Planinski vestnik - Olga Zgaga: Naši javnosti je dobro znana skupina slovenskih povojnih emigrantov, ki je zapustila Slovenijo zaradi političnega prepričanja, si v argentinski Patagoniji ustvarila novo življenje in si izborila častno mesto v argentinskem andinističnem gibanju (ime po Andih, pri nas alpinizem).

Peter Štrukelj

V Argentini se je že med obema vojnama naselilo preko 20.000 slovenskih ekonomskih emigrantov. Čeprav se jih je kar nekaj naselilo v kraju Bariloče, kjer je po letu 1930 vzklilo in se razplamtelo andinistično gibanje, pa med njimi zanimanja zanj skoraj ni bilo.

Prvi Slovenci v argentinskih Andih

Leta 1933 se je v Argentini stalno naselil prvi slovenski duhovnik Jože Kastelic iz Klečeta na Dolenjskem. Že pred tem je versko in kulturno oskrboval slovenske in hrvaške rudarje v Franciji. V Argentini je pričel še z izdajanjem versko-kulturne revije Duhovno življenje, ki je zdomce povezovala z domovino. Bil je velik ljubitelj narave in planin. Leta 1940 se je pridružil eni Linkovih odprav pri osvajanju Aconcague. Na vrhu je hotel postaviti križ. Slabo vreme je bilo usodno, njegovo truplo so našli šele čez dve leti. Nanj spominja nagrobnik s slovenskim napisom v vasici Puente del Inca. Bil je tudi pesniška duša, ohranjena je njegova pesnitev "Na Dolenjskem je moje srce".

V Buenos Airesu je imel pred drugo sv. vojno tiskarno primorski rojak Vigor Domicelj. Skupaj z andinistom Friedrichom Reichertom je raziskoval ledenike v Osrednji Kordiljeri.

Po naselitvi v Bariločah so gore zdramile radovednost Solkanca Vladimirja Brezigarja, da jih je s pozornostjo obiskoval in s spoštovanjem občudoval. Žal je mlad umrl. Edini, ki se je z vso vnemo zapisal goram, je bil Peter Štrukelj. Zvest jim je ostal do pozne starosti.

"V trenutku pomanjkanja dela smo s prijatelji rekli: Gremo v Argentino! In smo šli."

Peter je bil rojen leta 1910 v Šempasu, Jožefu Štruklju in Karolini Belingar. Družina s tremi sinovi se je naselila v Avstro-Ogrski Gorici na Tovarniški ulici (danes Prvomajska ulica v Novi Gorici). Na domačem vrtu in njivi, ki se je razprostirala na solkanskem polju na mestu današnjega hotela Perla v Novi Gorici, je mati pridelovala zelenjavo za prodajo. Oče je delal kot trgovski uslužbenec v Solkanu, znašel pa se je tudi v mizarskem poklicu. V tradicionalno mizarskem Solkanu se je 1921 leta 30 mizarjev združilo v Produktivno zadrugo solkanskih mizarjev. V tem poklicu je videl prihodnost tudi Peter. Pri očetu je osvajal mizarsko znanje, saj ga je brezčasnost lesenih izdelkov povezovala z naravo, ki jo je imel tako rad. Že takrat je hodil smučat v Trnovski gozd.

