Večer, 7dni - Carmen Leban: Gorski reševalci s Tolminskega se že šest desetletij borijo za življenja ponesrečencev. Velikokrat tudi sami hodijo po robu.
Gorski reševalci neštetokrat zro smrti v oči in so priča številnim žalostnim trenutkom. Neznansko so srečni, ko jim uspe. Veliko nesrečnikov so z gora prinesli v dolino, veliko je bilo tistih, ki so se z njihovo pomočjo izvili iz prijema smrti. In vedno znova se vračajo k plemenitemu delu, se podajajo v temno noč. Ne ustrašijo se prepadnih grap, strmih in nevarnih sten, grozečih neviht, sneženja, nizkih temperatur in grozljivega spoznanja, da bodo morda prepozni. Reševalci z Gorske reševalne postaje Tolmin sodijo med najaktivnejše v Sloveniji. Poleg reševanja v gorah se vedno pogosteje srečujejo z nesrečami jadralnih padalcev in kajakašev ter posredovanjem pri prometnih nesrečah na težko dostopnih terenih. Na odmaknjenih kmetijah v tolminskih hribih priskočijo na pomoč obolelim osebam, ki so zaradi obilne snežne odeje in grozečih plazov odrezani od sveta. To so ljudje, ki so izkušeni gorniki, alpinisti, poznavalci gora. A narava je muhasta, delajo v slabem vremenu in so v nevarnosti. Kljub treznosti, ki je nujna za učinkovito ukrepanje, reševalci v srcih nosijo številne tragične zgodbe in spomine na dogodke, kijih nikoli ne bodo pozabili ali izbrisali.
Upanje ugasne skupaj z življenjem dekleta
"Hitim po bregu navzgor, močno sneži in piha mrzla burja. Ne gre hitreje. Opornice v rokah me ovirajo, da ne najdem pravega ritma. Smo na pravi poti? Bomo dekle našli? Spodaj v grapi ugledam silhuete. Pri dekletu, kije zdrsnilo čez previsno skalo, sta dva reševalca in njen oče. Kot bi trenil, smo pri njej, oživljajo jo, ostali pripravljamo sidrišče za dvig nosila. Grapa je strma in ne predstavljam si, kako seje sploh lahko ustavila na tako ozki skalni polici. Mare - zdravstveni reševalec in izkušen gorski reševalec - prevzame oživljanje. Pogledam kolega, ki je bil prvi pri dekletu - vidno je pretresen. Oče je tiho in nemo zre v prazno," se spominja Simon Čopi. "Teren je strm in nevaren, varovanje zahtevno. Prileti kamenček, za njim kamen, leti ravno na nas. Pogledam dekle. Kaj je z njo? Mare je tih, oprema za reanimacijo zmrzuje in kisikova jeklenka povzroča velike težave. Ni dobro. Odhaja? Ne. Dajmo, dajmo. Pazi skala, zaslišim od zgoraj. S prijateljem dvigneva nahrbtnike nad glavo in skušava zaščititi prizorišče. Nosil še ni. Spet kamni. Strah meje... kamnov in življenja, ki negibno leži pri nogah in uhaja. Spet kamni. Zaslišim top udarec, kot bi koga zadelo. A z olajšanjem ugotovim, da nihče ne zastoka. Sreča, a isti hip upanje ugasne skupaj z življenjem mladega dekleta. Borila se je in mi z njo, vendar jo je izmaličeno telo preveč utrudilo ... Potegnemo jo iz grape in se z negibnim truplom na nosilih počasi spuščamo po grebenu. Redkobesedni smo in vsak zatopljen v svoje misli. Nobena beseda ne gre z jezika, ne gre v uho.
Spuščamo se z ugaslim življenjem po zimskem gozdu. Še vedno je zimski dan, a zdi se mi, da veter joče in solze padajo z neba."
