Naš čas - Milena Krstič – Planinc: Simona Pogač, ki jo poznamo predvsem kot lastnico Butika Grazia, se je kot peta Slovenka povzpela na osemtisočak – Na Manasluju, kjer se je smrtno ponesrečil znani slovenski alpinist Nejc Zaplotnik, se je naučila potrpežljivosti
Simona se je v začetku oktobra vrnila s Himalaje. Skupaj s še devetimi člani sicer štirinajstčlanske mednarodne odprave, je stopila na vrh 8.163 metrov visokega Manasluja ali gore duše, kakor ga tudi imenujejo. Odprava se je pričela 27. avgusta, končala 9. oktobra.
Čestitke za podvig! Ni ravno veliko Slovenk, ki bi »lezle« na take vrhove.
»Kolikor mi je znano, sem peta Slovenka, ki je presegla magično mejo 8.000 metrov.«
Kaj pa na Manasluju je bila že katera?
«Mislim, da ne. Doslej sva bila od Slovencev, kolikor mi je znano, na vrhu Manasluja, le Viki Grošelj in zdaj tudi jaz.«
Manaslu 2008, zanimiva mednarodna odprava. Pravzaprav jugoslovanska. Kako si prišla zraven?
»V njej smo bili člani iz vseh republik bivše Jugoslavije. Želja vodje odprave, Dragana Jaćimovića iz Srbije, ki nas je povezal, je bila, da se na vrhu Manasluja zberemo predstavniki vseh bivših republik Jugoslavije. Povabil me je, da glede na moje predhodne izkušnje z visokimi gorami, kot predstavnica Slovenije, sodelujem v odpravi. Njegovo vabilo je bilo tako mikavno, da preprosto nisem mogla reči ne. Ponudil mi je, da stroške odprave plačam samo v primeru, če se povzpnem na vrh. To je pomenilo, da res zaupa vame.«
Odprava je trajala kar precej časa.
»Tako je pri osem tisočakih vedno. Odprave običajno trajajo najmanj 45 dni, lahko pa tudi 60 dni in več, na primer na Mont Everest.«
Manaslu - ta gora je zate nekaj posebnega.
»V bistvu je vsaka gora nekaj posebnega, ampak na to me vežejo posebna čustva. Na njej je žal pred mnogimi leti umrl Nejc Zaplotnik. Nejca poznamo predvsem po njegovi knjigi Pot, ki je berilo vsakega gornika, planinca, alpinista. Ko sem pred leti prvič prebrala Pot, si nikakor nisem mislila, da bom kdaj sama hodila po pobočjih Manasluja. Pot sem doslej prebrala že mnogokrat in Nejčevo navdušeno doživljanje gora, me je spremljalo tudi na Manasluju.
Je pa to nevarna gora … O tem priča tudi žalostna statistika.
»Manaslu je z dvajset odstotno smrtnostjo po nevarnosti uvrščen na šesto mesto med osem tisočaki. Res se je drži črna kronika. Največja tragedija se je zgodila pred leti, ko je plaz med taborom ena in dva odnesel kar petnajst življenj. Predeli gore so res nevarni, gotovo del, kjer se je zgodila ta nesreča in jih je treba prečkati hitro. Sicer pa je bila naša pot (izbrali smo Japonsko smer) izredno lepa, dinamična, raznolika. Sama podoba gore pa je prečudovita.«
Koliko vas je doseglo vrh?
»Zelo uspešni smo bili. Na vrhu nas je stalo skupaj deset, kar je res izjemen uspeh, saj so trije udeleženci odprave zaradi bolezni odnehali že prej, pred 4. oktobrom. Vseh deset, ki se nas je iz baze na 4.900 metrov podalo proti 8.163 metrov visokem vrhu, je tega doseglo in to je bilo izjemno veselje za vse. Največje pa za našega vodjo odprave Dragana, ki je vseskozi verjeli v naš uspeh in nam na ta način na dan vzpona pričaral čudovito vreme. Nanj smo prej v sneženju noč in dan čakali dvanajst dni. A tudi zato rada hodim v gore. Vedno znova me naučijo novih stvari, ki jih potem uspešno koristim v dolini.«
Česa si se naučila tokrat?
