Delo.si, Delova tema - Jure Predanič in Blaž Močnik: Približno 350.000 planincev redno zahaja v hribe, vendar jih je samo 57.000 včlanjenih v Planinsko zvezo Slovenije.
Delo.si, Pisma bralcev in odmevi - Mitja Vilar: Helikoptersko reševanje
Po raziskavah javnega mnenja se 15 odstotkov Slovencev opredeljuje za gorniško aktivne. Približno 350.000 planincev redno zahaja v hribe, vendar jih je samo 57.000 včlanjenih v Planinsko zvezo Slovenije (PZS). »V planinskih društvih je več planinskih šol, vodenih izletov in podobnih izobraževalnih dejavnosti. Po teh podatkih skoraj 300.000 planincev nima dostopa do teh znanj in izkušenj,« je opozoril Borut Peršolja.
Klasične gorniške napotke o izbiri primernih ciljev za svojo fizično pripravljenost, primerne opreme in obutve, spremljanju vremenske napovedi, ranem odhodu navkreber, poročanju o smeri odhoda in času prihoda je mogoče slišati na vsakem koraku. »Napotki za hojo v hribe ne dosežejo več pravega učinka. Očitno smo se izpeli ali pa ne znamo najti poslušalca, ki bi moral takšen napotek tudi dobiti. Rezultat je, da imamo toliko žalostnih dogodkov v hribih,« je še dodal podpredsednik PZS Borut Peršolja. Morda bi brezbrižnost streznilo plačevanje reševanj, predvidevajo v Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS).
Letos so reševali večinoma zaradi fizično nepripravljenih domačih in tujih gornikov s slabo opremo, ki niso poznali terena. »Besede in opozorila ne zaležejo. Registrirani planinci in alpinisti so usposobljeni in opremljeni, poslušajo vremenske napovedi, a se kljub temu lahko uštejejo. Problematični so naključni obiskovalci, saj se ne zmenijo za opozorila. Morda bi jih lahko izučilo zaračunavanje intervencij,« je povedal predsednik GRZS Igor Potočnik. Čeprav se pripravljajo spremembe na tem področju, zgledov ni treba iskati daleč. V alpskih državah velja, da je za dejavnosti, kot so smučanje, turno smučanje, gorsko kolesarjenje ali gorništvo, nujno dodatno zdravstveno zavarovanje za primere reševanja. V nasprotnem primeru je treba seči v lastni žep. Izjema so seveda bolezni, poškodbe in prometne nesreče.
V medijih se je leta 2009 precej pisalo o skupini Madžarov, ki so jo rešili z območja Triglava, in predvsem o mladoletnih belgijskih skavtih, ki jih je na območju Bovca popolnoma nepripravljene in v oblačilih, ki bi bila bolj primerna za plažo, presenetilo vreme. Oboji so morali zaradi malomarnosti plačati reševanje. A Srečko Šestan z Uprave RS za zaščito in reševanje pojasnjuje, da ne drži, da to doleti samo tujce. Reševalci, policija in poveljnik Civilne zaščite RS so lani dali osem pobud za proučitev, ali obstaja sum, da je bilo reševanje posledica hude malomarnosti. V treh primerih so izdali račune, v petih pa so gorski reševalci ali policisti presodili, da za to ni razlogov. To so primeri, ki so se končali brez poškodb. Ko je potrebna medicinska pomoč, helikoptersko reševanje krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Račun sta dobila dva Slovenca in Italijan.
Težave pri opredelitvi malomarnega vedenja
Pogovori o plačljivosti intervencijskih reševanj so zadnja leta zelo intenzivni in vedno dosežejo vrelišče po reševalnih akcijah zaradi očitne človeške nespametnosti. Zaradi tistih, ki zaradi malomarnosti tratijo čas gorskih reševalcev in državni denar (samo reševanja v gorah s helikopterji Slovenske vojske so lani stala več kot pol milijona evrov), je v postopku usklajevanja na ministrstvih osnutek uredbe o povračilu intervencijskih stroškov. Ta ureja primere namernega povzročanja nesreč ali nevarnosti in primere velike malomarnosti. Uprava za zaščito in reševanje je gornikom že izdala nekaj računov, vendar v PZS menijo, da bi morala država temeljiteje poseči na to področje. »Ne vidimo razlogov, da bi bili samo v hribih deležni drugačnega pristopa. Če bomo šli v spremembo sistema, potem naj država to stori na vseh področjih življenja in dela: na cesti, pri padalcih, jamarjih... Da je začela račune izdajati samo hribolazcem, se nam ne zdi najbolj pošteno.« Planinci se s plačilom teh reševanj načeloma strinjajo, vendar poudarjajo, da v nasprotju s padalstvom ali jamarstvom, kjer je malomarnost definirana, tega v gorništvu ni. To naj bi od primera do primera arbitrarno ugotavljale strokovne službe PZS in GRZS. »To ni sprejemljivo, saj obiskovalci gora ne bodo vedeli, kaj vse je lahko malomarnost. Je to hoja brez čelade na Triglav? Če se odločamo za takšne pristope, potem je treba ljudem vnaprej povedati, kaj je velika malomarnost v hribih. Ne smemo si dovoliti, da bi gorniki v težavah razmišljali, ali poklicati pomoč ali ne,« je še poudaril Peršolja.
