Večer - Boris Strmšek: Turno smučanje je gibanje s smučmi po zasneženi naravi oziroma gorah.
Če smo naveličani smučarskih prog, nas bodo turne smuči odnesle v naravo, na pobočja zasneženih vrhov pustolovščinam naproti in čudovitim razgledom z alpskih vrhov.
Smuči enakomerno drsijo po zasneženem pobočju gore, katere vrh se skriva nekje nad nami. Smučina se počasi dviga proti grebenu, od koder je do vrha le še korak. Naklonina ni prehuda, zato se lahko vzpenjamo s smučmi, sicer bi morale na nahrbtnik, da bi ramena še bolj trpela. Ampak sonce, ki nas bo pozdravilo na grebenu, prežene misli na utrujene mišice, čeprav se vzpenjamo že nekaj dolgih ur. Razgledi so vse bolj veličastni in nad meglenim morjem, v katerem so skrite doline, se dvigajo številni vrhovi. Vedno več jih je. Okoli nas je kraljestvo vrhov Julijskih Alp, tam daleč se dvigajo Visoke Ture, za brezštevilnimi zasneženimi vrhovi je slutiti Dolomite. Zgleda, kakor da sploh ne obstaja ničesar razen gorskih vrhov. Samo mi, ki smo vse bližje nebu, ter gore, ki se dvigajo nekam tja proti neskončnosti. Pogledam čez greben. Objame me sonce in vrsta še bolj enkratnih razgledov, ki se raztezajo v nedogled tudi na drugo stran. Še zadnji metri in grebenček nas pripelje na vrh, od koder bo vodila pot samo še navzdol. Stiski rok, žareče oči in veselje na obrazih. Zares neprecenljivo!
Snamemo smuči, pripraviti jih bo treba za spust. Iz nahrbtnikov se pojavijo termovke z vročim čajem, grizljamo oreščke in poskusimo našteti znane vrhove med širno gorsko množico. V daljavi iščemo prihodnje cilje. Počasi se pripravimo in sliši se samo zapenjanje čevljev in tleskanje vezi, ko stopimo v njih. Nadenemo si nahrbtnike, pritegnemo naramnice in trdno stisnemo smučarske palice v roko. Počasi oddrsamo po grebenčku, nato pa nas objamejo širna pobočja, v katera rišemo nove in nove sledi. Za nami se dvigajo oblaki snega in naša srca veselo vriskajo, ko švigamo po globokem snegu med skalnimi bloki proti gozdni meji pod nami, nad nami pa ostajajo skalne stene odete v sneg in led ter vrhovi, ki nas že vabijo nazaj v svoje belokraljestvo ...
Smučarska oprema olajša in polepša zimske ture
Turno smučanje je bilo pravzaprav smučanje v svojih osnovah in začetkih. Ko še ni bilo žičnic, sedežnic, vlečnic, ko je bilo še vse preprosto in so bili časi precej drugačni. Tudi oprema je bila nekoč precej bolj preprosta, smučarska tehnika pa na opremi primernem nivoju. A vztrajnost, volja, novi pogledi, razvoj in predvsem ljubezen do gora je pripeljalo vsa področja gorništva do zavidljivega nivoja, ki smo mu priča danes. Tudi turno smučanje, ki je oznaka za gibanje s smučmi po zasneženih gorah, je z razvojem opreme in vse večjo dostopnostjo gora postalo precej popularno in vsako leto beleži nove in nove navdušence. Večina seveda prihaja iz vrst alpskih smučarjev, ki se počasi naveličajo enoličnosti urejenih smučarskih prog in si zaželijo nekoliko več pestrosti, adrenalina ter jih obenem privlačijo lepote gora. Nekoč je bil ta prestop nekoliko lažji, ker smučarske proge še niso bile tako urejene, kakor danes, ko jih pogosto lahko primerjamo s preprogo ali vzorno pokošeno zelenico. Nekoč smo smučali po kucljih, nesteptanem snegu, razritih progah, vse to pa je pomenilo nekoliko bolj pestre smučarske izkušnje, ki zelo prav pridejo v gorskem svetu. Tam bomo namreč zelo težko našli idealne pogoje za smučanje. Smučanje po pršiču oziroma celcu je sicer tista najbolj sladka želja vsakega turnega smučarja, toda razmere le redko ponudijo takšno razkošje, zato je treba obvladati vse vrste snega in sila spremenljive snežne pogoje.
Z razvojem turno-smučarske opreme je šel razvoj tudi v smeri varnosti. Tukaj je najpomembnejše izobraževanje in spoznavanje (ne)varnosti, po drugi strani pa je pomembna zavest, da moramo vse aktivnosti v naravi izvajati na najbolj varen način. Velik del varnosti v gorah pomeni že poznavanje nevarnosti, drugi del pa je zavarovanje oziroma izogibanje določenim nevarnostim. Plazove, ki so nekako najbolj pogosta zimska nevarnost, sedaj lahko že v veliki meri predvidimo, pa tudi sistem obveščanja je že takšen, da nas opozarja na to. V bistvu je zelo pomembna priprava na vsako turo, saj je potrebno poleg informacij o samem poteku ture poiskati tudi informacije o vremenu in razmerah na terenu. O izkušnjah pa smo tako že velikokrat povedali, da so neprecenljivega pomena in da je v gorah izredno pomembna naša kilometrina, saj se na vsakem koraku naučimo nekaj novega. Veljalo pa naj bi pravilo, da naj v gorah smučajo le tisti, ki gore poznajo tudi drugače, se pravi gorniki (pohodniki, alpinisti …). Če gorniških izkušenj nimamo, jih je treba najprej pridobiti oziroma se odpraviti na ture z izkušenimi turnimi smučarji. Brez primerne opreme pa tako nimamo v gorah kaj iskati.
