Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Spet je nastopil čas jesenske barvitosti, in ko zapiha burja, proč z obotavljivostjo, nahrbtnik na ramo in v gore
Na bohinjske gore se največ ljudi poda kajpada iz bohinjske doline, nekateri pa si vzpon olajšajo z gondolo na Vogel, se pravi na Rjavo skalo, pa polagoma navzgor do Šije in levo. Drugi jo udarijo navzgor od hotela Jezero na planino Suho ter od tam na sedlo Čez Suho, pa od tam levo po isti poti kot prvi. S primorske, rutarske strani pa se na ta razglednik velja podati pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko sonce nima več ali še nima prave moči, saj poleti v te strmine prav neusmiljeno žge in pripeka, pa čeravno na goro vodi zelo prijazna mulatjera, pot, ki so jo na goro vdelali Lahi med obema vojnima vihrama.
Iz Selške doline se čez Petrovo brdo peljemo v Podbrdo, kjer so prav zdaj odstranili hude posledice lanskega jesenskega deževja. Skozi Baško grapo nadaljujemo vse do Koritnice, kjer zavije lepa asfaltirana cesta desno in navzgor, v vasico Rut, ki se je lepo vgnezdila pod travnatimi strminami Matajurskega vrha. Še preden se zapeljemo v vasico, nam spodaj, ko se pripeljemo iz grape, noga sama od sebe zleze s stopalke za plin in zapeljemo k robu ceste. Vasica je ena sama idila in tudi vaščani so prijazni, da bi se človek ustavil za dalj časa, ko bi bila v bližini kakšna turistična kmetija ali kaj podobnega, a to najdemo najbližje na drugi strani Baške grape visoko gori pod Kojco. Peljemo se torej skozi vasico in potem še naprej navzgor proti Rodici (označena smer). Cesta je sicer bolj slaba, a gre nekako najprej naravnost navzgor, potem pa v dolgem okljuku desno in levo, pa še enkrat desno, kjer na ovinku najdemo oznako za pot v Stržišče, koder smo hodili pred kakšnim letom, torej malo po tistem hudem neurju. Tu prestavimo v prvo prestavo in se levo zaženemo v tisti breg vse do prvega odcepa desno. Od tod naprej jo mahnemo peš, čeravno bi lahko rinili prav do konca te ceste. Do tja tudi gremo na svojih okončinah, le malo pred hudourniško grapo, ki prekinja to "cesto", pa ostro v desno zavije označena pot na Rodico. Laški soldati so res lepo vdelali to pot, ki najprej kar precej časa v desno preči z bukovjem poraslo pobočje. Pot ni naporna, ravno prav strma, da vzpon ne vzame preveč časa. Čez kakšnih deset, petnajst minut zavije v levo in zdaj hodimo v tej smeri prav gor do skalnatega vrha, imenovanega Špičasta kupa, ki se ga sicer steza izogne, a je lahko dosegljiv tudi ob vrnitvi. V to smer do te kupe si izmenično sledijo pasovi bukovja s pasovi z rušjem poraslega grušča, med katerimi rastejo tudi šopi brnistre, ki je značilna za vroče terene (na primer piranski ali strunjanski klif). Od Špičaste kupe se mulatjera v krajših okljukih dvigne na zahodni greben, ki nas kmalu pripelje na manjšo planoto z označenim križpotjem: levo proti Voglu, naprej in navzgor pa čez Rodico proti Črni Prsti. Tu se nam pokažejo na levi Krn in vsi zahodni Julijci tja do Kanina in Montaža, naravnost pred nami pa zagledamo delček Triglava. Do vrha je zdaj le še slabih deset minut, ko se nam odpre pogled na vso očakovo soseščino z Bohinjskim jezerom, pa veriga Karavank in Kamniških planin, da o nižjih gorah proti jugi niti ne govorim. Zdaj smo 1966 metrov visoko in nekaj metrov nižje nas vabijo suhe trave, da se v njih vgnezdimo in predamo toploti jesenskega sonca in razgledom prav tja preko Krna do italijanskih vršacev.
Za pot do avta in nazaj bomo potrebovali slabih pet ur, če se bomo med potjo razgledovali.
Jože Praprotnik