Polet - Anže Mihelič in Nataša Globočnik: Sredi suhih afriških savan se povsem na ekvatorju več kot 5000 metrov visoko dviguje najvišja gora Kenije.
V primerjavi s sosednjim Kilimandžarom je manj znana in zato za avanturistične planince in popotnike še toliko bolj privlačna.
V matatuju, lokalni različici majhnega avtobusa, se nas je stiskalo več kot štirinajst potnikov. Vozila sva se že nekaj ur, zrak je bil vroč in prašen. Ustavili smo se prav povsod ob cesti, kjer je stal kak človek. Ko smo bili že povsem prepričani, da v notranjosti vozila ni več prostora za nikogar, smo za naslednjim ovinkom pobrali še petčlansko družino. Prizori, tipični za Afriko. S sosedom Mershackom sva se pogovarjala v presenetljivo tekoči angleščini, ko sva skozi okno daleč v daljavi prvič zagledala ogromno temno kepo, katere vrh je bil že skrit v objemu popoldanskih oblakov. Tam je Mount Kenya, je rekel sopotnik, ki je pripadal plemenu Kikuyu, ki prevladuje v okolici gore v osrednjem predelu Kenije. Domačini se danes že vsi moderno oblačijo in se trudijo živeti čim bolj zahodnjaško, a starodavna ljudska izročila so v njihovi družbi še vedno močno zakoreninjena. Gora je bojda ime dobila po plemenski besedi za noja, kajti domačine spominja na noja od zadaj: velika črna gmota z majhnim belim koničastim vrhom. Vsekakor nadvse ljubka primerjava.
Naslednje jutro je bilo vreme povsem jasno in prvič sva videla vso goro. Resnično je ogromna, velikanski vulkan, ki ga na vrhu krasi eleganten kamnit steber, ki se ob padavinah obleče v bel plašč, saj nad 5000 metrov vselej sneži. Na vrh vodi veliko poti, midva sva si izbrala pot Sirimon, ki velja za eno najbolj slikovitih, predvsem pa se zelo zmerno vzpenja, kar je najpomembnejše orožje v boju proti višinski bolezni.
Hiti počasi
Uvodni dan hoje je namenoma kratek. Od izhodiščne točke, Sirimon Gate na višini 2650 n. m. v., smo hodili po dobro zvoženi makadamski cesti, ki jo uporabljajo meteorologi, ki imajo svojo postajo 4000 metrov visoko na gori. Pot ni bila strma, večino časa nas je obdajala gorska džungla, ki je ustvarjala nekak neprebojen zelen zid. Občasno smo lahko slišali kričanje opic, ki so se podile po visokih krošnjah. V gozdu ob vznožju gore živijo tudi divji sloni, ki pa si jih nihče ne želi srečati, saj lahko postanejo agresivni in nevarni. Našo ekipo so sestavljali vodič, kuhar in nosač. Največji problem za najin žep je bila vstopnina v naravni park, ki se je letos občutno povečala na dragih 55 dolarjev na osebo na dan. Vodič je vso pot ponavljal »pole-pole«, kar pomeni hiti počasi. Imel je prav. Vsak mesec se jih najde nekaj, ki prehitro pogumno lezejo navkreber, a jih nato višina premaga, še preden dosežejo vrh.
Po štirih urah hoje sva prispela do koče Old Moses, ki stoji 3300 metrov visoko nad morjem. Tam je poleg naju prespalo še okoli trideset sorodnih duš iz najrazličnejših držav. Pri večerji je bilo z njimi prav prijetno kramljati o vseh doživetjih. Zanimivo se mi je zdelo, da smo vsi imeli povsem enak jedilnik, čeprav je imela vsaka ekipa svojo hrano in lastnega kuharja. Ob 19. uri je bila zunaj že trda tema in v zraku je bilo čutiti vznemirjenje pred naslednjim dnem, ko se bo pridobilo še tisoč metrov višine. Tako smo že zgodaj zvečer vsi spali v toplih spalnih vrečah. Nihče ni govoril pozno v noč ali popival, vsak je raje varčeval s svojimi močmi za prihodnje naporne dni.
Dolina »vesoljskega« rastlinja
Naslednji dan smo vstali že ob 6.30, saj je bil pred nami dolg dan. Popolnoma jasno in sončno vreme naju je pozdravilo za dobro jutro. Prvič sva zagledala vrh, ki je bil tako neskončno daleč stran. Pot se je prijetno počasi vzpenjala, džunglo je zamenjalo suho grmičevje. Sonce je kmalu začelo žgati, a nama je na tej višini to prav dobro delo, saj bi bilo drugače precej hladno. Do kosila smo skoraj štiri ure hodili čez kopaste grebene. Razgled po vulkanu navzdol proti spodaj ležeči planjavi žal ni bil nič posebnega. Za ljubitelje cvetja je bilo poskrbljeno, saj je bilo povsod naokoli polno velikih belih rož nenavadnih oblik. Kosilo je bilo presenetljivo skromno, na sicer prijetnem kraju za počitek – ob robu velike soteske – smo bili pod balvanom varno skriti pred mrzlim vetrom. Hodili smo vse više in više, zrak je postajal vse bolj oster, a ker sva hodila počasi, naju noge in glava na srečo (še) niso bolele. Naenkrat se je teren povsem zravnal, prišli smo v nekakšno dolino, kjer sva prvič zagledala vesoljsko rastlinje nenavadnih oblik in barv. Najbolj so se nama v spomin vtisnili visoki mehki kosmati stožci in ogromne rože z odprtimi belimi cvetovi. Korak se je kar sam od sebe upočasnil, nikakor se nisva mogla nagledati te prečudovite flore. Presenetljivo pa ves čas hoje nisva videla nobenih živali. Pozno popoldne, po skoraj sedmih urah hoje, sva prispela do koče Shipton 4200 metrov nad morjem. Stoji povsem ob vznožju ogromnega skalnatega stožca, na vrhu katerega je točno kilometer više najvišja točka Kenije, vrh Batian (5199 m). Presenečena in navdušena sva opazovala še zadnje ostanke ledenikov, ki se z zadnjimi močmi na višini 5000 metrov upirajo globalnemu segrevanju. Zdi se mi skoraj nemogoče, da povsem na ekvatorju sneži in obstaja večni led. V zadnjih desetih letih so se ledeniki skrčili za več kot polovico, mi je žalostno pripomni vodič. Zvečer smo bili pri večerji vsi še za odtenek bolj napeti, vsak je z mislimi odtaval nekam proti vrhu, ki se iz Shiptona odlično vidi. Najino počutje je bilo dobro, poskušala sva čim več počivati in hraniti energijo. Srečala sva prve posameznike, ki so imeli neznosen glavobol in težave z dihanjem, ker so se čez dan prehitro vzpenjali, zato so se nekateri raje obrnili in vrnili v dolino.
