Gorniška potepanja: Kar obležalo je vse skupaj in z zadnjimi vzdihljaji reklo: »Ne morem vstat'!«
Grlovec (1840 m)
Valentin Stanič je o vračanju domov zapisal: »Nato sem šel spet čez Dravo, mimo Kožentavre in skozi Podljubelj ter se vzpenjal proti Malemu Ljubelju. Dušo mi je pretreslo, ko sem gledal levo nad vodo visoko gorovje in videl mnogo sledov silnih udorov in rušečih se gorskih gmot. Tako je tudi ob visokih 
gorah na desni, kjer leže blizu ceste cele grmade ruševin. 'O človečki,' sem si mislil, 'ki se hočete z močjo in osvajanji napraviti nesmrtni, pridite sem in poglejte nekdaj tako ponosne skalnate sklade, kako ležijo zdaj tu v svojih ruševinah!'« Čeprav je od takrat minilo že veliko let, pa verjetno ni nobenega dvoma, da je zrl v Grlovec, ki ga lahko med vožnjo proti Malemu Ljubelju še danes opazujemo, kako nad Ljubeljsko Borovnico, skrito v sotesko Čepa, strmo prepada v dolino. Sicer prijazni sredogorski vrh na severozahodni strani kaže svoj resni obraz in se skozi Kotla divje spušča proti Podljubelju.
Na Grlovec vodijo štiri označene poti. Severna iz Borovelj čez Žehtar, vzhodna iz Bajdiš mimo Grlovčnika, slovenskim gornikom je najbližje izhodišče zahodne 
poti pri gostilni Dajčpeter in nazadnje je tu še južna pot, po kateri vas vabim na vrh, iz vasi Zgornji Kot/Zvrhnji Kot mimo domačije Francej. Do nje se pripeljemo skozi Borovlje in Bajdiše, nato pa pred Selami zavijemo desno in skozi ozko dolino Ribnice dosežemo Zvrhnji Kot. Do skupine hiš, ki se sončijo na prisojnih pobočjih Grlovca (ena izmed njih je domačija 
Francej), lahko pridemo po dveh kratkih, a strmih cestah, ki se v desno navzgor odcepijo iz doline. Na trasi druge (zahodne) je na zemljevidu 1 : 50 000 Karavanke sicer narisana samo steza, v resnici pa je to čisto spodobna asfaltirana cest(ic)a. Malo pred vasico nas v levo povabi kažipot na označeno pot proti sedlu Oselca – starodavnemu prehodu iz selske na ljubeljsko stran, proti Grlovcu pa odidemo naprej mimo hiš. Markacij je dovolj, smerokazov pa tudi.
Opis je komaj potreben. Prvi del poti hodimo skozi strm gozd. Ko se približamo zahodnemu grebenu Grlovca, Velika gora imenovanemu, se strmina unese. Z 
leve se nam priključi pot od gostilne Dajčpeter. Do vrha nas loči le še lahek in z vsakim korakom bolj razgleden greben. Kljub temu da hoja ni zahtevna, saj se svet le nekajkrat postavi bolj pokonci, pa moramo biti vendarle previdni, še posebno, če se bomo na turo odpravili v zimskem času. Severna stran je ponekod prepadno odsekana in opasti so lahko zelo nevarne. Morda nevarnosti niti ne slutimo, saj se gibamo »le« po sredogorju med mogočnimi drevesi. Previdno!
Ker je tura razmeroma kratka, si lahko ob vrnitvi v dolino ogledamo še kakšno naravno zanimivost. Ker smo ravno v Zvrhnjem Kotu in ker tukaj verjetno nismo vsak dan, je zelo priporočljivo obiskati Hajnžev graben, skozi katerega vodi lepo urejena pot. Izhodišče je pri Mlečnikovi žagi. Pot skozi 
»Repucevo sotesko« so uredili že na začetku devetnajstega stoletja, ko so še kopali velike količine oglja, o čemer pričajo zapuščena oglarska bivališča. Veliko neurje je leta 1996 odneslo vse mostove. V naslednjih dveh letih so pot obnovili, kasneje pa uredili za ogled tudi Gornikov mlin. Markirana pot se sicer nadaljuje proti Hajnževemu sedlu med Velikim vrhom in Košutico, mi pa se bomo verjetno (glede na to, da smo bili na Grlovcu) vrnili po isti poti ali pa jo ubrali do opuščene domačije Hajnž, ki je sedaj lovska in gozdarska postojanka, ter se mimo Gornika in Mlečnika po gozdni cesti vrnili v dolino. Priporočam.
Tako, to zgoraj je bil suhoparni del, sedaj pa še nekaj iz najinega nahrbtnika, kjer se vedno najde kakšna drobtinica. Zakaj sva se šla sredi zime sprehajat na 
Grlovec, verjetno ni treba posebej razlagati, in zakaj sva si izbrala najkrajšo pot, tudi ne. Vzpon in sestop z gore, s katere se zaradi vršne pleše zelo daleč vidi, sta minila bolj ali manj brez posebnosti. Razen … No, dečvi se je uspelo pod Veliko goro zelo lepo zložiti, celo tako zelo, da je bila potrebna pomoč pri vstajanju. Kar obležalo je vse skupaj in z zadnjimi (igranimi!) vzdihljaji reklo: »Zej mi boš mogu pomagat, res. Jaz ne morem vstat. Mrzl je ...« Seveda sem pomagal, da se ne bi vse skupaj skotalilo po bregu. In potem je za nagrado ta ista »reč« našla navzdol grede še bližnjico, da sem komaj sledil. Eh, pustimo to. Gremo v Hajnžev graben.
»Kolk pa je za hodit?« vpraša.
»Neki malga.«
»Dobr, jaz grem kar v tem, kar mam na nogah.«
»Ti kar …«
In sva šla. Pravzaprav smo šli … Čez nekaj ur sva bila »že« nazaj. Iz »neki malga« je ratal (časovno in po višinskih metrih) čisto spodoben dodatni 
sprehod. Izhodišče je na 660 metrih, ob vrnitvi pa sva dosegla tisočico in še sto metrov za povrh. Firbec naju je podil naprej, ko sva bila že nekje na sredini, pa se nama ni ljubilo po »luknjah« nazaj in sva naredila ovinek do Hajnža, nato pa mimo Gornika in Mlečnika nazaj v dolino. Vmes se je na ogled postavila severna stena Kladiva, po kateri največji mojstri celo smučajo. Ker jaz ne zmorem besed, ki bi opisale to lepoto, naj spregovorijo besede umetnika: »Prizor, da bi se mu odkril, posebej ko mu zahajajoče sonce oškrlati prepadne raze in štrline, in po stenskih tokavah nalije temačne žlebaste kontraste.« Dolgo sva zrla v najvišjo steno Karavank, v ta zaklad, ki sta mu njegova soseda pomagala, da sem to postal še sam. Tudi zato je bila najina pot v dolino dolga nekaj ur(ic). Pa samo mal' sva šla pogledat …
Je potem kaj čudnega, da se nama je v temi nekje v Zvrhnjem Kotu prikazala še Marija?