Ob obvezni zimski gorniški opremi (cepin, dereze) turni smučarji morajo imeti na turah vselej tako imenovani “plazovni paket” – plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata. Med turno-smučarsko opremo pa sodijo čevlji, smuči in turnosmučarske vezi, kože in srenači. Kože so posebni samolepilni trakovi, ki jih nalepimo na spodnjo ploskev smuči in nam preprečujejo drsenje v vzratni smeri, obenem pa omogočajo drsenja naprej. Zaradi tega se lahko vzpenjamo s smučmi navkreber. Ob kožah nam vzpenjanje olajšajo tudi smučarske vezi, ki med vzpenjanjem omogočajo pregibanje oziroma dvigovanje pete. Nekaj podobnega, kakor pri tekaških smučeh, čeprav so vezi seveda bistveno drugačne. Nekatere vezi so tako turne, kakor tudi alpske, nekatere vezi pa težijo v smeri zmanjšanja teže in enostavnega vpetja. Seveda pa oboje omogočajo smučanje v vseh razmerah, za vzpenjanje pa imajo poseben sistem, ko si lahko podložimo peto s “stopničkami”, da imamo pri večjih nakloninah čevelj še vedno več ali manj v vodoravni legi. Srenači so posebni zobci, ki jih pritrdimo na vezi oziroma smuči v primeru trdne oziroma poledenele podlage in nam olajšajo vzpenjanje, podobno kakor dereze na čevljih.
Alpe so neskončno območje smučarskih tur
Območja za turno smučanje so pravzaprav povsod v zasneženi naravi, gorski vrhovi pa seveda morajo biti primernih naklonin. “Turnosmučarske naklonine” segajo nekje do 40 stopinj naklonskega kota, kar je za običajne razmere že zelo strmo. Večje naklonine so domena alpinističnih (ekstremnih) smučarjev, pred katerimi nimajo miru ne strme grape oziroma ozebniki, niti stene, preko katerih večina že pleza s strahospoštovanjem. Ampak to je seveda posebne vrste pustolovščina, ki zahteva od smučarjev poleg vrhunskih gorniških in smučarskih izkušenj tudi veliko mero poguma. V to poglavje bi lahko šteli tudi spuste s smučmi z visokih vrhov,kjer ne štejemo samo na primer štiritisočake po Alpah, temveč predvsem vrhove Kavkaza, Pamirja, Himalaje, Andov, Alaske in še kje bi se našli. Tam pa je treba poleg smučarskega znanja imeti tudi nekaj sposobnosti za delovanje na večjih nadmorskih višinah. Da o znanju gibanja po ledenikih niti ne govorimo, tovrstne izkušnje pa lahko za začetek nabiramo na bližnjih ledenikih v Avstriji, italijanske, švicarske in francoske Alpe pa so tako ali tako pravi svet ledenikov in območje skoraj neskončnega števila ciljev. V slovenskih Alpah bomo največ primernih območij našli v Karavankah, ki so na slovenski strani bolj zaobljena, seveda pa je nad večino alpskih dolin mogoče najti kakšno primerno turo – Tamar, Logarska dolina, Krma, veliko primernih ciljev je nad Pokljuko, Komna pa je tako znan turnosmučarski raj. Med številnimi turami za običajne turne smučarje lahko najdemo tudi takšne, ki pomenijo običajnim turnim smučarjem že precejšen izziv, kot na primer spust z Vrtače po Osrednji grapi ali pa Jalovčev ozebnik, tudi Turski žleb nad Okrešljem ni kar tako…
V osrednjih Alpah je recimo kar nekaj vrhov, ki se jih v zimskem času skoraj večina gornikov loteva na smučeh, saj tam le redko pozimi gorniki hodijo peš. Tako ne smemo mimo vrhov nad Saas Feejem v Švici, Gran Paradiso nad Aosto v Italiji je prav tako privlačen cilj, tudi najvišji vrh Alp Mont Blanc je možno osvojiti na smučeh in smučati z vrha, prav tako Monte Roso, drugo alpsko goro. Vsekakor je ena najzaželjenih v Alpah tako imenovana Visoka pot – Haute Route, turnosmučarska pot, ki povezuje Chamonix v Franciji s Zermattom v Švici, ki je v vseh svoji različicah, dolgih okoli 100 km, najprimernejša konec zime in v pomladnih mesecih. Če vas bo zamikala takšna kraljevska tura pa je najbolje pričeti s pripravami kar v naših najbližjih gorah, se povzpeti za začetek na Peco, Begunjščico, Košuto, pa mogoče na Kanjavec, ki velja za našo najvišjo turnosmučarsko goro in z vrha katerega bomo imeli Triglav na dosegu roke. Smučarsko prečenje Kamniško-Savinjskih Alp pa je že predlog za tiste nekoliko bolj vztrajne in pripravljene gornike.
Informacije za pripravo tur bomo najlažje našli v vodniški literaturi, ki je bomo našli kar nekaj na naših knjižnih policah. Naj omenimo samo nekaj knjig: Turni smuki (avtor Andraž Poljanec, Planinska založba PZS), Slovenija – Turnosmučarski vodnik (Igor Jenčič, Založba Sidarta), Najlepši turni smuki avstrijske Koroške (Mitja Peternel, Založba Sidarta), Schitouren Atlas – Österreich Ost (več avtorjev, založba Schall-Verlag)… Ne pozabite, da sodi v nahrbtnik vselej tudi karta območja, kamor se odpravljate in seveda pripomočki za orientacijo. Če nimate moderne priprave, kakor je na primer GPS, zadostuje že čisto preprost kompas in ura z višinometrom. In zimske pustolovščine se lahko pričnejo. Veliko užitkov!