Iskanja - Stane Škrjanec: Mangart sem prvič in zadnjič obiskal kot gorniški zelenec pred mnogimi leti, ko sem v dokaz osvojenih vrhov v knjižico še vneto pritiskal štampiljčne podpise. Koliko gora sem od tedaj že prehodil in kako drugače razmišljam sedaj! Ne rečem; bistvo – enostavna prevzetost nad vsem, kar ta svojstveno dražljajski svet človeku ponuja, od takrat ostaja skorajda isto, spreminja se le globinska ostrina …
Takrat, v prvo, sem se pod mogočno stensko kuliso zagnal od zrcalnih Belopeških očesc, se ves nadebuden ter neustavljivo vihrav prignal pod bivak Nogara in … se v hipu usral. Saj veste, širokoustni junak, ki ga vsakdo bolj ali manj obilnega hrani v sebi, je soočen s prizorom, kot bi odrezal, utihnil: »Tukajle gori?« Ko pridem do vstopa v ferrato Via Italiana, neka vodička ravno opremlja klienta. Po bežnem pozdravu se namenim v steno. Še preden pa si s skalco podava roko, za menoj zazvenijo svareče besede. Vodička jih niza: »Kam pa kam, fante, tako pomanjkljivo opremljen? Kje pa je pas, pa vponki, pa … no, vsaj čelado imaš. Tole tu gori je resna zadeva, ne pa nedeljski sprehod!« Priznam, besede, ki so me dokončno pobile. A junaku v meni je bil pobeg spod časti. Hitel sem ji naproti z opravičilom: »Veste, saj jaz sem izkušen in dobro privajen strmin, pa samovarovanje da tudi imam v nahrbtniku. 'Nč bat', bo vse v redu!« Kot bi ne bilo v bližini nobenega, zaplezam. A po hrbtu me vseeno neprijetno ščemi. Pomislim na smrkavo klatenje orehov z dreves, le da ima tukajle preklo v rokah ta spodnja vodička. Do roba čez steno sem zlezel brez večjih težav, resda bolj stresenih hlač in vrtoglav, a vse je odtehtal ponos na Mangartskem sedlu. Bil sem celo tako brezglavo presrečen, da sem zgrešil smer proti Slovenski na vrh ter odsledil množici po Italijanski poti. Na meglenem temenu mi zmota ni belila glave. »Bom pač sestopil obratno,« si rečem. Šlo mi je fino, le da sem bil tamkaj vsem v napoto. In kako smo se v jeku krikov stiskali k stenam! Zaradi zapadnega kamenja se mi je s to potjo tam doli na sedlu ves Mangart priskutil. Po izhodišču sem posegel skozi razpotegnjeni žleb čez Plazje, začuda v popolni osami …
Kot že rečeno, od tedaj je preteklo obilo vode in sedaj tudi pozimi hodim v hribe, kot se za gre. Kogar zanaša v gore v vseh letnih časih, je v večnem precepu. Kdaj so najlepše? Deviška zabela je vsekakor močan argument za estetsko srce. Ko se ostri robovi poskrijejo in vse vzvalovi. Ko se pobočja pota umijejo, da se vse zablešči! Ko vse skupaj delujejo skoraj nezemska …
Seveda do Mangarta nisem gojil nobene zamere. Kako le, ko pa je še do človeka ne morem. Še več. Prav vedno, ko ga pogledam iz doline, bi rad znova šel gor! In ko ga, neverjetno mogočnega, v mimohodu letos že večkrat ošvrknem, kako z obilno glavo kraljevsko prebada nebo, me strese: »Pridi …«
Tokrat sta Belopeška očesca bolj medla (zamrznjena), iz avta pa izstopimo trije. S seboj sem pripeljal še drago, prijatelja. Po lepo uhojeni gazi jo mahnemo v gozd proti Kopi - Poldniku (Picco di Mezzodi). Na slednjo me veže malček humoren spomin, saj sem nanjo lani pristopil kar dvakrat – v dveh zaporednih dneh. Če človek nima v glavi (pod vrh sem se vrnil po rokavice) … Še v gozdu se v desno zavijajoči gazi v smer Kope izneverijo slabe stopinje naravnost, ki kmalu zavijejo rahlo v levo ter na čistini potegnejo naravnost navzgor, v le stežka zgrešljiv širok žleb. Ta se na svoji sredini z vmesnim grebenom cepi in tvori dva kraka. Po desnem v kopnem poteka markacija pristopa čez Plazje in po njem smo jo tudi mi tokrat ubrali (po kasnejšem pogledu z vrha se je izkazalo, da bi brez večjih težav prišli tudi po levem). Po izstopu na Mangartsko sedlo sem ga nagonsko primerjal s Turskim žlebom: Plazje se mi je zdel še enkrat daljši in širši. V toplem soncu se je v nas zazrla čokata podoba pravilnega stožca. »Mejduš, bo tole še daleč?!« nam je bilo med občudovanjem vsem brati z obrazov. Na do trav spihanem robu za čas spočijemo ude. V zavedanju, kako spoštljiv mora biti zimski vzpon na tega orjaka, zremo v njegova pobočja ob vitkem Rateškem M. Mangartu, kjer v okviru Italijanske letne poti poteka najlažji pristop, ter tuhtamo le, kaj nas zadaj še čaka. Številne oblačne resice nam zapolnjujejo JZ obzorje, z akterji pod sabo pa tvorijo res prekrasno sliko (Rombon, Jerebica, Kaninsko pogorje). To, da Loška stena pokaže svoj topel obraz šele v sončnem zatonu, seveda vemo vsi. Montaž? Ne bom govoril. Sever? Takisto ne. Preveč je, vse v zrak tišči!
Po prečenju pod Rateškim Malim Mangartom se pričnemo vzpenjati pod prvo težavnejše mesto. Skromne stopinje predhodnika ugriznejo v strmo levo izpostavljeno prečnico, kjer iz snega dvakrat pogleda celo jeklenica. Sam jo popikam kot prvi, sneg čeznjo pa naravnost sijajno drži. Od zgoraj opazim, da je moja sopotnika dohitel turni smučar, ki prečnico zmore kar s palicami! Nad njo me pozdravi v angleščini in odhiti naprej. Mi trije mu družno sledimo. Fine stopinje nam dela naravnost navzgor v zelo strm breg, kjer pa je sneg vse prej kot sproščujoč (suh s sumljivo vzdržljivo skorjo). Ker sem kmalu za njim, na vrhu strmine opazim, da se je ustavil in da pogleduje okrog. Ko ga dohitim, me vpraša: »Left?« Pritrdim. Dosegli smo prečnico nad grozljivo severno steno. Smučar je neodločen in v angleščini pravi, da mu sneg ni všeč ter čaka, če bom jaz poskusil. Hudo previdno se tipaje v sneg počasi pomikam po prečnici ter delam stopinje. Ko uvidim, da sem čez najhuje, zakličem turnašu da je o.k. in da bo naprej bolje. Ko je kmalu pri meni in me spet prehiti, mi je vse jasno. Možakar sploh nima cepina … Z druge strani prečnice me negibno gleda draga. »Jaz tule preko ne grem,« pripomni odločno. Odgovorim, da bo šlo, a mora biti izjemno previdna, kar pa ne pomaga. Pravi, da ima za danes zadosti, takisto prijatelj za njo. Pošljeva si poljuba v začasno slovo, saj ve, da sam obrnil ne bom …
Turnega smučarja ujamem takoj za ovinkom. Dober je. Spodaj je bil sicer hiter kot blisk, a tu mu počasi zmanjkuje moči. V zgledni strmini za prečnico, kjer se ob skalah usmeriva naravnost navzgor, mi nakaže, naj ga prehitim. Višje ob štrlečih skalah naciljam nekakšno manjšo opast, kjer želim izstopiti iz strmine, z namenom, da vidim, kako sploh naprej. Z nje se navzgor nakaže kratek navpičen žlebič, ki bi skoraj gotovo pripeljal na zgornji greben, a mi ne diši. Obstajati mora obhod. Podam se v levo horizontalo ter kmalu ob skalah strmo navzgor proti grebenu. Tu iz prijetnega senčnega hladu naenkrat stopim v pravo tropsko vročino, kjer sneg v hipu postane globoko ojužen, obenem pa stopim v stare sledi! S strašanskimi coklami pridrsam na raz, se mestoma prek opasti le še previdno sprehodim in … vrh. Smučar je v greben pod njim zapičil smuči in kmalu sva se znašla v debati. Bil je nasmejan, dobrosrčen fant iz Beljaka.
O visokih razgledih z vrha zimskega Mangarta naj povedo svoje fotografije. Zase bom rekel le to, da se mi je nenavadno uživaško zdelo, da sem se na zadnji februarski dan v popolnem brezvetrju sončil v kratkih rokavih na takšnem veljaku. Sem pa znova dreznil tudi v spomin. Človek si v takšni idili le stežka predstavlja v svoj vrat zasajene vremenske zobe …
Pred sestopom s temena sem si moral sneti dereze. Vse do prečnice sem hodil brez njih, kar je bilo vsekakor bolj varno, kot če bi se zavoljo cokel zavalil v prepad. Na nekem strmejšem mestu pod grebenom sem sprožil manjši plazič, spodaj pa, bogsigavedi kje široma vse, je po grabnih vseskozi grmelo (plazovi) … Prečnica nad severno steno se je tokrat v sestopu kazala dosti prijaznejša, ker je bilo treba tistih nekaj ključnih metrčkov premagati rahlo navzgor. Potem le še strm, direkten spust do spodnje krajše prečke, kjer je šlo tudi lepo. Ob prijetne podrobnosti, kako je princeska junaku pritekla nasproti v objem, pa se ne spodobi spotikati, hehe. Na izhodišče smo se spustili po smeri pristopa čez Plazje. In ravno, ko nam je mrak pričel metati polena pod noge, smo sedli v avto. A preden odpeljem, se še enkrat obrnem in Mangartu rečem: »No, vidiš, pa znova gledam nate nekam drugače.«
Pa lep pozdrav.