Revija Slovenska vojska - Jerica Pavšič: Pravkar upokojeni major SV Matija Perko o svojih dolgoletnih izkušnjah vojaka in reševalca
Matija Perko je pred kratkim končal aktivno delo v Slovenski vojski, v kateri je dolgo vodil skupino za reševanje. Pri vsem, česar se loti, je zelo natančen in se zaveda odgovornosti do soljudi ter dela, saj pravi: »Nikoli ne grem v akcijo, ne da bi prej pridobil vse podatke, ki so do takrat dosegljivi in jih je mogoče izvedeti vnaprej.«
Doživel je veliko veselih trenutkov, ko je s kolegi rešil prenekatero življenje, in tistih bolj trpkih, ko se je moral soočiti z dejstvom, da ponesrečencu ne more več pomagati ali da bo utrpel hude posledice. Kljub dejstvu, da se šele privaja na status upokojenca, se še vedno rad odzove na klic pozivnika in odide v reševalne akcije v gore, ukvarja pa se tudi s številnimi drugimi dejavnostmi. Ni videti, da bi ga ob koncu uradne kariere prevzemala grenkoba, saj pravi, da je navdušen, ker ve, da lahko zaupa mladim reševalcem letalcem v SV in mladim reševalcem v Gorski reševalni službi (GRS), ter se ob tem zaveda, da je uspešno prenesel znanje na naslednike, tako kot se je sam z vrstniki učil od starejših generacij.
Ko je dobil družino, je prenehal z zahtevnimi alpinističnimi vzponi
Danes petinpetdesetletni Matija Perko živi v družinski hiši, ki jo je zgradil v Lomu pod Storžičem, izvira pa iz tržiške rodbine Perko, ki je znana po pripadnosti gorništvu. Ponosen je na svojo družino, in sicer ženo Marjeto, hčerko Tanjo ter sina Mateja, ki je sledil očetovemu zgledu in se odločil za vojaški poklic, saj je podčastnik v 18. bataljonu za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo. Kako veliko mu pomeni družina, pove s tem, ko pravi, da se je takrat, ko se je poročil in se je rodila hčerka Tanja, odpovedal zahtevnim alpinističnim vzponom.
Matija, za kolege Janči, je v hribe začel zahajati s starši, nato se je vključil v Planinsko društvo Tržič in postal alpinist. Kljub prekinitvi z ekstremnimi vzponi ni nikoli nehal plezati, ob tem pa se je ukvarjal tudi z drugimi športi, povezanimi z naravo, predvsem z gorskim tekom, smučanjem, kolesarjenjem, kajakaštvom in raftingom. Ljubezen do teh športov je ohranil do danes, le gorski tek je opustil zaradi težav s koleni in hrbtenico.
Dolga vojaška pot
Matija Perko najraje govori o svojem delu v SV, saj poudarja, da je predvsem vojak. V Slovenski vojski se je po koncu osamosvojitvene vojne zaposlil s činom višji vodnik, ob delu diplomiral, prehodil karierno pot, dobil številna priznanja in se upokojil kot major. Ob vseh dolžnostih, ki jih je opravljal, je vseskozi sodeloval pri usposabljanju za helikoptersko reševanje in gorsko reševanje v SV ter pomagal vzpostaviti skupino za reševanje, ki jo je tudi vodil. Ta skupina, ki je organizacijsko podrejena Večnacionalnemu centru odličnosti za gorsko bojevanje in v kateri so vojaški reševalci letalci, širše pa tudi drugi reševalci, je usposobljena za vse vrste helikopterskega in klasičnega reševanja ter iskalnih reševalnih akcij.
Vojaško uniformo je oblekel celo pred služenjem vojaškega roka v takratni JLA, ko je kot mlad alpinist sodeloval v Teritorialni obrambi v Tržiču pri tekih na smučeh za Dražgoše in pri trnovskem maratonu. Takoj, ko je prišel s služenja vojaškega roka, se je vključil v TO v Tržiču, sodeloval pa je tudi v Manevrski strukturi narodne zaščite. »Iz Tržiča nismo dali nobenega kosa orožja, ko je prišel ukaz JLA za oddajo orožja, za to pa je bil najbolj zaslužen pokojni Janez Ude,« pravi Matija. Naš sogovornik je veteran vojne za Slovenijo, saj je med osamosvojitveno vojno kot pripadnik alpsko izvidniškega voda deloval na območju občinskega štaba za TO v Tržiču.
Tako za Gorsko reševalno službo kot skupino za reševanje SV je dela dovolj
V Gorski reševalni službi Matija Perko deluje že več kot trideset let, osem let je bil tudi načelnik društva GRS v Tržiču. Ko ga vprašam, ali je do nedavno opravljal poslanstvo reševalca hkrati kot pripadnik SV in prostovoljni reševalec, mi pritrdi, obenem pa se nevede dotaknem teme, za katero se zdi, da ga močno zadeva, saj njegov do takrat miren ton pripovedovanja nenadoma postane krepkejši.