»Izjemne potrpežljivosti in zaupanja, pa tega, da nikoli v življenju ne smeš izgubiti volje in upanja. Ko smo ga že skoraj izgubili, se je vreme odprlo, odprla se nam je gora, razmere za povzpeti se na vrh, so bile idealne. In to lahko prenesemo v običajno življenje. Vedno je treba upati, upanje odpira vrata, izguba tega jih zapira.«
Kaj ste počeli, ko ste čakali in čakali, o čem razmišljali?
»Ob dvanajstdnevnem neprekinjenem sneženju dejansko nismo počeli drugega kot čakali. Ponoči se zbudiš vsaki dve uri, da otreseš šotor, ker bi se ta v nasprotnem polomil, zjutraj koplješ okoli šotora, da se ti ne podre. Vmes smo igrali karte, nekateri so poslušali glasbo, pisali dnevnike, se kepali, celo grad iz snega smo postavili. Čas je treba zapolniti. Če samo razmišljaš o vzponu in o tem, da ti ne bo uspelo, postaneš nervozen. Od tod do prepirov pa ni daleč. … Živeti s štirinajstimi ljudmi 45 dni skupaj v takih pogojih je umetnost za vse.«
Je bila v odpravi poleg tebe še kakšna ženska?
»Ja, Nina Kristina iz Srbije. Zelo simpatično dekle, mlajše, z izrednim potencialom, pa tudi sicer se je pokazala kot dobra prijateljica.«
S preostali svetom ste komunicirali preko interneta?
«Imeli smo svojo internetno stran, kjer je vodja odprave vsak dan preko satelitskega telefona pošiljal poročila. Stran (www.extremesummitteam.com) je bila izjemno obiskana.«
Kako pa bi opisala dan vzpona na vrh?
»Začeli smo z zadnjega, tretjega tabora na višini 7.400 metrov ob pol četrti uri zjutraj. Zbudili smo se že ob dveh. Približno uro traja, da se oblečeš, obuješ višinske čevlje, natakneš dereze, plezalni pas, namestiš kisikovo bombo. Za vzpon na vrh smo namreč uporabljali dodaten kisik, saj se zaradi slabega vremena nismo mogli uspešno aklimatizirati.
Sam vzpon do vrha?
»Ni bil tako naporen, ker ni tehnično zahteven. Hodiš. Pred zadnjim taborom je bilo potrebno plezanje po fiksnih vrveh, v tem delu pa ne. Deluje pa adrenalin. Bliže vrhu si, bolj ti je jasno, da bo zadeva uspela, bolj si pripravljen izkoristiti sleherni atom moči, da dosežeš cilj in se od tam srečno vrneš.«
Koliko časa ste se zadržali na vrhu, kaj ste počeli?
»Predolgo. Odklopili smo kisik, bil je čudovit dan, kar se vidi tudi po slikah. Na njih sem brez rokavic, z odpetim kombinezonom. Povsod naokoli izjemen razgled. Mi pa srečeni. Presrečeni. Sedeli smo, se slikali, posneli film …«.
Je bilo tam gori kaj prostora za bojazen kako bo s povratkom?
«Prav na vrhu ne. Ko pa nas je vodja po radijski zvezi že tretjič opozoril, da se moramo vrniti, sem se zavedala, da je pot do 6.400 metrov, kjer sem želela prespati, še zelo dolga.«
Simona, to je bil tvoj prvi osem tisočak.
»Ja. Dolgo sem si ga želela. Vse sem mu podredila, vse treninge, vse napore. Ampak se je splačalo. Našla sem pot. ...«
Znana si po tem, da nikoli ne poveš kam greš. Boš mogoče ...
»Ne, ne bom. Všeč mi je, da grem na odpravo tako, brez obveznosti, brez pritiska. Popolnoma neobremenjena, lahko obrnem kadarkoli... Na gori sem zato, ker si tega sama želim. Ker je to moj način življenja. Za menoj je šest odprav (Aconcagua, Elbrus, Shishapangma, McKinley, Alpamayo in Manaslu). Na petih sem dosegla vrh, na eni pa sem znala tudi pravočasno obrniti. Dokazala sem, da ne rinem brezglavo naprej, a se znam takrat, ko je potrebno, potruditi.«
Milena Krstič – Planinc