Po letu 1925 je Italija že krepko zasidrala rapalsko mejo, ki je pripenjala na svoj "škorenj" tudi Primorsko. Fašistični raznarodovalni in asimilacijski pritiski ter vedno slabši življenjski pogoji so prizadeli tudi Petra. Amerika je že zaprla "zlata vrata", zato se je leta 1929 komaj devetnajst let star s prijatelji izkrcal v Buenos Airesu. Znašel se je med številnimi Primorci, Prekmurci in Belokranjci, ki so našli prvo zatočišče v mestnem okraju La Paternal, ki se je razprostiral v neposredni bližini pokopališča in zato ponujal najcenejše nastanitve. Argentina je bila takrat na višku gospodarskega razcveta, javna dela so se ponujala zlasti v gradbeništvu. Toda nenadne politične spremembe so porušile idilo. Peter je moral za kruhom v notranjost dežele. Delal je v provinci Entre Rios, San Luis, v cementarni Loma Negra v provinci Buenos Aires in v Mar del Plata. S sovaščanom Vladimirjem Brezigarjem sta se leta 1936 zaposlila pri gradnji lesenega hotela Llao-Llao v mestecu Bariloče, ki ga je družba Schmidt gradila po naročilu Nacionalnega parka. Že po štirih mesecih si je po nesreči odrezal prst, tako da je moral na zdravljenje v Buenos Aires. Toda Bariloče mu je bilo usojeno. Leta 1939 ga je dosegla vest, da gradijo nov hotel Llao-Llao, ker je stari zgorel.

Bariloče (Bariloche)

Bariloče ležijo v Patagoniji v provinci Rio Negro na višini 770 metrov. Obkroža jih gorska veriga Kordiljer, pod katerimi počiva več jezer. Največje je Nahuel Huapi (izg. Naul Uapi), kar pomeni Veliko jezero. Na malem otočku Isla Centinela je pokopan argentinski znanstvenik Perito Moreno (1852 – 1919). V zahvalo za pomoč pri ureditvi čilsko-argentinske meje je od države dobil košček zemlje ob jezeru. Vrnil jo je z naročilom, da se ohrani kot narodni park. Država je kasneje park razširila na 77.000 km².
Območje so začeli naseljevati leta 1881. Prve lesene hišice so na bregu jezera postavili Nemci in Švicarji. Najpomembnejša osebnost rastočega mesta je bil od začetka leta 1900 do smrti 1932 italijanski gradbenik, podjetnik in trgovec Prima Capara. V moderno letovišče pa je vasico oblikoval takratni predsednik Uprave Narodnih parkov Bustillo Ezequel v letih 1934 – 1944. Zdaj šteje moderno turistično mesto 77.000 prebivalcev in je poznano kot moderno turistično in smučarsko središče Argentine.
Peter je najprej živel v delavskem naselju, leta 1940 pa se je odločil v mestecu z okoli 3000 prebivalci za stalno naseliti. V množici priseljencev z vseh koncev se je dobro znašel. S svojo pridnostjo, ustvarjalnostjo in smislom za organizacijo si je hitro pridobil spoštovanje. Klicali so ga Pedro. Všeč mu je bilo rastoče mesto s prelepo pokrajino, bogato s floro in favno, umeščeno pod vznožja granitnih sten in zasneženih gora. Ponujalo mu je neskončne možnosti. Leta 1942 si je sezidal hišico, kmalu pa kupil še parcelo sredi mesta in zgradil večjo hišo, staro pa prodal.

Peter je v širjavah in višavah patagonske pokrajine odkrival podobnost s krajinskimi podobami, ki jih je zapustil onkraj oceana. "Okolje me je spominjalo na Bled, " je povedal ob obisku v domovini veliko let pozneje, "le da je bilo vse mnogo večje. " Spoprijateljil se je s člani Cluba Andino Bariloche (Planinski klub Bariloče) in vplačal prvo članarino.

Ustanovitev kluba

Ustanovni datum Cluba Andino Bariloche (Planinski klub Bariloče) je 15. avgust 1931. Kot ustanovitelji so zapisani: Emilio Frey, Argentinec (1872 - 1963); Diplomiral je na univerzi v Švici, med študijem se je spoznal z alpinizmom. Bil je vodja številnih državnih zavodov, uradov in komisij, zraven pa še raziskovalec, gornik, prvi župan National Parka Nahuel Huapi. Juan Javier Neumeyer (1897 - ?), Argentinec. V času študija medicine v Švici se je navdušil za smučanje in plezanje. Naselil se je v Bariloče in delal v manjših bolnišnicah, da je imel več časa za planinstvo. Otto Meiling (1900 – 1990) – Bavarec; v Bariloče je prišel leta 1929. Po poklicu je bil mizar in gradbenik, sicer pa navdušen plezalec, smučar in gorski vodnik. Reinaldo Knapp (? - 1958), Anglež; večino življenja je preživel v Argentini kot poslovnež, pristojen za pomet in turizem. Smrtno se je ponesrečil s športnim letalom. Prvo kočo iz lesa je klub postavil na Cerro Otto, drugo pa iz kamna v velikost 4 m x 6 m na Cerro Lopez.