Razloži mi, da se skupina za reševanje v SV aktivira ob nesrečah, ki se pripetijo v SV, na primer ob usposabljanjih vojakov SV ali pripadnikov tujih vojsk v alpinistiki, in so enake kot tiste, ob katerih se, ko se zgodijo v civilnem okolju, angažira GRS. Službi sicer ne delujeta le ob klasičnih nesrečah v gorah, temveč tudi ob naravnih in drugih nesrečah, v katerih so potrebne vse razpoložljive sile za reševanje. Matijevo stališče je, da se reševalsko letalsko ekipo SV premalokrat angažira predvsem pri nalogah, ki niso direktno reševanje v gorah, namesto nje pa se pokliče na reševanje GRS, čeprav so vojaški reševalci usposobljeni na primerljivi ravni in so večinoma tudi prostovoljni gorski reševalci, zato meni, da ni sprejemljivo, da je ob naravnih in drugih nesrečah vedno angažirana GRS, vojaški reševalci letalci pa ne. »Te stvari počasi premikamo, vendar še ne dovolj,« pravi. Kot vodja skupine reševalcev letalcev je vsakega pripadnika SV, za katerega je vedel, da deluje v GRS in ima ustrezno znanje, vključil v svojo skupino.
Na Korziki odlično sodelovali
Zelo je bil zadovoljen s skupnim delom Uprave RS za zaščito in reševanje ter Slovenske vojske in s homogenostjo ekipe pri projektu asanacije ostankov letalske nesreče na Korziki leta 2008. Bil je vodja skupine reševalcev letalcev za odvoz tovora in član ožje skupine, ki je skrbela za organizacijo akcije. Že pred odpravo je doma s pomočjo interneta naredil posnetek terena in predvidel, kje bodo kraji za odlaganje materiala, in pokazalo se je, da je te kraje povsem pravilno predvidel.
Čeprav se je bal trenutka, ko bodo svojci ob odkritju spominske plošče prišli na nesrečni kraj, ki so ga dobrih 26 let po nesreči končno očistili, saj se je dogodek tudi njega tako kot vseh sodelujočih čustveno dotaknil, se je oddahnil, saj je slovesnost ob koncu akcije minila zelo spokojno, tako da se dogajanja na Korziki rad spominja.
Kakovostno in pogosto usposabljanje je bistveno za uspešno reševanje
Vsa reševanja v gorah ne potekajo s pomočjo helikopterja, mi razlaga Matija, »saj reševalci največkrat akcijo začenjamo tako, da se hkrati na teren odpravita dve ekipi, in sicer tista v helikopterju ter ekipa, ki dostopa na gorski teren peš«.
Ko se pogovarjava o reševanju s helikopterjem, postane še posebno resen, kajti ne glede na vse varnostne ukrepe je to nevarna aktivnost, ki zahteva od vsakega posameznika zelo visoko pripravljenost in osredotočenost, zato je vedno zagovarjal čim več usposabljanja, saj so le tako lahko posamezniki in enota povsem zanesljivi, ko gre zares.
Razloži mi, da je temeljnega pomena, da je helikopter s celotno posadko in opremo za reševanje optimalno pripravljen, da je taka tudi oprema reševalcev in da so vsi postopki pristopa k helikopterju ter dela s ponesrečencem, vključno z dajanjem prve pomoči, kar najbolj preizkušeni na usposabljanjih v vseh razmerah.
»Nikoli se ne sme zgoditi, da bi reševalec mislil, da vse zna in je nezmotljiv, saj bi takrat postal nevaren. Reševalnih akcij se moraš kljub izkušnjam vedno lotiti tako kot prvi dan,« Matija odločno utemeljuje svoj pristop.
V pokoju več časa za bližnje in konjičke
Matija Perko se je ob svojem delu, ki prinaša s seboj zelo veliko nepredvidljivih dogodkov, zavedal, da družinske člane skrbi zanj. »Če si vojak ali reševalec, je družina del tvojega poklica,« pravi. »Nikoli ni samoumevno, da boš prišel nazaj in da bo vse v redu, zato je poleg nesebičnosti, ki jo premorejo reševalci, vedno poskušal imeti pravo mero. »Mladi reševalci včasih v neizmerni želji, da bi rešili ponesrečenca, tvegajo več, kot je treba. Takrat ko veš, da so bila tvoja prizadevanja zaman, si moraš dovoliti, da končaš akcijo z védenjem, da več ni bilo mogoče storiti.«
Zdaj, ko se je vsaj uradno poslovil od vojaške uniforme, si obleče uniformo Združenja vojaških gornikov Slovenije, ki ga je tudi pomagal ustanavljati. Z ženo, ki je prav tako članica združenja, skrbita za urejanje evidenc, poleg tega pa se ukvarja s pisanjem člankov o športu in vojaški ter gorniški zgodovini in z urejanjem publikacij z gorniško tematiko. Torej mu ob vseh aktivnostih in ukvarjanju s športom prav gotovo tudi v pokoju ne bo dolgčas.
Besedilo: Jerica Pavšič
Fotografije: Bruno Toič in osebni arhiv Matije Perka