Šport mladih, Šola in šport - Niko Slana: Kaj je bilo v letošnjem tekmovanju MIG najboljše, bi najbolje povedali udeleženci.
Ker je bilo vseh mladih planincev zbranih kar v 27 ekipah, bi najbrž dobili toliko različnih odgovorov. Slivniški svizci (Gašper Košak Pevec, Tilen Cmok, Jakob Škornik ter Janez Palčnik in mentorica Valentina Gradič), zmagovalci 21. tekmovanja, bi najbrž dejali, da je to zmaga. Zagotovo je bila presenečenje za vse, razen za mentorico Valentino, ki nam je dejala: »Fantje iz zmagovalne ekipe imajo veliko znanja, bili so že na mnogih planinskih taborih, izobraževanjih, predvsem pa veliko hodijo.« Torej je naslov odšel na pravi naslov – v Gorico pri Slivnici. Prav to Gorico, ki jo redki poznamo, je bila pravo presenečenje.
In kaj bi o tekmovanju dejali drugouvrščeni – nabrušena ekipa Norih krav iz Trzina? Fantje in dekleta so lani uživali kot zmagovalna ekipa v mednarodni družbi v italijanskih Abruzzih, in o tem napisali dolgo zgodbo v bilten letošnjega tekmovanja, letos pa so najbrž pogoltnile slino, a tudi dva vikend paketa bosta za Nore Krave prišla prav. Morda pa se v Abruzze vrnejo kar tako, za svoje veselje in še koga navdušijo, da bo šel z njimi. Tretjeuvrščena ekipa idrijskih Žlikrofov pa se je organizatorjem zahvalila za en brezplačen vikend, da o množici daril, ki so v papirnih vrečkah romala v roke tekmovalcem, niti ne govorimo.
Če se ne motim, so bile Piflarke iz Gornje Radgone najuspešnejše v netekmovalnem pohodu od Osnovne šole Trzin, kjer so vsi pisali teste, pa do gradu Jable, kjer so za obnovljenimi grajskimi zidovi zvedeli za izide testov. Tu so se najboljši pomerili še v finalu. Prav ta kratka hoja iz Trzina do Jabel je bila zanimiva. Na začetni kontrolni postaji, tik ob šoli, jih je pričakal Miha Pavšek, avtor knjige Snežni plazovi v Sloveniji, eden največjih poznavalcev plazov, tekmovalci pa so morali ob inštrumentih, ki so bili na voljo, ugotoviti temperaturo zraka in snega, pa debelino snežne površine in najbrž še kaj, vmes pa jim je Miha, ki je tudi zgovoren gorski reševalec, v šaljivih prispodobah povedal marsikaj zanimivega, tudi to, da bodo med hojo od šole do gradu zagotovo premočeni, če se bodo tja napotili v športnih copatah.
Po kakšnih dvajsetih minutah hoje po lepo uhojeni in ozki gazi so prišli do Mihe Peternela, gorskega reševalca in enega izmed nekdanjih sodelavcev športnega uredništva Dela, ki je nekaj let skrbel za planinske vesti. Čeprav jim je takoj povedal, da izidi pohodniškega testa ne bodo šteli za skupno zmago, pa vendarle ni bilo nikogar, ki bi pišmeuhovsko obravnaval test. Najbolj mi je bil všeč vodja ene od zadnjih ekip, ki je že med potjo želel, da bi njegovi sotekmovalci bolj zavzeto sodelovali, ponujal je zemljevid, da bi se tudi drugi člani ekipe vživeli v delček Rašiško-Homške poti, a nihče ni hotel sprejeti naloge. Zemljevid sicer ni bil potreben, tudi hitrost ni štela, markacij na snegu pa je bilo v izobilju in še preveč. A ko je bilo treba odgovoriti na vprašanje o višini vrha Rašice, se je vodja znašel, iz nahrbtnika potegnil planinsko knjižico in podatek zapisal v test. »Znajti se je treba,« je dejal in še prav je imel.