Planinec, plezalec, gorski vodnik, smučar, gorski reševalec

Izletniška tradicija med novimi naseljenci je bila še v povojih, Peter pa je vse nedelje in proste dneve preživljal v okoliških hribih, največkrat s planinskima prijateljema Herbertom Schmollom in Ottom Reeffom. Odkrivali so še skoraj neobljuden in neraziskan svet. Gozd v nižjih pobočjih je deloval skoraj neprehodno. Spoznali so gore Capilla (2100 m ), Goya in Lopez. Na slednjem, 2071 m visokem izletniškem vrhu, so neke nedelje leta 1942 naleteli na Emilia Freya in druge člane planinskega kluba. S Petrom so se dogovorili, da je skupaj z Oertlejem in Mulazzijem prevzel oskrbništvo koče. V knjigi življenja si je Peter zabeležil ta dogodek kot začetek planinskega udejstvovanja. V gorovju Lopez je preživel kar pet poletij.
Ker se je navduševal tudi za vodništvo in plezanje, so mu omogočili, da je pod vodstvom Otta Meilinga opravil plezalni tečaj. Kmalu se je na vzpone odpravljal z najboljšimi plezalci: s Schmollom, Neumeyerjem in Kaltschmidtom. Peter je imel vse lastnosti dobrega plezalca: njegov mehanizem mišljenja je deloval premišljeno in zanesljivo, odločitve je presojal nagonsko, a preudarno. V Clubu Andino Bariloche so mu poleg oskrbništva zaupali še vodništvo turistov po pobočjih Lopeza. Vodniško licenco mu je potrdila direkcija Nacionalnega parka Nahuel Huapi. Skupine do 20 ljudi, ponavadi brez vsakih izkušenj, je vodil tudi na bolj oddaljene vrhove. Tako je prehodil gorovje Ventana, Goye, Nireco, bolj oddaljeno Crespo, Bonete, gore ob dolini reke Manso, južneje pogorje Tres Picos, še južneje pogorje Torrecillas, na severu pa ognjenik Lanin, kjer je bil devetkrat. Več kot petdeset ljudi je vodil na Pico Argentino.

Najbolj se mu je priljubila pesem serakov 3500 m visokega ognjeniškega Tronadorja (Gromovnika). Dolga leta je vodil turiste po njegovih ledenikih, vedno brez nezgod. Na vrhu je bil več kot petdesetkrat! Samo enkrat je pri sestopu eni od strank popustila vrv, vendar zaradi hitre reakcije do nesreče ni prišlo. Bil je resen in odgovoren, natančen, vedno osredotočen na svojo nalogo, od klientov pa je zahteval popolno disciplino. Vodništvo je jemal kot svoj drugi poklic. "Nekoč so me v koči na Tronadorju turisti iz Buenos Airesa vprašali za nasvet glede varnosti plezanja na goro," se je spominjal. "Ne plezajte te smeri, ker ima velike razpoke," sem jim svetoval. "Niso me ubogali. Dva od njih sta padla v razpoko, moral sem ju izvleči, sicer ne bi preživela."

Vsestranskost Petra Štruklja

V letih 1942/43 se je povezal s Paulom Fischerjem v pripravah na prvi pristop na vrh Torre Principal del Cethedral (Veliki Katedralski stolp), najvišji vrha pogorja, vendar mu je poškodba vsa prizadevanja izničila. Na še deviško goro sta prva stopila Fischer in Krammerer. Oddolžila se mu je čez par let, ko je v navezi s Schmollom vodil na vrh prvo žensko, Francozinjo Susano Wattler Arroi.

