Polet.si: Sredi julija davnega leta 1894 smo Slovenci dobili prvo planinsko postojanko.
Če smo čisto natančni, so na Podih že leta 1871 zgradili enostavno kočo, prvi pravi planinski koči pa sta zgradili dve nemški društveni organizaciji –avstrijski Österreichischer Touristen Club ter nemško-avstrijsko planinsko društvo Deutscher und Österreichischer Alpen Verein. Šlo je za kočo Maria Theresien Hütte, današnjo Planiko, in Deschmann Haus, današnji Staničev dom.
Leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo je leto kasneje pod pobočji Črne prsti na planini za Liscem zgradilo Orožnovo kočo (imenovano po prvem predsedniku društva Franu Orožnu), tej pa je še istega leta sledila koča na Molički planini, poimenovana po Franu Kocbeku.
176 razlogov za prijetnejši obisk
Danes planinci zavetje, prenočišče, hrano in pijačo lahko v pohodniški sezoni po podatkih Planinske zveze Slovenije najdejo kar v 176 planinskih kočah, zavetiščih in bivakih, ki jih upravlja 94 planinskih društev oziroma najemnikov prostorov v lasti katerega od društev. Planinske koče se med seboj razlikujejo glede na to, kako so odprte in kakšen je njihov status oskrbovanosti. Oskrbovane koče so lahko odprte vse leto, lahko obratujejo samo v sezoni, lahko le občasno, ob koncu tedna ali zgolj v določenih dnevih. Neoskrbovane koče so praviloma zavetišča in bivaki.
Planinske koče so razvrščene v tri kategorije: Koče I. in II. kategorije, ki so oskrbovane sezonsko, morajo imeti tudi v času, ko ne obratujejo, zagotovljeno zavetišče, t. i. zimsko sobo, če vsaj dve uri hoje stran ni nobene druge možnosti prenočevanja.
Informacije o obratovanju: planinsko društvo, ki upravlja s posamezno kočo, mora Planinsko zvezo Slovenije sproti obveščati o obratovanju planinske koče in se datumov tudi strogo držati. Najdete jih na spletni strani www.pzs.si
Rezervirajte vnaprej!
Vsi, ki se v gore odpravljajo za več dni in nameravajo v kateri od koč tudi prespati, lahko računajo na to, da bodo ne glede na to, kdaj bodo prišli, našli streho nad glavo. To seveda ne pomeni, da jih bosta čakali tudi postelja in topla odeja, ne bo pa jim treba prespati pod milim nebom.
Storitve so namreč na voljo vsem obiskovalcem, ne glede na to, ali so člani katerega od planinskih društev ali ne. Priporočljivo je, za zagotovitev ležišča, prostor vnaprej rezervirati. Sicer se ležišča oddajajo po vrstnem redu prispelih prijav, nikoli pa se vnaprej, torej z rezervacijami, ne odda več kot dve tretjini nočitvenih zmogljivosti. Priporočeno je, da obiskovalci za prenočevanje uporabljajo svojo posteljnino. Ta je obvezna.
Ob veliki zasedenosti ima oskrbnik koče možnost, da vsem, ki so v koči več kot tri noči, odpove prenočevanje, to pa mora storiti v primernem času, najkasneje do 12. ure. Kot že rečeno, je oskrbnik dolžan sprejeti vsakega obiskovalca in mu omogočiti zasilno nočitev.
Popusti: člani planinskih društev imajo pri plačevanju popust, tudi do 50 odstotkov. Enako je s člani tujih planinskih organizacij, s katerimi ima PZS podpisan sporazum o reciprocitetah.
Določene najvišje cene
Planinska zveza Slovenije za vsako leto sprejme najvišje cene nočitev, določene vrste prehrane in napitkov v planinskih kočah I. in II. kategorije (visokogorske in sredogorske, v nižinskih kočah III. kategorije se cene oblikujejo prosto).
Tako je v kočah I. kategorije najvišja cena za nočitev v sobi z do štirimi posteljami 24 evrov (vse navedene cene so brez popustov!), na skupnih ležiščih pa 16 evrov. V kočah II. kategorije je cena za ležišče v sobi 20, na skupnem ležišču pa 12 evrov.
Enolončnica brez mesa je 5 oziroma 4 evre, z mesom 6,5 in 5 evrov, čaj 1,6 oziroma 1,3 evra, plastenka vode 1,5 litra je 3,5 oziroma 2,5 evra, najvišja cena pollitrske plastenke pa 2 oziroma 1,5 evra, odvisno od kategorije. Druge cene pijač se tudi v kočah I. in II. kategorije oblikujejo prosto.
