Deželne novice - Kaja Beton: Toni Smolej je od leta 1982 načelnik Gorske reševalne službe Radovljica in zdaj tudi predsednik letalske komisije pri Gorski reševalni zvezi Slovenije.
Na razstavi v Graščini, ki zaznamuje sto let organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, je zapisano: »Kdor ljubi gore, je planinec, kdor rad pleza po gorah, je alpinist, kdor ljubi gore, rad pleza in želi pomagati ljudem, je gorski reševalec.«
»Prva mora biti duša. Če tega ni, nima smisla. Potem pa je še čas, ki ga je treba temu posvetiti. Če računamo, da je v naši enoti 28 članov, ki naredimo skupno na leto približno 5000 ur prostovoljnega dela, potem je to kar precej odrekanja. Sploh če vemo, da imajo člani ob tem tudi druge obveznosti, redno službo, družine. Poleg reševalnih akcij izvajamo tudi izobraževanja, predstavitve, predavanja po šolah ...«
Se kultura v gorah izboljšuje?
»Zanesljivo raste kultura planinstva. Kar se tiče uporabe čelad, discipline in opremljenosti, je zdaj bolje, a še zdaleč ni dobro. Letos smo imeli dvajset akcij, kar je več kot lani. Vse več ljudi je v gorah, gozdovih, vse več jih nabira gobe, zato je tudi izgubljenih in poškodovanih na ta račun več. Še vedno velik problem predstavlja nizka obutev, pa tudi nepripravljenost in nepoznavanje terena, kar se kaže predvsem pri tujcih. Spremenil pa se je tudi sam način reševanja precej. O tem govori tudi razstava ob stoletnici GRS. Če je nekoč trajala akcija lahko tudi cel teden, je sedaj povprečje pri helikopterskih akcijah 1 ura 15 minut. Približno 50 odstotkov akcij je sedaj helikopterskih, drugo je še vedno fizična akcija, torej prenašanje ponesrečenca.«
GRS Radovljica je ena od sedemnjastih reševalnih služb v Sloveniji.
»Gotovo je ena vodilnih v Sloveniji, tako po kadrovski strukturi kot po sposobnostih. Smo relativno mladi, povprečje je 40 let, ni pa toliko merilo starost, ampak sama aktivnost. Seveda se z leti pridobivajo tudi na tem področju zelo pomembne izkušnje. Sam imam za seboj tristo akcij in sedaj upam trditi, da stvari obvladam. Smo sicer vsi amaterji, volonterji, ampak ko se znajdeš pred ponesrečencem, si zanj enako odgovoren. Zato sta pri akcijah zelo pomembna odgovornost in profesionalen odnos, pa seveda opremljenost, znanje, psihofizična pripravljenost.
Tudi naš odzivni čas je zelo dober. Poleti ob vikendih je šest reševalcev vedno tu na naši enoti v Lescah, in takrat je naš odzivni čas 15 minut. Med tednom pa seveda traja dlje, saj smo v službah in podobno.«
Člani rešujete prostovoljno, kaj pa oprema?
»Glavni financer je Uprava RS za zaščito in reševanje, pomagajo pa tudi občine in člani. S pomočjo občine smo v Lescah dobili odlične prostore za delo, imamo vozilo in potrebno tehnično opremo. Gre pa razvoj opreme drastično navzgor, temu pa s sedanjimi financami ne moremo več slediti. Seveda so želje, realnost pa je nekoliko drugačna.«
Vaše mnenje za konec?
»Sam sem proti profesionalizaciji. V Avstriji na primer sicer delajo prostovoljno, a po vsaki akciji ponesrečencu pošljejo račun za reševanje. Pri nas tega ni in se mi zdi tako tudi prav. Je pa tudi res, da se to ne izkorišča in super funkcionira. To so pač vrednote, ki jih spoštujemo, in če se bodo enkrat podrle, se nazaj ne bodo več postavile.«
Kaja Beton