Petra je navduševalo tudi smučanje, tako da se je na začetku udeleževal tekmovanj v smučarskem teku "Cross Country" in dosegal dobre rezultate. Po letu 1950 je sodeloval na tekmah kot smučarski varnostnik. Ukvarjal se je tudi z izposojo in vzdrževanjem smuči. Ljubiteljsko pa je še dolgo premagoval strmine Nirecao, Lopeza, Cathedrala, Tronadorja.

Club Andino Bariloche je že 19. 3. 1934 ustanovil gorsko reševalno službo. Njen nastanek je spodbudilo izginotje italijanskih plezalcev (Sergio Meteod in Walter Durando) v stenah Tronadorja. Peter je deloval kot aktiven član, saj je bil vedno pripravljen reševati ponesrečence v gorah.

Revolucija andinizma

Novi val Slovencev, ki je leta 1948 pljusknil tudi do Bariloč, je prinesel nov veter med bariloške andiste in vodnike. Kar nekaj jih je namreč takoj pokazalo navdušenje za planinarjenje in plezanje, saj so izkušnje prinesli že s seboj. Navezali so stike z bariloškim planinskim društvom in se z njegovimi vodniki zagnali v okoliške gore. Peter je kmalu ocenil, da so mnogo drznejši od njegove generacije. Slovenci so sicer občudovali bogato pionirsko delo bariloških andinistov, presenečeni pa so bili nad nizko težavnostno stopnjo plezalnih tur. V domovini so ture šeste plezalne stopnje Skalašev slavili že v tridesetih letih, še drznejše podvige pa so v Alpah poznali od Nemcev, Francozov in Italijanov. Plezanje npr. na Tore Cathedral pa je ocenjeno "le" s četrto težavnostno stopnjo.

Peter se je leta 1949 odzval mlademu Slavku Adamiču, ki ga je gorniška strast vlekla na Pico Argentino v Tronadorju. Adamič je plezal v izposojeni opremi, Petru je lahko plačal vodništvo šele čez eno leto, vendar eden prvih vidnejših ciljev mladega rodu je bil dosežen. Nizal je uspehe enega za drugim, brez pomoči vodnikov. "Bariloški stari naseljenec Peter Štrukelj je bil prav ponosen na novodošle plezalce in na naše uspehe," je povedal Dinko Bertoncelj, eden izmed vodilnih. Njihova zagnanost in iznajdljivost je navdušila nekatere starejše plezalce, da so se pridružili zahtevnejšim podvigom. Žal je ob poskusu prvega vzpona na goro Paine Principal januarja 1954 Peter izgubil dolgoletnega osebnega in gorniškega prijatelja Herberta Schmolla, ki je skupaj s komaj 29-letnim Tončkom Pangercem umrl v snežnem plazu.

Graditelj in vzdrževalec planinskih koč in poti

Nezadržno odkrivanje novega patagonskega sveta je spodbudilo obisk ljubiteljev naravnih lepot od vsepovsod. Pionirji Cluba Andino Bariloche so začutili potrebo po novih zavetiščih, kamor bi se lahko umaknili vsaj med neugodnimi vremenskimi razmerami. Po letu 1950 se je Peter priključil domačinoma Santiagu Mulazziju in Emiliu Hernandezu, s katerima je dve leti gradil novo kočo iz lesa in kamna na levem bregu jezera Jakob na višini 1600 m. Ob prisotnosti klubskega staroste Emilia Freya in preko 50 planincev, so jo odprli 7. 2. 1952. Ime je dobila po dr. Christopherju Jakobu, argentinskem profesorju in znanstveniku, raziskovalcu Bariloč in okoliških gora.

