Idrijske Novice - Tinka Gantar: Na Krminsko goro (Monte Quarin 274m) bom šla jutri zjutraj, sem se odločila. Ne, ne, nisem se zmotila, res nosi ime gora in višina je tudi prava.
V negotovem vremenu konec julija je bila pravi cilj, hitro dosegljiv in lahek. Na vrhu sem bila prav zadovoljna, da sem se povzpela, čeprav so ostali zadržano menili, da je komaj kaj višja od kraja našega bivanja. Oh, teh par metrov…., saj ni vredno, rajši malo polenari ali pa pojdi plavat, če imaš sršene v r…, so mi svetovali. A zgodaj zjutraj greš? Odpade, mi ne gremo, so bili odločni.
Čudni glasovi so me prebudili. Se tako oglaša jelen? To bo, jelen, me je vrglo pokonci. Če pohitim, ga bom mogoče videla. Stopam med ličnimi hišicami, vse še spi. Na robu gozda naletim na prvi kažipot ( dvojezični) in še sopsti ne upam prav naglas, da mi jelen ne bi pobegnil. Pa mi je. Pozneje sem dognala, da sploh ni bil jelen, da so se tako čudno oglašali konji. Kako ne, saj sem v Italiji, ti ne znajo (več) po slovensko. Pot se je obrnila navzdol. Nekaj ne bo držalo, me je kar malo zaskrbelo med skrbno negovanimi vinogradi. V gozd bo treba in navzgor. Našla sem cesto, kažipot in klanec in grad. Čez dvižni most stopim med urejene ruševine gradu na vrhu Krminske gore, ki je bil utrjen najverjetneje že pod Rimljani. Ker je bil na ugodni legi, so se zanj potegovali oglejski patriarhi in goriški grofi. Slednji so se ga polastili, a so konec 15. stoletja izumrli in prevzeli so ga Habsburžani, Maksimilijan I. Nekaj časa se je še bodel zanj z Benečani, nato ga je porušil, mesto pod njim, Krmin (Cormons) pa je ostalo Habsburžanom vse do konca prve svetovne vojne. Lepo mesto, urejeno, s starimi zgradbami, lepimi trgi. Kar dva trga sta uredila arhitekta s slovenskimi koreninami: Princic in Podrecca. Škoda, da smo se včeraj vrteli v krogu enosmernih ulic in iskali izhod iz mesta in nam je za ogled zmanjkalo časa. Ampak za kapučino in gingerino smo si ga pa vzeli: na Prinčičevem Trgu svobode in Maksimilijan I nam je z visokega podstavka gledal v kozarce.
Obrnem hrbet ravnini na italijanski strani, ki se že koplje v soncu in se nekje v mrču združi z nebom. Pogled poboža razgibane hribčke Goriških Brd. Čez Sabotin se kot debela odeja prelivajo bele megle, v dolinicah se pa topijo v soncu in pokrajina je postajala rožnata, skrivnostna, prelepa. Ja, ja, to bo Sveta gora, brž najdem prepoznavno točko in potem ugibam. Zadaj temno valovijo vzpetine Trnovskega gozda. Potem je pa ta z meglicami prepredena ravnina Vipavska dolina in nad njo komaj vidne antene na Trstelju. Pod nogami pa veselo poskakujejo briški grički in na njih položene vasi: Vipolže, Šmartno, Gonjače, ... Po hrbtu me začne mraziti. Konec julija pa me zebe, se malo pokregam na vreme in se spustim z vrha do obnovljene cerkve Blažene device, pomočnice kristjanov. Iz 17. stoletja je, piše na tabli. Po isti poti grem nazaj, med akacijami, spodrsava mi na razmočeni zemlji, zapletam se v robidovje, otresam roso z rastlin, pokusim grozdje. Jej, kako je še kislo!
Sem že med našimi hišicami, v vasi Subida prav blizu meje s Slovenijo. Uspešna slovenska družina Sirk se ukvarja s turizmom. Kjer se vinograd sreča z gozdom imajo kmečke hišice z apartmaji, tudi kozolec, pod katerim so mize za namizni tenis, kaže na slovenske korenine družine. Pri lovcu se reče njihovem gostišču, na vinsko klet so ponosni, iz grozdja delajo tudi kis. Za slovo smo ga dobile ženske vsaka svojo stekleničko s posvetilom, da bi ga starejše uporabljale tako kot ga že znamo, mlajše in mlade pa naj se naučijo vseh skrivnosti njegove uporabe. Ne preganja namreč le muhe, temveč tudi ljubezenske skušnjave, je protistrup proti urokom in kužnim boleznim, navsezadnje je pa tudi na solati odličen… Še kar nekaj » žgečkljivih » načinov uporabe kisa je.
En dan smo se pa usedli na vespe, ki jih imajo tudi v ponudbi in se zapodili na slovensko stran Brd. Kaj pa če bo dež? Bomo pa v kakšni kleti vedrili, je bil odgovor kot iz topa. No, čeprav vreme ni bilo naklonjeno takšnemu kletarjenju, smo vseeno naredili eno tekočo pokušino v Vipolžah pri Simčičih. Mimo Kozane smo pribrneli do razglednega stolpa. Mislimo, da je vrh stolpa višji kot pa ta »tvoja« Krminska gora, so se posmehovali in imeli so prav. S pogledom na lepo obdelana pobočja, pretežno s trto zasajena, smo ugotovili, da žejni pa ne bomo. Tudi lačni ne, smo se odločili v Šmartnem, prelepi vasici s petimi ohranjenimi stolpi. Odklenili so nam Briško hišo, ki prikazuje nekdanjo opremo preprostega doma. Obnovljena cerkev sv. Martina s križevim potom in poslikavo Toneta Kralja je bila odprta.
Kam pa zdaj? Še grad Dobrovo bi radi videli, za ogled Mušičeve galerije pa nismo bili navdušeni. Po vseh teh deževnih dneh smo želeli biti na soncu, v naravi in za to je bil kot nalašč obisk Kožbanjščka, potoka, ki je izdolbel sotesko Krčnik s koriti in naravnim mostom. V kratki soteski je več draselj in lepo zglajen naravni most. Ime Krčnik je menda dobil zaradi tega, ker je nekoga zgrabil krč, ko je skočil v mrzlo vodo. Pa še eno posebnost hrani ta potok. Na dnu 9 metrov globokega tolmuna je bilo potopljenih 365 steklenic merlota. Lanskoletna vinska kraljica se je v ta namen naučila potapljanja. Ali je vino še na dnu pa nismo ugotovili, če smo še tako napenjali oči.
Po petrnelski dolini smo se odpeljali italijanskim Brdom naproti, še prej pa smo se ustavili pri kamnitem varuhu mostov, sv. Janezu Nepomuku, ki varuje most nad Kožbanjščkom in kaže smer v zaselke Belo, Slavče in Nozno.
Po dooolgih letih sem spet sedela na motorju (zadaj), z nerodno čelado na glavi in firbcala na vse strani. Pravo vreme je bilo in zanimiva in zelo razgibana vožnja, gor in dol, malo tudi po ravnini. Lepa so Brda, nasvidenje do trgatve ali pa do naslednje pomladi, ko bodo zacvetele češnje in bomo mogoče prehodili katero od devetih označenih pešpoti.