Polet, Soba z razgledom - Damijan Ambrožič: Alpinizem v Ugandi

Samo osel gre dvakrat na led, in pa jaz! Kako morem biti tako butast? Dobro leto je od tega, ko sem taval po džunglah Papue Nove Gvineje, pa sem spet do kolen v dreku! Moker kot cucek, z nahrbtnikom, težkim kot cent, bogu za hrbtom, v sredini ničesar, nekje med kočo Johna Mata in bivakom Bujuku. Samo naši vodniki, žilavi črni fantje iz plemena Konjo, vedo, do kod je bliže, naprej ali nazaj. Kamor koli stopim, mastno, lepljivo blato, ki te srka vase. In nikoli ne veš, ali se boš ugreznil pet centimetrov ali pol metra. Kaj mi je tega treba?

Tujci v objemu džungle

»Žuta minuta«, bi temu rekel prijatelj Urban. Takšne misli so me zares obhajale samo tretji dan pristopa proti baznemu taboru, ko so se tropski nalivi še posebno zgostili in nas je džungla z močvirji prepričevala, da smo tujci v njenem objemu in da tukaj nimamo kaj iskati. Hoja je zares mučna. V enem predelu moraš biti Tarzan, da se stegneš od lijane do veje, v drugem delu vrvohodec, ko stopaš po trhlem deblu, ki je padlo čez deroč potok. Kačaste veje nam pomagajo, da lovimo ravnotežje, sem ter tja pa le stopimo na kakšno trdno skalo, da si odpočijemo razmajane gležnje.

Ko pa, ponavadi proti večeru, posveti sonce in se žarki razlezejo čez fantastične barve afriškega visokogorja, pozabimo na osem ur hoje, ki nas je izmučene pripeljala do topline preprostega bivaka. Pozabimo na padce, spodrsljaje, na korenine, ki so spolzke kot ribe in vijugaste kot kače, ko se upogibajo pod našo težo. Pozabimo, da smo tujci v tem okolju, in se zlijemo z divjo naravo, ki nas spremlja na poti. Tako divje, prvobitne narave nisem videl niti v filmu. Skrivnostni tropski pragozd, divji potoki s še bolj divjimi strugami, na desetine slapov, ki se zlivajo na našo pot, temna, črna jezera in rastline, ki bi najbolj spadale v svet dinozavrov.

Oblaki z gore napajajo Beli Nil

Rvenzori, pogorje, ki je na mejo med Ugando in Kongom, v svojem osrednjem delu proti nebu poriva naš cilj, Margerita Peak, s 5109 m tretji najvišji vrh afriške celine. Višja sta Kilimandžaro in Mt. Kenya. Ta del Afrike je bil raziskan razmeroma pozno. Leži točno na ekvatorju, v srcu črne Afrike, pokrit z gostim tropskim gozdom. Pogorje Rvenzori je vedno v belih oblakih, zato ga je angleški raziskovalec Henry Morton Stanley, ki je tod hodil v začetku 19. stoletja, imenoval Mountains of the Moon – Mesečeve gore. Vsekakor zaslužijo takšno ime, saj je še vedno veliko vrhov v pogorju nepreplezanih in nanje še ni stopila človeška noga. Dolgo je bila tudi skrivnost, da oblaki Rvenzorija napajajo tudi Beli Nil, enega od izvirov najdaljše reke na svetu.

V Afriki je najbolj pomembna logistika. In mi, skupina sedmih alpinistov, smo jo imeli organizirano do pike. Naša vez z Ugando, novinar in vodja dobrodelne organizacije Edirisa Blaž, je poskrbel za vse podrobnosti. Blaž živi v Ugandi, tam ima družino in je del dobro mislečih ljudi, ki Ugandi in njenim plemenom pomagajo na poti razvoja.

Zapletena logistika

Od glavnega mesta Kampale, kamor smo prileteli, do vznožja hriba, mesteca Kasese, smo se peljali kar v enem dnevu. Res, glede na stanje cest v Ugandi smo potrebovali za 350 km šestnajst ur, vendar smo prišli v enem kosu, pripravljeni na pohod do baznega tabora. Rvenzori je območje, ki je razglašeno za naravni park. Ponuja izjemne ture za treking, žal pa ima zelo malo obiskovalcev. Nosači, kuharji in vodniki, ki smo jih najeli za zahteven pohod, so bili zadovoljni, da so po dolgem času spet imeli delo. Nosači iz plemena Konjo in Bakiga, vsi izhajajo iz iste vasi ob vznožju Rvenzorija. So izjemno vzdržljivi ter vse tovore prenašajo v vrečah na hrbtu, ki jih podpirajo z glavo in vratnimi mišicami. Pri tem so pa še vedno dobre volje.