22. 2. 1951 so na skupinskem izletu na Cerro Capilla slovenski planinci ustanovili Slovensko planinsko društvo Bariloče, ki se mu je Peter takoj pridružil. Od poletja 1952 do 1954 je v organizaciji društva skozi pragozd do jezerca, ki je dobilo ime po Tončku Pangercu, pomagal graditi Slovensko stezo. Nad eno njegovih lagun na višini 1700 m je pozneje zatem pomagal graditi Freyevo kočo. Ko je bila dograjena, jo je nekaj let zgledno upravljal skupaj z ženo Albino, mladostno znanko iz Solkana, s katero se je poročil leta 1950.
1954. leta se je mlado društvo, zvesto slovenskim gorniškim izročilom, poklonilo trideseti obletnici smrti alpinista, Solkanca Klementa Juga. Odkritje spominske plošče na Slovenskem zvoniku (Campanile Esloveno) so zaupali Petru Štruklju, ki se ga je še spominjal iz mladostnih dni.

Leta 1967 je Peter z dvanajstletno hčerko Rosalino, ki jo je na enomesečni vožnji z ladjo naučil kar dobro slovensko, edinkrat obiskal rojstni kraj. V bledem spominu mi je ostal umirjen gospod milega, zasanjanega pogleda, vedno dobrovoljen, a redkobeseden. Žal je hčerka v cvetu mladosti umrla in zapustila dva majhna otroka. To ju je z ženo zelo potrlo, a zmagala je močna volja, ki je Petra držala pokonci celo življenje. Nenazadnje je moral vseskozi usklajevati vodniški poklic z mizarskim, s katerim se je preživljal.

Pol stoletja klesana sled

Ob 40-letnici njegove prisotnosti v patagonskih gorah, takrat je imel 70 let, so ga počastili v argentinskem časopisu Il Diario. "Še vedno hodim na gore," je povedal. "Še vedno delam kot vodnik, to je moje življenje!" Ob jubileju je pisal o njem tudi Vojko Arko v tržaški reviji Mladika in ga imenoval "edinega slovenskega vodnika v Kordiljerah". 80-leten je še užival s pohodniki Društva odraslih izletnikov in jih zabaval s pripovedovanjem anekdot, izpisanih pri svojih vzponih.

Več kot petdeset let aktivnega ustvarjanja gorniške zgodovine ga je na poseben način oblikovalo in mu utrdilo značaj. Usoda je bila prijazna z njim. Naučila ga je poslušati šepet velikanov in ga prignala do spoznanja, da je človek v primerjavi z njimi majhen in nebogljen.

Proglasili so ga za častnega člana naslednjih klubov: Cluba Andino Bariloche, Cluba Universitario Buenos Aires, Cluba Argentino de Ski (Argentinski smučarski klub) in Asocion de Guias de Montana (Zveze gorskih vodnikov Argentine). Počastili so ga tudi s častnim nazivom "don Pedro". Zaradi njegove volje so gore v okolici Bariloč dobile pridih slovenstva. Po njem nosi ime eden od stolpov v pogorju Ventana.

Knjiga o njegovem življenju, polnem bogatih sledi in spominov, se je zaprla v 88. letu starosti. Pred kratkim je Marianne Hernandez objavila ganljivo pripoved o doživetjih, ki sta jih na raziskovanjih bariloških gora stkala Peter Štrukelj in Emilio Hernandez. Bralcem jo je izročila pod čudovitim naslovom: Peter Štrukelj, zlato ime andinizma.

Zahvaljujem se Petru Podgorniku za računalniško obdelavo fotografij.
Olga Zgaga

Viri:
V kraljestvu kondorjev in neviht. Mohorjeva družba, Buenos Aires – Celje, 2001
Vojko Arko: Povest slovenskih planincev v Argentini. Mladika, 1978, št. 5, 6-7, 8
Vojko Arko: Slovenski gorski vodnik v Kordiljerah. Mladika, 1980, št. 4
Vojko Arko: Saga slovenske patagonske šume. PV, 1991, št. 2, 3, 4, 5, 11
Pedro Strukelj: cuarenta anos de montana. El Diario, 30. 4. 1983
spletna stran: www.bariloche2000.com/comentarios/columnistas/41278-memorias-de-montana.html > http://bariloche2000.com/noticias/leer/memorias-de-montana/41278