Bojan Ambrožič: Večina gre na Triglav in pa nikamor drugam. Tokrat pa se je zame tura na Triglavu pravzaprav šele dobro začela …
S turo sem začel ob petih zjutraj v Zadnjici in se po mulatjeri povzpel na Luknjo. Do sem sem hodil sam – z izjemo številne družbe kozorogov. Na Plemenicah pa je bilo seveda povsem drugače. Veseli me, da so bili planinci večinoma v večini opremljeni s samovarovalni kompleti, čeprav je treba priznati, da je ta kos opreme za vsakega malce bolj izkušenega gornika na tej poti povsem odveč. Pri Sfingi sem prvič skrenil s poti in zavil proti Vrhu Zelenic. To je zanimiv, povsem brezpoten vrh, ki žal sameva v senci Triglavove slave. Nanj se lahko povzpnemo povsem brez težav po vzhodnem grebenu. S tod sem nameraval direktno nadaljevati na Glavo v Zaplanji. Vendar se je kar naenkrat navlekla megla in postalo me je strah, da se bom v gosti megli izgubil.
Zato sem raje vrnil nazaj na markirano pot in se na Glavo v Zaplanji povzpel z južne strani. S te strani je ta vrh bolj melišče, kot hrib in verjetno sem bil eden redkih, ki sem si vzel čas zanj. Medtem pa je severna stran bistveno bolj zanimiva, saj je mogoče videti ogromno, zelo kompleksno gubo. Pri sprehajanju po brezpotju sem mimogrede našel tudi ogromne, kar 20 cm velike školjke. Se splača zaiti s poti, ni kaj!
Za tem pa sem le nadaljeval na Triglav, čeprav me po pravici tja niti ni vleklo in sem šel tja gor samo zaradi nabiranja višincev. Pot pod Triglavsko škrbino je bila prekrita z žledom in zato nevarno spolzka. Verjetno je žled nastal tako da se je deloma stopil svež sneg in ponoči spet zamrznil. Na vrhu Triglava, kot vedno, cirkus. Zato sem kar se da hitro sestopil po Gorjanski poti na Planiko. To je najtežja pot na Triglav in tudi najbolj nevarna, ker je v zgornjem speljana po strmem zagruščenem žlebu. Tako vsak sprožen kamen leti direktno po žlebu navzdol v planince spodaj. Čelada me je rešila bušk na glavi. S Planike sem sestopil naprej na Dolič.
Tu pa sem spet stopil na brezpotje proti Šmarjetni glavi. Poti skorajda ni, je pa nekdo povsem po nepotrebnem popackal brezpotje in označil najlažji prehod pod Koto 2258. S tega sedlca se spustimo v nekakšno konto med Koto 2258 in Šmarjetno glavo. S tod pa po melišču na zahodni greben gore. Razen zadnjih nekaj metrov, kjer je potrebno minimalno znanje plezanja, ni nobenih težav. Vreme se je končno sčistilo in postalo je celo toplo. Razgled na že precej oddaljen Triglav in Kanjavec je postal odličen. Kasneje mi je oskrbnica Tržaške koče na Doliču povedala še to, da načrtujejo izgradnjo nove koče prav pod Šmarjetno glavo. To zaradi tega, ker je trenutna koča v vpadnici snežnih plazov in je zato pogosto poškodovana.
Sestopil sem na Dolič in se brez ustavljanja pognal v klanec proti Kanjavcu. Ker je bil to zadnji klanec na poti sem brez zadržka pognal skorajda na polno. Noge so se mi kljub desetim uram hoje, odzivale odlično. Očitno je še nekaj gorskega tekača ostalo v meni. Na Kanjavcu sem bil z Doliča v pol ure. Če bo vse po sreči, obljubim, se bom že konec tega meseca vrnil na tekme v gorskem teku.
Sestopil sem do sedla Čez Hribarice in se po melišču podričnil spet nazaj do Doliča. Čakala me je le še dolga mulatjera v dolino. Pričakoval sem, da mi bo neizmerno dolgčas. Pa mi ni bilo! Pravzaprav sem neizmerno užival, saj je odlična za tek / hojo. Poleg tega pa je zelo atraktivno speljana v ključih čez steno. Zdelo se mi je, da sem kar zletel v dolino. Edina stvar, ki mi je med mojim drvenje v dolino prekrižala pot, je bil mlad kozorog. Nisem čisto prepričan kdo se je v tem trenutku koga bolj ustrašil. Vsekakor pa so te živali tako ljubke, da se jih nikdar ni mogoče prenagledati.
Turo sem zaključil po slabih 13 urah hoje, posnetih prek 900 fotkah in okrog 3000 metrih premaganih višincih. Pa da ne boste mislili da mi je bilo dolgčas, glede na to da sem hodil sam. Oh, še zdaleč ne. Med drugim sem srečal kolega s foruma in pa znanega alpinista in vodjo številnih polarnih ekspedicij Staneta Klemenca. Luštno je bilo!
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič