SiOL - Manca Čujež: Magister računalništva in informatike, vsestranski pisec, knjižni recenzent, amaterski fotograf in strasten planinec prisega na doživljajski minimalizem, navdihujejo pa ga melanholični kraji.
Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli?
Vsako potovanje, če ga ustrezno načrtuješ, tudi sproti, je nekaj posebnega in ostane nepozabno. Je pa res, da je v začetku vsaka daljša pot vznemirljiva – spomnim se recimo prve poti v Celovec in ob Vrbskem jezeru nazaj čez Korensko sedlo. Takrat je bila to tujina, čez mejo, bil sem v gimnaziji, zdelo se mi je, da sem šel zelo daleč. Če bi takrat kdo rekel, da bom nekoč videl velik del sveta, bi ga imel za sanjača. No, prvo pravo potovanje pa je bilo na Tajsko in zapomnil sem si ga tudi po tem, da sem takrat prvič letel s širokotrupnim letalom (MD-11), zelo rad namreč letim. V posebnem spominu mi ostaja tudi obkroženje sveta na službeni poti pred leti – Kalifornija, Japonska in Kitajska, domov sem se vrnil v sneženju dan pred božičem.
Katere države bi obiskali, če vam danes ponudim letalsko vozovnico za okrog sveta s poljubnimi šestimi postanki?
Takole bi se ustavljal: Grenlandija, nekje v Severni Ameriki, Patagonija, kak tihomorski otok (na primer Fidži), Nova Zelandija, Mongolija.
Kam se vedno znova radi vračate in kam si ne želite več? Zakaj?
Vedno znova me navdušuje Sredozemlje, pa ZDA … Ah, saj je premalo prostora, da bi vse našteval. Čeprav v nekaterih državah – Indija, Rusija, Kitajska – nisem tako užival, si vendarle še želim tudi tja. Trenutno še ni kraja na svetu, kamor si sploh ne bi želel, načeloma pa raje grem v bolj urejene in čiste dežele.
Katera je najbolj fotogenična država in katera se je izkazala kot vrelec navdiha za pisanje?
Po moje so fotogenične dežele tiste "preproste" – Antarktika pa kakšna afriška puščavska dežela, na primer Mavretanija. Ampak to ugibam, saj tam še nisem bil. Od tistih, kjer sem bil, pa gotovo po pestrosti in seveda fotografskih motivih vodi zahodni del ZDA. Vulkansko jezero Crater Lake v Oregonu je izjemen motiv – temno modro jezero, temno modro nebo, okoli pa zeleni iglavci, sivo-rdeča vulkanska kamnina, in če ste dovolj zgodaj, še ostanki snega. Če pa vprašate po mestu – Sydney. Najlepše veliko mesto, kar sem jih videl.
Za pisanje so najboljši kraji, kjer je najmanj "motenj" – taki preprosti, na primer ob samotni morski obali, kjer buči morje in nizki oblaki ležijo nad pokrajino in zavija veter. To prebuja domišljijo in spomine. Ali pa sredi vinogradov, kjer jesenske trte žare v zadnjih toplih barvah leta in bledo sonce naznanja, da bo kmalu prevladala sivina – v kaki italijanski pokrajini, na primer v južnem Piemontu. Taki melanholični kraji so posebej navdihujoči.
Dejali ste, da so tropski kraji za vas prebogati in pretežki z barvami in vtisi. Kje zadovoljujete željo po potovalnem minimalizmu, ki je lahko še doživljajsko intenzivnejši?
Posebej me je na začetku navdušil Dubaj z okolico, še takrat, ko je bilo tam bolj ali manj staro mesto (Deira), morje in puščava. Napol puščavski otok Sal, del Zelenortskih otokov, je bil tudi lep. Lani jeseni pa je naju z ženo očaral najsevernejši nemški otok Sylt, del Frizijskih otokov. Ta potovalni, recimo raje doživljajski minimalizem, je verjetno posledica moje želje po umiritvi. Največ tri barve – bele stavbe, modro nebo in rumeni pesek puščave, recimo – so tisto, kar omogoča, da potem opaziš prav vsako podrobnost. Zeleno bilko sredi puščave, puhast oblak, ki lebdi nad pokrajino … Ali pa v vetru lebdečo ptico nad neskončno sipinasto obalo severnomorskega otoka.