Najlepši pogledi za izbrance
Tretji dan je bil namenjen počitku in aklimatizaciji. Bolj vzdržljive duše ga lahko izpustijo. Naredili smo kratek dveurni vzpon na bližnje sedlo kakih 4600 metrov visoko. Zgoraj smo bili nagrajeni s prelepim pogledom na pod nami ležeči ledeniški jezeri na drugi strani grebena. Vreme je bilo sončno, vendar se je višina že močno poznala, tako da je bilo zelo hladno. Spust nazaj do koče naju je pripeljal do pravljičnega jezera, povsem skritega za ledeniško moreno. V zraku je bilo čutiti popolno umirjenost, nikjer nobenih glasnih obiskovalcev, le majhni zeleni palčki zunaj zemeljskega rastlinja so delali družbo bistri vodi. Opazila sva tudi nekaj nenavadno velikih svizcev. Aklimatizacijski dan vsekakor priporočava. Odkrivajo se nove skrivnosti, poti in obrazi te prelepe gore. Najbolj hitri lahko v enem dnevu obhodijo ves skalnati stožec po zunanjem kraterskem grebenu, kar jih resda zmore bolj malo, a prav tam si deležen najlepših pogledov na Mount Kenyo.
Vrh pod vrhom
Za vzpon smo vstali že ob 2.30 zjutraj, da bi na vrh prispeli še pred sončnim vzhodom. Bila sva še povsem zaspana, taka, da nisva kaj prida zajtrkovala. Točno ob treh se nas je dobrih trideset mučenikov odpravilo proti cilju tisoč metrov više nad nami in tri do štiri ure hoje stran. Polna luna je tako močno razsvetljevala zvezdnato afriško nebo, da naglavnih svetilk skoraj ne bi potrebovala. V zraku je bila popolna tišina, mraz je grizel do kosti. Bila sva oblečena kot pozimi na smučanju – termoperilo, rokavice, kapa in zimska jakna so postali obvezna oprema. Kadar koli sem se ozrl navzgor, sem nad seboj v daljavi lahko opazoval migotanje drobnih lučk pohodnikov pred nama. Prvi del poti je bil strm vzpon skoraj naravnost navzgor v peščen breg. Po dveh urah se prispe do skalnega grebena, od koder se položneje dvigneš vse do vrha Lenana 4985 metrov visoko. To je najvišja točka, kamor se lahko pride peš, za osvojitev vrha Mount Kenye pa je treba znati tehnično plezati po skalah, zato se večina zadovolji z Lenano. Tam vsakega obiskovalca pozdravi kenijska zastava. Nagrada za napor je odlična. V idealnih razmerah seže razgled na vzhodu vse do toplega Indijskega oceana in kenijske obale, na jugu pa se ponosno šopiri Kilimandžaro. Na vrhu je vselej močno pod ničlo, zato sva hitro sestopila. Šele pri dnevni svetlobi sva videla, v kako strm breg sva hodila ponoči. Morda še bolje, da takrat strmine nisva mogla oceniti, saj bi nama motivacija gotovo močno padla. Spust je bil zaradi neprespane noči, pičlega zajtrka in dolge hoje zelo naporen. Ko sva se vrnila do koče Shipton, sva kar padla v posteljo. Po nekaj urah počitka sva nadaljevala sestop vse do Old Mosesa, ki je bil zdaj »le« še 3300 metrov visoko. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako se telo resnično prilagaja na višino.
Dodatna motivacija
Dopoldanski spust v dolino je bil le še formalnost. Tik pred ciljem pa je najinemu vodiču zazvonil telefon. Vodiči pred nami na poti so nas opozorili, naj hodimo previdno, saj so pri vhodu v naravni park opazili divjega slona. S streli v zrak naj bi ga pregnali iz ceste v gozd, a še vedno bi lahko bil kjer koli v bližini. Ko sva slišala to novico, sva močno pospešila korak. Morda sva po tolikih urah hoje potrebovala dodatno motivacijo in želja, ne srečati slona, je bila vsekakor dovolj velika. Na srečo se s slonom nismo srečali in najina avantura se je končala. Vzpon na vrh Kenije je bil res nekaj veličastnega. Njihov »pole-pole« pa koristna popotnica tudi za naprej v življenju.
Anže Mihelič in Nataša Globočnik