Soča je mrzla
Marko Bokan: "... pol ure je bil pod vodo ... je dobro treniran športnik, a Soča je mrzla. Morda pa le ..." "Pozivnik. Nesreča na Soči pod Ladrami. Pokličem. Pri levem bregu Soče se utaplja kajakaš. Tvoji so že na poti, je kratek načelnik. Prepozen bom, pridem za vami. Hitim, misli mi bežijo," pripoveduje Marko Bokan. "Na cesti ugledam reševalno vozilo z vključenimi modrimi lučmi. Tečem po sledeh v travi. Že od daleč v deroči Soči ugledam kajakaša, ki bije svoj zadnji boj. Moji kolegi so že povlekli vrv skozi vitel in jo navijajo. Ta je napeta kot struna. Eden izmed nas na glas razmišlja: 'Imate vsi čelade? Če se vrv pretrga, je po nas.' Čoln pa se ne premakne. Njega ni več nad gladino. Potapljaču z vrvjo pomagamo do kajaka. Po več poskusih mu z nožem uspe prerezati krovnico. Kajakaševo telo je nebogljeno, ne upira se več, zato ga Soča sama izvleče in ga ponese na svojih valovih. Eden izmed naših se s kajakom požene za njim in ga ves upehan privleče na obrežje. Misli bežijo. Pol ure je bil pod vodo. Je dobro treniran športnik, a Soča je mrzla. Morda pa le ... zdravnik intubitira, jaz asistiram. Pripelje reševalno vozilo, v katerem vse do Tolmina nadaljujemo oživljanje. Zaman, je že na drugem bregu."
Preveč hudega se je zbralo na kupu
"Iskalna akcija, tokrat iščemo mojega pogrešanega sina. Pokličejo me iz 112. Operater ve, da iščemo našega Gašperja, zato me vpraša, če lahko prevzamem klic na pomoč s Črne prsti," je pretresljiva zgodba Žarka Trušnovca, načelnika GRS Tolmin. Oglasi se glas, kije zmeden, obupan, padla je, zdrsnila, ni se ustavila. Razmišljam, na tem mestu sta bili v preteklih letih dve nesreči in obakrat se je slabo končalo. Aktiviram dežurno helikoptersko ekipo na Brniku, ki v Tolminu pobere dva reševalca letalca, pokličem Ivana, ki se nahaja v bližini in ga skupaj s skupino reševalcev iz Podbrda napotim proti kraju nesreče. Vse je bilo zaman, dekletu ni bilo več pomoči kot tudi našemu Gašperju ne. Vse je bilo zaman, razmišljam, ugasnili sta dve mladi življenji, le 15 in 17 let jima je bilo, sončen avgustovski dan se konča v solzah in žalosti, preveč hudega se je zbralo na kupu."
Odneslo ga je
"V jasni noči, 6. januarja, in ob svetlobi polne lune otovorjeni z opremo hitimo proti planini Razor. Pod Voglom planinec s poškodovanima nogama," je zgodba reševalca Davorina Žagarja. "Mraz je, v dolini minus 8 stopinj, na kraju nesreče po vsej verjetnosti vsaj 10 stopinj manj, zavija burja, sneg je poledenel. Predhodnica treh reševalcev z nujno medicinsko pomočjo in odejami je daleč pred nami. Mimogrede se ustavimo v planinski koči in se ogrejemo s toplim čajem. Naš pomenek nenadoma prekine glas z radijske postaje, načelnika Žareta je odneslo. Pod nogami se mu je odlomila plošča zmrznjenega snega, skupaj z njo je zdrsnil po strmini. Nastane mučna tišina, nato sprememba plana reševanja. Najprej je treba priti do Žareta, nihče ne ve, kako je z njim, je živ, moramo mu pomagati, planinec ima lažje poškodbe in bo prišel na vrsto kasneje. Pokličemo okrepitev iz doline. Minute se vlečejo kot ure, negotovost je velika ... sledi olajšanje. Žare je živ, sporoči Mare, ima izpahnjeno ramo in veliko odrgnin. Ustavil seje v otoku ruševja, ki je preprečil najhujše, spodaj je skalnat teren z nevarnimi balvani. V soju čelnih svetilk z Žaretova obraza razberem, kakšne bolečine prenaša, a se ne da; sam v spremstvu reševalcev sestopi v Ravne, kjer ga že čaka reševalno vozilo.
