Boris Štupar 10.04.2015 07:29 5088 0

Medvedji jeti

Pred kratkim smo na G-L znova poobjavili eno od »rumenih novičk« o jetiju, o katerem je Messner napisal vsaj dve knjigi.

»Jetijeve« in človeške stopinje. Foto: Tone Škarja

Tone Škarja nam je poslal fotografijo, ki jo je posnel maja 1994 v Sikimu, na ledeniku Zemu na vzhodni strani Kangčendzenge. Tone ob tem dodaja: »Mislim, da ni še nihče pred menoj naredil tako dobrega posnetka jetijevih stopinj. Okoliščine so bile izjemno ugodne - odtisi stari le nekaj minut, poprh novega snega na starem srenu v prvih sončnih žarkih ravno toliko ojužen, da je odtis popoln (vidijo se celo črte kot pri človeškem podplatu) - in že čez četrt ure je sonce poprh posrkalo. Jeti je želel prečkati ledenik na istem mestu kot mi, le v obratni smeri. Ko nas je zagledal, je ostro spremenil smer za 90°, da se ne bi srečali. Mi smo lovili ravnotežje po nevarnih balvanih na ledu, gledali smo le pod noge in ga zato nismo videli. Višje zgoraj na ledeniku Siniolču je bil globok sneg in tudi njegove sledi globoke. Po nekaj sto metrih smo mi gazili dalje v smeri Siniolčuja, proti jugu, njegove sledi so pa prihajale z leve, od jugovzhoda. Tam je nizek prehod (kakih 5500 m) iz doline Tolung, kjer se začno pragozdovi. Dogodek z različnima slikama sem opisal v knjigah Kančendzenga in Po svoji sledi.

Domači nosači iz vasi Lačen so trdili, da je to lahko le jeti (vanj trdno verjamejo), ker tam ni medvedov, sam pa mislim in trdno verjamem, da je bil rjavi medved, ki je prezimil v toplejših pragozdovih, takrat pa je šel iskat mrhovino, torej med zimo poginule živali na tibetansko visoko planoto. Tudi izkušen lovec mi je potrdil, da so odtisi medveda podobni človeškim, pa tudi, da medved zlahka hodi vsaj sto metro daleč pokonci, kar je v mraku videti kot zares velik človek.«

Svet 24/G-L: Skoraj so razkrinkali jetija, ...