Bodo planinci zaradi stroškov izbrali samoreševanje?
O tem, kaj je velika malomarnost, je težko sklepati, pravi Srečko Šestan in poudarja, da bo treba to kategorijo natančno določiti. Malomarnost je lahko že, če pohodnik nima primerne obutve ali opreme za bivakiranje, dilema pa je, ali je to že velika malomarnost. »Verjetno bo o tem v sodelovanju z gorskimi reševalci odločal policist, ki v teh intervencijah vedno sodeluje in je tudi edina uradna oseba,« je povedal Šestan. Pomisleki, da bi se zaradi grožnje z vrtoglavim računom za reševanje nekateri odločili, da se bodo sami rešili, ko bi bili na primer zaplezani, bi vodili v še hujši položaj ali celo nesreče, Šestan pa jih odpravlja s pojasnilom, da imajo tu v mislih predvsem tiste res najhujše primere, ko gre nekdo na Triglav v japonkah ali ko so reševali pijane planince. »Namen ni vsesplošno kaznovanje tistih, ki aktivno hodijo v gore in se jim lahko kaj pripeti. V prvi vrsti bi radi dvignili zavest, da je v gore treba iti pripravljen in poskrbeti za obutev in obleko,« je še pojasnil in dodal, da morajo ljudje vedeti, da takšno reševanje ni poceni.
PZS in GRZS sta lani podpisala dogovor za povečanje varnosti v gorah in sestavila skupni odbor, ki bo predvidoma v naslednjih treh letih pripravil nacionalni program varnosti v gorah. Država do zdaj še ni finančno podprla preventivnih programov, kot je program Zdravi v gore.
Jure Predanič, kronika, Blaž Močnik, Tolmin
Helikoptersko reševanje Delo, 11.08.2011
Pisma bralcev in odmevi
Kašnih deset let berem iste zgodbe, da se v gorah rešuje neodgovornost ljudi. In deset let se čaka, da bo nekdo končo naredil predlog spremembe zakona, ki bi zmanjšal stroške reševanja v gorah. Tako policiji kot vojski. Najbolj pomembno pa je, da bo zmanšal nevarnosti, v katere gredo reševalci.
Na svoje stroške sem pripavljen stiskati 30.000 letakov A5 z navodili, kako v gore, veleposlaništva sosednih držav pa bi zaprosil za pokritje stroškov jezikovne mutacije v jezike njihovih državljanov, ki pridejo sem.
Za pomoč bom prosil dr. Žnidaršiča, ki je pred tremi tedni že dosegel spremembo zakona o varnosti železniškega prometa, po kateri bo Slovenija prva na svetu testirala inovacije, ki število nesreč pri prečkanju tirov zmanjšajo za polovico. Ker je po osnovni izobrazbi zdravnik, zelo dobro pozna posledice tudi tistih, za izletnike najtežjih poškodb glave.
Zakon bi moral predvideti, da vsak izletnik v gore nameni za zavarovanje 0,4 evra na dan izleta. Ali pa tedensko, mesečno ali letno premijo, ki je ustrezno nižja. Tehnično se bo stvari uredilo kasneje. S tem zbranim denarjem pa bi pokrivali stroške tega, kar danes krijemo vsi davkoplačevalci, tudi iz denarja, ki je namenjen operacijam. Sem proti temu, da se gradi reševanje v gorah izključno na prostovoljstvu.
Izletnikom v gore bi morali ponuditi možnost najema ali nakupa GPS javljalnika pozicije, ki služi reševalcem kot rešitev ključnega problema – to je iskanja. Še posebej v slabi vidljivosti. Zagotovo imajo satelite tudi nad Himalajo, zato mi ni jasno, zakaj nihče tega ne prakticira tam. Tragična nesreča našega alpinista je šolski primer, ko moraš šloveka najprej najti.
Za reševanje neposredno iz stene bo razvoj dogodkov v prihodnje pokazal, ali so uporabne tudi določene spremembe, ki približevanje jeklenice iz helikopterja steni narede enostavnejše.
Če bi imel možnost, bi postavil nad vse stene, kjer je največ zaplezanj in reševanj, prenosen vitel, ki pa bi ga lahko uporabljali samo reševalci. Vse temelji na tem, da se ustvari vir zavarovanja, ki ga lahko plačamo skozi dodatno zavarovanje za reševanje v gorah. Neetično do soljudi razumem to, da gremo zavestno v nevarnost, nato pa morajo za reševanje naših problemov tvegati življenje drugi. Po možnosti voluntersko. Razumeli bi, da gremo vrtat za pitno vodo v Sudan, da pa se to dogaja v državi, ki ima BDP na približno 75 odstotkih povprečja v EU, je neodgovorno.
Mitja Vilar
Veliki vrh 11, Šmarje Sap