Mi v mrzli noči grizemo naprej v hrib, vtisi preteklih dogodkov niso prijetni. Je res mogoče, da se nesreča pripeti najboljšim med nami, da pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ? A časa za razmišljanje ni, visoko v hribu nas čaka poškodovani mladenič. Reševanje je bilo dolgo in naporno Okoli 8. ure zjutraj se s ponesrečencem po poledenelem grebenu prebijamo proti planini Razor, ko v daljav: zaslišimo brnenje helikopterja - našega zvestega spremljevalca pri reševanju v gorah. Odpelje ponesrečenca ir enega izmed naših, kije dobil ozebline na nogah. Utrujeni, premraženi, a z nasmehom na obrazu, se spuščamo proti dolini. Sledi pospravljanje opre me, vprašanja novinarjev."
V megli, da bi jo lahko rezal
"Prvomajski prazniki, vreme katastrofalno, a klic na pomoč nas žene v iskanje prehoda v osrčju Krna. Tam sta že dva dni ujeta Ljubljančana, ki nikakor ne najdeta izhoda iz stene, pripoveduje Ivan Čufer, "Klice na pomoč slišijo v podkrnski vasi Drežnica. Stena ja zasnežena, zato si tudi nazaj ne upata. Izčrpana sta in prezebla, strah ju je. V megli, ki bi jo lahko rezal z nožem, smo tik pred nočjo našli vstop v zahodno drežniško steno. Dva naša sta že pri njima. Razmišljam, kaj storiti, se podati v noč ali počakati do jutra. S kolegom sva v navezi, brez pravega varovanja, v mešanici dežja in snega, med plaznimi gmotami snega, ki se neusmiljeno usipajo na naju. A kljub snežnemu metežu se sredi noči prebijemo do onemoglih in psihično uničenih planincev. Nista sposobna sama hoditi, zato ju šele proti jutru uspemo rešiti iz stene. Topel čaj ... dober občutek in pot proti domu. V Tolminu zvoni k jutranji maši, ko izmučeni, premraženi in neprespani v nalivu raztovarjamo opremo, neprenehoma dežuje že tri dni, v Krnskem pogorju je zapadlo 30 cm snega. Ni bilo škoda truda, planinca ne bi zdržala več dolgo in prav mi smo jima pomagali."
Olajšanje v očeh
"Zabrni pozivnik, nekoliko nenavadno sporočilo. Na primorski strani bohinjsko-tolminskega hribovja je že nekaj dni slišati oddaljen pasji lajež in cviljenje. Nekaj je narobe," je dogodek povzel Miljko Lesjak. "Kaj je z lastnikom, kako hudo je poškodovan, je še živ? Odhitimo na pomoč, hribi so zasneženi, pobočja precej poledenela, prvi dan smo neuspešni; opis terena, od koder je bilo slišati pasji lajež, je napačen. Z akcijo nadaljujemo naslednji dan, ko na grebenu okoli 1800 metrov visoko zagledamo prestrašeno škotsko ovčarko, laja, cvili, a ko nas ugleda, v njenih očeh uzremo olajšanje. Sama je, o lastniku pa ne duha in ne sluha kot tudi ne o sledi v snegu. Psa opremimo, pripravimo) varovanje in z njim sestopimo v dolino. Čigav je pes, kje je njegov gospodar, kako seje znašel v hribih? Tisoč in eno vprašanje brez enega samega odgovora. Tudi tokrat so zraven novinarji, ki množično poročajo o reševanju psa in fotografije z akcije polnijo časopisne strani. Te pridejo v roke tudi lastnici Lajke iz okolice Škofje Loke, ki nemudoma prihiti po svojo pogrešano ljubljenko. Srečna je, hvaležna, veseli pa smo tudi mi. Spet smo pomagali."
Carmen Leban