Vsekakor so letos pogledi že usmerjeni drugam. Macesni še niso dobili zlato-rumene obleke, zato pa je jerebika vse obarvala na rdeče. Gore so kot posladkane, pa ne s sladkorjem! Slovo od dne na Planini.
Pod drobnim kosom planinskega rušja, v iskanju izgubjenega duha, so domači iskali svoj mir. Skaljen se nikdar ne vrne v materino srce, nikdar ...
Vsekakor ni bil moj namen, da bi tukaj postavili svečo. Vendar je to spomin, ki si ga vsak zasluži. Sorodnikom olajša težke trenutke. Plošče pa vendarle sodijo v Spominski park.
Veter je zapihal tudi v Bistriškem kotu. Vrtinci so zgrabili mogočne bukve in jih kot za šalo pometali sem in tja. Pa ravno čez bližnjico. Markirana pot je sedaj za silo očiščena, uporaba bližnjic pa tako ali tako ni priporočljiva!
Na Sedlu je priljubljen in skorajda hišni cilj Brana. A v jesenskem času se kaj hitro primeri, da priljubljena pot postane nepriljudna. Zahtevnost se spremeni, užitka je za pripravljene več, za ...
Skoraj do Okrešlja seže snežni poprh. Senca se vse bolj in bolj naseljuje na severno stran. Strupeno mrzel veter dodaja svoje.
Ob vsem slabem in ob vsem tem, s čimer nas mučijo v novicah, so tudi dobre stvari. Občasno prost petek je spodbuda, je dodatek in se prileže. Hvala!
Veter nas prežene h koči. Nekateri morajo počakati pred vrati, drugi pa si privoščimo topel čaj. Koča je ta konec tedna še odprta in oskrbovana. O nadaljnji odprtosti pa bo PD Kamnik obveščalo na svojih spletnih straneh.
Pod Wisiakovo grapo je Wunderlichov sneg. O tem imenu, in kaj je privedlo do takšnega poimenovanja snežnega kopita, ki je ostal, je pisal Keber v PV. Sneg se je letos obdržal. Verjetno pa, da je sedanja oblika ostanka snega precej majhna, če jih primerjamo s tistimi dogodki, ki so privedli do poimenovanja.
Dana nam je možnost in priložnost, da se sami odločimo, kje bomo plezali, kako bomo poimenovali preplezano smer. Že to je veliko. Drobne sledi ostajajo v stenah in kljub temu, da so smeri neizrazite in se pozneje priključijo na Univerzalno smer, ki pelje čez vso steno, so poimenovane. Prvi plezalci so bili zadovoljni nad svojim dejanjem in kljub temu, da nekaterih ni več med živim, ostajajo takšni in drugačni spomini.
Drobna ploščica z napisom ne izgublja leska. Del pretrgane vrvi je v omarici. Narava sama poskrbi za okras, a ko sonce posveti, ni ravno priporočljivo postopati pod Pripravniškim stebrom.
Macesni, ki so se že dodobra razrasli, so postali »žrtev« snežnega plazu. S tem se je naredil prostor novemu drevju. Jerebika, ki ji je letošnje leto ponudilo dovolj vlage in toplote, je s pomočjo marljivih ptic prevzela primat. Med rušjem uspeva kot že dolgo ne.
Nekaj se govori o marmeladi, »šnopsu« ...
Med še zelenimi macesni se vleče rdeča preproga. Drobna zrna v velikih količinah označujejo podobo krajine.
Okrogla plošča med skalnimi bloki na Pastirjih in pravokotna v Spominskem parku. Zgoraj, spodaj in še bolj spodaj stoji spomin. Sveča se v tam času še bolj intenzivno dodajajo. Precej je tistih na baterije, kjer umetni plamen utripa v drobni lučki.
Vsekakor je dobro, da nekomu povemo, kam gremo. Tudi listek za šipo je lahko pomemben korak. Vendar pa je včasih težko najti avto, kaj šele človeka.
Majhna peč, z imenom Gužva, je bila včasih dobro skrita pod velikimi drevesi. Človek je naredil za njo golosek in veter sedaj lomi in drobi še to drevje, ki je ostalo. Drobne pike na skali opisujejo težave prijemov, hop, hop, stop in že si na vrhu. Na drugi strani pa dol.
Res nam ni treba iskati sreče v gorah. Srečo nosiš v sebi, jo imaš doma, ali pa je ni. Iščeš jo, a je ne najdeš. Nasmešek je pa le prijeten in spodbuden.
...
Lepi trenutki iztekajočega dneva se potapljajo na zahodni strani. Nekaj ur nam še ostane do vstajenja novega dne. Kaj nam bo prinesel nov dan?
16. 10. 2009 Boris Štupar