Mitja Šorn: Pretekli dnevi so bili kar intenzivni. Najprej sem bil v Chamonixu na izobraževanju nove generacije vodnikov. Domen in Matevž sta pokazala nekaj znanja, nekaj novih stvari pa sva jima predstavila s Tomom.
Najprej smo šli na kočo Albert Premier, en dan posvetili reševanju iz ledeniških razpok, dva pa turam. Pri reševanju se je za zelo uporaben pripomoček izkazal micro traction, iz razpoke sem praktično letel. Turi smo opravili na Chardoney in Tour. V obeh primerih je šlo za dokaj popularni turi, ki pa zahtevata kar precej vodniškega dela. Zadnji dan smo prečili iz Aiguile de Midija na Auigile de Plan in nazaj. Ta tura je bila zaradi slabih razmer najtežja(led).
Celotna objava na Mitja Šorn >>>
Po prihodu domov je bilo nekaj pavze, potem pa izpitna tura za alpiniste. Ursula je v Tržaški pokazala dovolj znanja za naziv alpinistke. Po tej turi sem vztrajal na Triglavu. Tri dni sem vodil skupino Angležev. Na Planiki sem ujel pritoževanje oskrbnice, da je v tujini vse drugače. Ljudje baje rezervirajo kočo itd. V tujini je res vse drugače. Če si celo sezono v hribih, od tebe nihče ne pričakuje, da boš preživel na ričetu, joti in makaronih. Polpenzion v kočah je povečini zakon. V Franciji temu na žalost ni bilo tako, spet pa ni razočarala Italija.
Dan po prihodu iz Triglava sva se tja odpravila z Damjanom. Za izhodišče sva izbrala Cervinio in se odpeljala na Plateou Rosa. Tam sva se za aklimatizacijo povzpela na Polux in še eno noč prespala na višini 3500 metrov. Hrana v koči je bila odlična, ravno tako prijaznost osebja. Koča Guide del Cervinia je zakon. Kljub temu se je prikradla slaba izkušnja, nekdo mi je izpod povštra vzel čelko. Da pa ne bi bilo prehudo, se je izkazal oskrbnik in mi podaril svojo.
Tretji dan na poti sva imela namen, da se povzpneva do bivaka na grebenu Matterhorna. Tako sva šla dol s prvo žičnico do srednje postaje. Ob devetih sva zažela hoditi proti najinemu cilju in ob enih sva bila že na bivaku. Vreme je kazalo dobro, Damjan je bil odlično pripravljen in odločila sva se izkoristiti dan. Potegnila sva kar proti vrhu, v smeri sva bila zaradi pozne ure praktično sama, na vrhu pa sva v tenkih flisih stala ob pol petih. Časa je bilo ravno še dovolj in malo pred temo sva bila nazaj na bivaku. Odločitev se je izkazala za pravilno, da na Matterhornu srečaš samo štiri naveze, pa še te vse sestopajo se ne zgodi ravno pogosto. Tako naju je v sredo čakal samo še sestop v dolino in vožnja domov.
Od letos naprej na Matterhorn ne grem več, hodim samo še na Cervinio. Vzpon iz Italije je malenkost težji (več strmih vrvi in verig), vendar pa precej lepši, manj obljuden in cenejši. Iz Italije plezaš po skali, iz Švice pa hodiš po šodru, V Italiji ješ kot gospod, v Švici ne vedno. V Cervini se počutiš, kot da spadaš tja, V Zermattu pa kot da si na Japonskem.