Sam pristop do baznega tabora traja štiri dni. Dolžina prehojene poti, 21 kilometrov, pa se ne more primerjati s količino znoja, ki je v teh dneh stekel po naših hrbtih. Da po štirih dneh lahko prespiš v bivaku Elana Camp na višini 4300 m, vsak dan narediš nekaj tisoč višinskih metrov. Namreč, vse poti vodijo najprej kakšnih tisoč metrov navkreber na greben, potem se spustiš čisto dol, do reke ali potoka, ga prečiš, potem pa se spet dvigneš na naslednji greben nekaj metrov više, kot si bil pred dvema urama. Skoraj Sizisovo delo, vendar se na koncu dneva napredek vseeno pozna. Seveda se pozna tudi v utrujenih mišicah in razbolelih sklepih. Klene mišice alpinistov naše odprave so sicer trenirane, vendar ne za takšen tip hoje. Trenirane so za trden korak navkreber po skali. Tukaj pa so nas presenetila mehka tla džungelskih močvar, zvite korenine v močvirni vodi in trhla debla, razpeta nad podzemnimi hudourniki, ki so rohneli nekje spodaj pod trohnečim trebuhom deževnega gozda. Vsak večer so bile mišice utrujene od mastnega blata, ki je segal nad kolena, od znoja, ki je napajal spodnje perilo od znotraj, in dežja, ki se je vsak dan tri do štiri ure zlival po naših glavah iz mogočnih črnih oblakov.

Od pekla do raja. Vsak dan.

Spodnji del poti, vzpon se začne 1500 metrov nad morjem, poteka po tropskem gozdu pri 90-odsotni relativni vlažnosti in temperaturi med petindvajset in trideset stopinj. Vsak dan smo se dvignili za slabih tisoč višinskih metrov. Tretji dan, nekje na višini 3500 metrov, so se utrujenim nogam pridružile tudi slabo prespane noči. Mrzel in redek nočni zrak na tej višini ni ravno dobro pomagalo za regeneracijo. Pomagali niso niti Andijevi vici, ki jih je neutrudno stresal iz rokava. Vse pa je povozil izjemen optimizem, ki nas je napolnil ob čudovitih sončnih zahodih in jutrih, ko je sonce božalo neokrnjeno, divjo afriško naravo, nam neznana drevesa, barvaste trave in grme vseh mogočih oblik. V soncu smo se vedno odpravili na pot, pričakali okrog poldneva prvo tropsko nevihto, dokler nismo v popoldanskih urah četrtega dne zadeli ob trdno skalo šele na višini 4000 metrov.

Dediščina kolonializma?

Pri bivaku Elena Camp smo preizkusili plezalno opremo, pripravili svetilke, dereze in cepine. Še vedno malce nejeverni, da bomo to alpinistično popotnico na tej gori zares potrebovali, smo sedli k brifingu, ki ga je vsak dan vodil Johnston. Možak ima dobrih štirideset let in je veteran v Rvenzoriju. V mešanici angleščine in lokalne »lugande« se nam zahvali za dobro opravljeno hojo ta dan ter podrobno razloži, kakšen teren nas čaka na hribu. Zanimivo je, da govorijo vedno zelo tiho ter nikoli ne gledajo v oči. Mislimo si, da je to posledica kolonialne dediščine, ko so jih na svoj način šolali angleški plantažniki. Z vodniki, kuharji in nosači smo imeli srečo. Z vsemi se dobro razumemo, Joas, glavni kuhar, prinese čaj, še preden pomislimo nanj. Tukaj, v baznem taboru niso več z nami. Je previsoko in premrzlo za njih. Prenočili bodo v dolini in se nam pridružili naslednji dan.