Cene: kljub priporočenim cenam Planinske zveze Slovenije se cene po nekaterih kočah med seboj razlikujejo oziroma vsi oskrbniki pravilnika ne upoštevajo povsem.
Skromnejši, a zelo priročni
Poleg udobja, ki ga ponujajo planinske koče, so na voljo obiskovalcem slovenskih gora tudi manj udobna, a še vedno zelo dragocena bivališča. Gre za t. i. zatočišča oziroma bivake, od doline neodvisna, neoskrbovana alpinistična zavetišča.
Bivaki so se pogosteje začeli pojavljati z razvojem modernega alpinizma, to pa v tistih predelih, kjer bi bila postavitev planinske koče predraga oziroma prezahtevna. Gre za zavetišča, ki so nekakšna oporna točka pri osvajanju gora. Ves čas so odprta za vse obiskovalce, bivalne zmožnosti so omejene na najnujnejše, pa naj gre za zaščito pred vremenskimi vplivi, notranjim udobjem ali higienskimi elementi.
V slovenskem pogorju je po podatkih na spletni strani Planinske zveze Slovenije za zdaj 15 bivakov. Običajno so opremljeni z ležišči z vzmetnicami ali s penasto gumo, praviloma so brez odej. V njih ni oskrbnikov, za njih pa skrbijo planinska društva, ta jih tudi brezplačno obnavljajo in vzdržujejo.
Najvišji bivak je Bivak I. v Veliki Dnini v Julijskih Alpah, leži na 2180 metrov nadmorske višine. Stoji nad vznožjem Velike Ponce, odprt pa je že od leta 1935. Sledi mu Bivak II. Pod rokavi z 2118 mnv. Stoji na robu planote Na jezerih v Julijskih Alpah, zgrajen je bil leta 1936. Tretji po višinski leti je Bivak Pavla Kemperla v Kamniških in Savinjskih Alpah z 2104 mnv. Stoji na vzpetini pod vzhodno steno Grintovca, prvi je bil postavljen leta 1973, zamenjan pa leta 2009 (arhitekt Miha Kajzelj).
Pomemben postaja tudi videz
Najbolj obiskani so od jeseni do pozne pomladi, torej v času ko je večina koč zaprtih. Praviloma bi morali biti ves čas na razpolago vsem obiskovalcem, zaradi vandalizma pa je pred odhodom priporočeno preveriti na pristojnih planinskih društvih. Nekateri bivaki so zaradi zaščite pred vandalizmom zaklenjeni, ključe pa hranijo lokalna planinska društva oziroma najbližje planinske koče.
Zadnjih nekaj let bivaki tudi v naših gorah pridobivajo tako na kvaliteti bivanja kot estetskemu videzu. Če so bili praviloma skonstruirani tako, da s čim manjšo uporabo materiala zagotovijo čim večjo zaščito, pri čemer videz ni pomemben, se zadnja leta vse več skrbi namenja tudi videzu.
Ključno vodilo pri oblikovanju je, da se s čim manjšo uporabo materiala pridobi čim večji izkoristek uporabne prostornine. Pri tem je treba upoštevati različne okoliščine, tako mikrookolja, klimo, vetrove, dostop in panoramske razglede. Iskanje skladnosti med objektom in naravo postaja eden ključnih elementov snovanja arhitekture bivakov, pri čemer je v ospredju popolna prilagojenost gorskemu svetu in kraju, kjer naj bi bil objekt postavljen.
Varnost, varnost, varnost
Preden sploh postanete uporabnik katere od storitev, ki se ponujajo v gorah, se je treba nanje dobro pripraviti. Glavno vlogo imajo poleg zadostne fizične pripravljenosti predvsem pregled in priprava pravilne obutve, oblačil in druge opreme ter vnaprejšnje seznanjenje z vsemi potrebnimi varnostnimi ukrepi, potrebnimi za prijetno in varno hojo. Preverjanje vremenske napovedi na eni strani ter vnaprejšnje preverjanje vrste poti in težavnosti terena sta ključni stvari pri načrtovanju in odločanju za neko pot. Nikoli o svoji poti ne pozabite obvestiti najbližjih, v kočah in na vrhovih prav tako vpisujte svojo osnovne podatke. Ti so ob morebitni nesreči oziroma iskanju lahko še kako koristni.
Predvsem pa se na poti, ki jih ne poznate, za katere niste prepričani, da jih obvladate, in za katere ne veste, koliko časa vam bodo v resnici vzele, ne odpravljajte sami. Vodnik je v takšnem primeru edina in najvarnejša odločitev. Pri odločitvi o izbiri vodnika si lahko pomagate z obiskom spletne strani Združenja gorskih vodnikov Slovenije (www.zgvs.si), na kateri boste našli vse v zvezi s slovenskim gorniškim vodstvom.
A. J.