Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Vsako živo bitje v naravi ima svojo vlogo v veliki, neznansko zapleteni mreži življenja.
Nobena vrsta, naj bo še tako neznatna ali neopazna, ne more preživeti izolirana od vseh ostalih. To seveda drži tudi za človeka. Žal se pa naša vrsta, ki sama sebe celo imenuje misleči človek, s tem nikakor noče sprijazniti. Ne gre za to, kdo nam je bolj všeč - volkovi ali ovce. Niti ne gre za to, od katerih imamo več koristi. Gre za to, da smo vsi del iste zgodbe.
Že davnega leta 1940 je Aldo Leopold, eden najpomembnejših ekoloških mislecev 20. stoletja, objavil svoj esej z naslovom Misliti kot gora. V njem je opisal svojo osebno izkušnjo. Kot mlad fant je ustrelil volka. Smrt volka mu ni prinesla pričakovanega zmagoslavja - prav nasprotno. Ko je gledal v oči, v katerih je ugašalo in naposled ugasnilo življenje, ni občutil nobenega zadoščenja. Že takrat ne. Ko pa je čez leta kot zrel človek zrl na svoje mladostno dejanje, je občutil samo še neskončno obžalovanje. Kajti medtem je spoznal, kaj se zgodi, če v gozdu ni več volkov: rastlinojedci popasejo vse, kar jim pride na pot, obglodajo drevesa in naposled ostane le še nerodovitna puščava.
Človek ne bi smel lahkomiselno posegati v naravne procese - misliti bi moral kot gora. Gora nima predsodkov - gori je vseeno, ali gre za jelena, volka ali ptico. Njen čas teče drugače kot človeški. Danes in zdaj ji ne pomenita nič - čas gore teče v stoletjih, tisočletjih, milijonih let. Misliti kot gora pomeni misliti dolgoročno. Ne, kaj bom danes zaslužil z odškodnino za ovco. Ne, koliko me bo stala ograja. Pomeni misliti na to, da mora ta lepi planet zagotavljati življenje tudi tistim rodovom, ki jih mi nikoli ne bomo doživeli.
Volkovi so tako imenovana karizmatična vrsta. Gre za žival, ki ni po naključju dobila pomembne vloge v mitologijah, pravljicah, pregovorih. V Sloveniji imamo volkove. In ker imamo volkove, imamo seveda tudi primere, ko volkovi raztrgajo in pojedo namesto gozdnih živali kakšno ovco ali kozo. In ker volkovi to počno, jih streljamo. Odločitev uradnih služb, da bo letos padlo pod streli 12 volkov, je vzbudila ogorčenje naravovarstvenikov po Evropi. Predvsem zato, ker je edini argument za odstrel strogo zavarovane vrste - škoda, povzročena pašni živini. Uradniki niso upoštevali nobenih strokovnih argumentov zoper to odločitev - čeprav so jih strokovnjaki posredovali že spomladi, in to zelo prepričljive!
Številne študije so dokazale, da odstrel ni dobra metoda niti za uravnavanje populacije volka niti za zmanjševanje škod. Odstrel doseže samo siromašenje genske pestrosti vrste - in seveda začasno zmanjšanje števila živali. Za zmanjšanje škod pa so dosti bolj učinkovite druge metode. Na prvem mestu seveda človek, ki varuje svojo čredo. Pastir. Človek je udomačil ovce in te so zdaj, po tisočletjih sožitja z nami, popolnoma izgubile sposobnost, da bi same skrbele zase in se branile pred volkovi. S kakšno pravico zdaj lastnik pripelje svoje ovce na rob gozda in jih tam pusti? Če jih požre volk, za to ni kriv volk. Niti ovce.
Druga nadvse učinkovita metoda pa je tudi prastara: ovčarski psi. Slovenci imamo prekrasno in nadvse učinkovito ovčarsko pasmo psa - kraševca. Namesto da streljamo volkove, bi morali pospeševati in subvencionirati vzgojo in šolanje kraških ovčarjev. Tako so storili na primer v Italiji: država v Abruzzih ne plačuje odškodnin za škode zaradi volkov tistim rejcem, ki nimajo ustreznega števila abruških ovčarskih psov. Tak pes je drag - toda s takim psom se noben volk ne želi ruvati zaradi ovac. Zato država subvencionira nakup in prehrano ovčarskih psov. Seveda pa ni dovolj, da psa imaš, z njim je treba delati, ga vzgajati, šolati in mu tudi pustiti, da živi in gospodari s svojo čredo. Treba je imeti odnos do ovac, do psov, do gozda in navsezadnje tudi volkov. Naši dve odgovorni ministrstvi - kmetijsko in za okolje - pa poznata le eno rešitev. Kot pri medvedih! Odstrel. Zelo daleč smo od tega, da bi mislili kot gora. Da bi videli dlje od lastnega nosu! Na žalost to ne velja le za ravnanje z velikimi zvermi. Ni čudno, da smo v taki kaši ...
Marjeta Keršič Svetel