Ko zadene višina

Sredi noči se odpravimo proti vrhu. Dobri oprijemi, vendar so nas poledenele skale kmalu opomnile, da gre zares. 4500 metrov je enako visoko v evropskih Alpah kakor v tropski Afriki. Prvi del poti je skalnat in se hitro postavi pokonci. Varujemo se na fiksnih vrveh, oprijemov je dovolj, težaven je le led, ki se je ponoči zažrl v razpoke in iz sicer trdne skale naredil drsalnico. Ob svitu smo zadeli v spodnji jezik ledenika, si nadeli dereze ter stopili v navezo. Pravzaprav dve. Eno je vodil naš afroalpinist Bosco, drugo pa Korošec Boris. Eden od naših črnih vodnikov se pred vstopom na ledenik odločil, da bo sestopil. Zadela ga je višina in glavobol je bil premočan. Mi smo mirno nadaljevali, le pogovori se postali bolj redki. Naslednjih 400 višinskih metrov nam je ritem dajalo naše dihanje. Stopinja za stopinjo, gosta megla, špaltna tu, ledena plošča tam ter občutek, da dihaš skozi plastično vrečko z zelo malo luknjicami.

20 korakov, počitek, 20 korakov ... VRH

Izkušeni koroški plezalci so stvari vzeli v svoje roke ter pomagali našemu vodniku, afroalpinistu, rešiti nekaj tehničnih težav pri skalnem prehodu z enega na drug ledenik. Vodniki so sicer izjemno tovariški, vzdržljivi in s preprosto opremo, ki jo imajo, zares dobro delujejo. Vidi se jim, da so priučeni in da jim manjka osnov in tehničnega znanja. Poznajo pa svoj posel in so zaupanja vredni. Drugi del ledenika je zelo strm, tako da napredujemo bolj počasi in v ritmu 20 korakov, počitek, 20 korakov, počitek ... Prej navdušeni fotografi se zdaj ne spomnijo več na fotografiranje. Vsak se osredotoči na sebe, na dihanje, odpiranje nahrbtnika zaradi kamere je prevelik napor. Vršni del, 150 višinskih metrov visok greben, šibka plezalna trojka, se nam je pokazal v soncu. Ko pa smo prispeli na vrh, nam je razgled na srce črne Afrike spet zakrila megla. Zadovoljstvo, stiski rok, kratka kontemplacija, kmalu zatem pa rahli glavoboli zaradi višine so nas napotili nazaj do bivaka. Ves čas varno ter osredotočeni na trden korak smo po osmih urah prispeli nazaj v bazni tabor.

Pri zelenem piščancu

Še isti dan smo nadaljevali krožno pot za vrnitev v dolino. Veseli, da se ne bomo vračali po isti poti, smo pričakovali, da se bomo izognili močvirju, vodi in blatu. Ko smo zvečer bivakirali v koči Kitandara na višini 4100 metrov, smo videli, da smo se zmotili. Isti šmorn, samo drugo blato še bolj spolzko, nevarno za padec in naša rebra, še večja obremenitev sklepov in vseh mišic. Jasno, saj smo se spuščali. Po šestnajstih urah hoje smo se pri večerji ob zeleni barvi mesa v rižu spomnili, da je ta mrtvi piščanec z nami že pet dni. V plastični vrečki in vlažnem tropskem podnebju. Minil nas je tek in lakota je bila dober popotnik v blažen in zaslužen spanec. Danes nas je gostil najvišji vrh Mesečevih gora. Bil je dober gostitelj, dovolil je, da smo se dotaknili najvišje skale na njegovi kapi, in varno nas je spustil nazaj v nedrje pragozda.

Še dva dni smo se klatili po klancih in grapah Rvenzorija, da smo prišli nazaj v ugandsko civilizacijo. Olajšani s spoznanjem, da se spuščamo, ter zadovoljni, da nam je uspelo stopiti na vrh teh skrivnostnih gora, smo še bolj uživali v opazovanju divjine.

Vedno manj jih je

Že čez nekaj dni smo v parku Queen Elisabeth National Park na safariju ugotovili, da smo bili zares na območju, kamor le malokdaj zaide človeška noga. Namreč, ko smo lomastili po džungli, nismo videli niti ene živali. Že od daleč so slišale naš neotesani hribovski korak in so se poskrile ter nas opazovale iz svojih skrivališč. V savanah narodnih rezervatov pa so živali navajene na človeka. Tam tudi levinje ne zmotiš, če se z avtom zapelješ pred njen gobec ravno v času kosila.

Na svetu je sicer še veliko krajev, kot je Rvenzori, tako lepih in tako divjih, vendar jih je vsak dan manj.

Damijan Ambrožič