Omenjeni Črnučan pa se je izkazal še kot pravi raziskovalec znanja svojih kolegov. Ko je bilo treba ugotoviti, kateri planinski pisec je pisal o počitku, je svoje vrstnike najprej vprašal, katero planinsko knjigo so že prebrali. Ker ni bilo odgovora, je vprašanje razširil, hotel je zvedeti, katere naslove planinskih knjig poznajo. A je bila znova tišina. Razjezil se je, tudi nad sabo, in je dejal: »Bomo pač napisali, da je to Zaplotnikova knjiga Pot. Bolje je nekaj kot nič, morda imamo prav.«
Ne vem, kako so se pri tem vprašanju znašli v drugih skupinah. Ampak, prvo vprašanje v finalu je bilo na videz zapleteno, na koncu pa so morali finalisti samo odgovoriti, kdo je slovenski alpinist, ki ima za seboj največ osemtisočakov. Tako enoglasnega odgovora ni bilo na nobeno drugo vprašanje. Vsi so dvignili v zrak list z imenom in priimkom Vikija Grošlja, pisca vsaj enajstih planinskih in alpinističnih knjig – zadnja, ki je izšla tik pred finalom MIG 2010, je bila Everest – sanje in resničnost. Zagotovo je Viki pisal tudi o počitku, saj je bil med koleg znan tudi po tej svoji posebnosti med himalajsko dejavnostjo. Ja, kako pa bi sicer prišel na vrh tolikih velikanov. Žal nisem zvedel za pravilni odgovor, morda je šlo za Janka Mlakarja, ki je med dolgimi počitki zbiral zgodbice za svoje knjige.
Prvi gost finala in Emila Pevca, predsednik PD Onger, je bil Tomaž Jakofčič, gorski vodnik, po poklicu učitelj, ki je priznal, da je slišal, da je bil tudi na njegovi šoli planinski krožek, da pa za tekmovanje MIG takrat še ni vedel. Bil je ustvarjen za višje cilje, a je priznal, da je učiteljski poklic najbrž težji od poklica gorskega vodnika, saj bi sicer ostal v šoli. Tomaž je bil v vlogi vodnika že na Mt. Everestu.
V polčasu finalnega šprinta med desetimi odločilnimi vprašanji so povabili na oder meteorologa Andreja Velkavrha, ki je bil tudi član žirije. Kot pri hitropoteznem šahu je nanizal nekaj resnic o svojem delu. Mladim je razložil, da se je meteorologija iz narave preselila v znanstvene ustanove in pred računalnike, prostodušno je povedal, da je na dopustu navadno »vremensko« izgubljen, in da o vremenu takrat le ugiba, seveda posluša radio in TV. Bil je izvrstna popestritev finala. Ne vemo sicer, ali je vprašanje o »totalizatorju«, samodejnem zbiralniku padavin za daljše obdobje, njegova zamisel, žal pa je totalizator je še ena tujka več v slovenskem jeziku. Napako so uravnovesili z vprašanjem o slovenski besedi »obhodnica«, ki že zamenjuje tujko tansverzalo.
Če v finalu dodamo še glas in kitaro predsednika Mladinske komisije pri PZS, pa še Francija Ekarja, predsednika PZS, in Toneta Peršaka, župana Trzina, sicer pa znanega demokrata in humanista, ki se ni silil v ospredje, smo povedali skoraj vse. Nekaj finalnih vprašanj je bilo zasoljenih, predvsem tisto o podaljševalnem in samovarovalnem bičevem vozlu, pa o šoku, pri katerem so za dve točki pridobili vsi, ki so odgovorili, da moramo nesrečniku dvigniti noge. Nekaterim ekipam so tu zapisali ničlo.
Nevljudno bi bilo, če ne bi omenil mlade in razgledane vodičke po gradu Jable, ki je poslušalce očarala s pripovedjo o zgodovini gradu. Že dolgo nisem videl tako zavzetih poslušalcev, a tako je pač, če obvladaš neko področje. Planinski mentorji na Osnovni šoli in sodelavci PD Onger iz Trzina, ki so tekmovanje pripravili, so izvrstno obvladali svojo nalogo in množici planinskih ljubiteljev pripravili lep in zanimiv dan, nalašč za finale Mladina in gore.
Niko Slana