pa sem imel obdelane že vse scenarije za morebitno srečanje s kosmatincem, le tega še nisem določil kaj naj bi naredil, če bi medo neopazno pritekel za mano. Saj medvedje hitro tečejo in mogoče imajo tudi preganjalski nagon, kot psi, ki se poženejo za bežečim plenom!!?. Ja, to bi bilo pa nerodno, saj nimam oči na hrbtu. Še preden sem se spomnil rešitve, sem prilomastil do avta in moram reči, da sem ga bil tokrat še bolj vesel, kot običajno.
Medved na Menini planini torej je, zato vsem obiskovalcem planine velja opozorilo. Planina je očitno zdaj tudi območje medveda in na takih območjih je treba nekaj več previdnosti. Medved se sicer običajno izmakne človeku, vseeno pa previdnost ni odveč. Bolje je hoditi še z drugimi in tudi ni slabo, če ste pri hoji malo bolj glasni, da medved ve, da se mora umakniti.
Miro Štebe