Vas je kot knjižnega recenzenta kdaj knjiga navdihujoče nagovorila h kateremu od potepanj po svetu?
O, pa še kako. Prva pot v Toskano je bila zaradi knjige (Francis Mayes). Prva pot v Provanso prav tako (Peter Mayle). Tudi za Laponsko je verjetno precej navdiha dal finski pisatelj Arto Paasilinna … Velikokrat v knjigah preberem o novih krajih in si zaželim, da bi jih videl.
Katera življenjska spoznanja vam kot strastnemu planincu razkriva svet z višine?
Dve stvari. Prvič – nekaj, za kar si se potrudil, kjer si bil "pri stvari", kar ni padlo kar na krožnik, doživiš mnogo globlje, vpliva nate močneje in te naredi boljšega človeka. In drugič – svet je z višine, iz oddaljenosti videti veliko lepši. Torej – se je treba kdaj malo odmakniti, pogledati na stvari z razdalje – in svet bo boljši.
Marjan Bradeško v laponskih prostranstvih Arta Paasilinne
Kam bi na sanjsko potovanje napotili zaljubljence v gore?
Ne prav daleč. Na kakšno samotno planino v kak samoten del Alp. Ali pa na katero od prelepih grebenskih prečenj, kjer po več dni hodiš in hodiš in ostajaš na višini … V bližini na primer vabita poti po grebenih Karnijskih in Ziljskih Alp. V francoski pokrajini Vercors smo naleteli na orjaško cvetočo planjavo nizkih narcis, ves teden bi lahko ostal tam, v enem od kalifornijskih državnih parkov sem ujel trenutek, ko se je oranžni kalifornijski mak kar "usipal" po pobočjih. Velikokrat je pomemben tudi pravi trenutek. Za kakšen zanimiv namig sem pa tudi sam vedno hvaležen.
Magister računalništva in informatike na potovanju brez težav ali s težkim srcem za nekaj dni izklopi mobitel in pozabi na računalnik?
Na potovanjih nikoli ničesar ne izklopim, seveda pa uporabo zmanjšam na najmanjšo možno mero – to pomeni dobro uro na dan –, da rezerviram prenočišče za naslednji dan, da na spletu poiščem kakšno zanimivost o kraju, kjer sem oziroma kamor grem, ter da rešim kakšno nujno zadevo po elektronski pošti. Sem pač del "vedno povezane" generacije. Moj trenutni položaj v službi mi to narekuje. Je pa zanimivo, da moje stalne dosegljivosti vsaj do zdaj nihče ni izrabljal. Tako prijatelji kot sodelavci vedo, da lahko pridejo do mene – če je res nujno.
Na potovanjih se vam je zagotovo porodila kakšna ideja razvoja slovenskega turizma …
Prav gotovo je ogromno rezerve pri prijaznosti, pripravljenosti obiskovalcu pomagati. Skoraj si upam trditi, da me v številnih krajih po svetu sprejmejo z bolj odprtimi rokami kot marsikje doma. Saj nič ne stane – prišlek je gotovo zanimiv, odprimo se mu. Pa še nekaj – v Sloveniji stalno slišimo: "Saj ne bi šlo …" Vsaka stvar, ki se je lotimo, zahteva nekaj časa, ponavadi precej več, kot smo na začetku predvideli. Treba je vztrajati. In nastopati skupaj. Drug drugega predstavljati, drug drugemu prinašati posel. Sodelovati!
Manca Čujež
Foto: osebni arhiv Marjana Bradeška