RadioDur – Dušan Škodič: Draga naša "Lidija"
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 28.
Ker je gorski svet vedno bolj dostopen in odprt, se mora soočati tudi z negativnimi posledicami. Varovanje gorske narave je pomembno že zaradi tega, da bo tudi naslednjim generacijam omogočeno njeno doživljanje. Ravno zaradi tega tudi ne pride v poštev le strogo omejevanje, ki bi sicer kratkoročno prineslo najvidnejše rezultate. Za najprimernejše se je doslej izkazalo ozaveščanje in poglabljanje znanja, še posebej pri otrocih in mladostnikih. Prav tako ni dovolj le ozaveščanje priložnostnih obiskovalcev, saj se rado izkaže, da ima stalno prebivalstvo še celo slabši odnos do svojega življenjskega prostora. Prepiri v zvezi z omejitvami na naravovarstvenih območjih, odlaganje kosovnih odpadkov po gozdovih ali stresanje v grape potokov, ter vožnja z motornimi vozili do konca ceste in še naprej, nam držijo pred nos ogledalo, v katerem se žal zrcali naša brezbrižnost do okolja.
Obiskovanje gora ne sodi med trde dejavnosti, ki bi hudo prizadevale naravo. Prav pa je, da se zavedamo tudi negativnih vplivov svojega početja, se o njih pustimo poučiti, oziroma o tem poučimo druge. To je še najlažje kar na naših izletih v naravo, saj se negativni in pozitivni vtisi med samim doživljanjem najbolj vtisnejo v spomin. Obisk rastišča redke in ogrožene rastline lahko pri obiskovalcih vzbudi občutek spoštovanja, razlaga, zakaj je iz bližnjice na planinski poti nastal globok jarek, kot posledica erozije, pa najbolj nazorno pokaže, kam nas lahko pripelje ubiranje bližnjic. Tudi denimo otrokom pokazati pod neko skalo zataknjeno dobro ohranjeno embalažo, ki jo je tja nekdo pospravil, še preden so se oni rodili, lahko vzgojno pomeni več, kot grožnje s kaznimi in pisanje omejitev, ki se jih nihče ne drži.
Obremenitve narave ne predstavljajo le naše aktivnosti. To so tudi planinske postojanke zaradi svojih odplak, odpadkov in ponekod tudi zvočnega onesnaženja, ki ni povezano le s helikopterskim oskrbovanjem, ampak je lahko tudi posledica neprimernih gostilniških zabav in veselic, ki s svojim glasnim ozvočenjem v gorskem svetu nimajo kaj iskati. Stari pregovor, da naj se gredo ljudje, če že čutijo potrebo, dret v gmajno, je tudi že preživet in ne bodite presenečeni, če vas bo kdo opozoril, da se kontrolirajte, v primeru da spadate med tiste, ki mislijo, da morajo na vsakem osvojenem vrhu ali razgledišču nekajkrat glasno zavriskati. Promet, naj bo zračni ali talni, ter v zadnjih letih tudi divjaško adrenalinski, povzroča hrup in škoduje naravi, ki s tem izgublja ves svoj čar.
Razvoj naravovarstvene misli na Slovenskem sega že v konec devetnajstega stoletja. Planinska organizacija se že od vsega začetka trudi vzgajati odnos ljudi do narave. Zato je bil leta 1954 organiziran prvi program usposabljanja za gorske stražarje. Program je bil namenjen članom planinskih društev in drugim obiskovalcem gorskega sveta, ki jim ni vseeno za človekov vpliv na naravo in ki bi radi svoje znanje na tem področju poglobili in po potrebi prenašali tudi na druge. Sam naziv gorski stražar morda ni najbolj posrečen, saj naj človek s tem nazivom v resnici ne bi izvajal neke resnične straže in pisal plačilnih nalogov za zagrožene kazni, ampak naj bi predvsem z lastnim zgledom, informiranjem in opozarjanjem, vzgojno vplival na planince in naključne obiskovalce gora. Tečaje lahko organizirajo planinska društva, ki imajo primeren izobraževalni kader, obsegajo pa osemnajst ur teoretičnega in praktičnega dela, čemur sledi končno preverjanje znanja. Ciljna skupina so predvsem mladi člani planinskih društev, vpis pa je zaželen v čim večjem številu.
V zadnjem času se je izkazalo, da so vplivi človeka na živo in neživo naravo zelo kompleksni in da ni dovolj le varovanje zaščitenih živalskih in rastlinskih vrst. Pokazala se je potreba po ljudeh, ki bi v okviru organizacije raznih oblik planinskih dejavnosti, nadelavi planinskih poti, ekološki sanaciji planinskih postojank, načrtovanju usposabljanj in oblikovanju programa dejavnosti planinskih društev, pomagali pri koordiniranju delovanja in vzgoje v skladu z načeli varovanja gorske narave. Tako je nastal program za pridobitev strokovne usposobljenosti s področja varovanja gorske narave in s tem naziva:Varuh gorske narave. To je dopolnitev in nadgradnja programa gorskega stražarja, in obsega štirikrat več ur teoretičnega in praktičnega dela izobraževanja. Izpitne obveznosti obsegajo pisne in ustne izpite, ter seminarsko nalogo. Program usposabljanja vodi Komisija za varstvo gorske narave pri Planinski zvezi Slovenije, kandidati morajo imeti dokončano najmanj peto stopnjo splošne izobrazbe, vpis pa je omejen.
V zvezi z osveščanjem bi omenil še anekdoto, ko sem se kot svež gorski stražar udeležil izleta na Golico. Tam smo, okrašeni z lepimi, modrimi značkami gorske straže, planince opozarjali, naj ne trgajo daleč naokoli slovečih narcis. Včasih je to res težko, še posebej v tem primeru, ko se srečamo s pravimi belimi poljanami nežnih cvetov. »Pa saj jih je zadosti za vse«, se je glasil najpogostejši izgovor žensk, ki so bile najbolj zagnane pri nabiranje šopkov. Mene pa je med drugim presenetil nek mlad fant, ki mi je povedal, da je tudi sam pripadnik domače prostovoljne gasilske enote, in da bi bil izredno vesel, če bi mu lahko »zrihtal« tisto lepo značko. Znak gorske straže je v lepi modri barvi, spodaj sta prekrižana dva Clusijeva svišča, nad njima pa veliki črki GS. Fant si je namreč narobe razlagal, da pomenita gasilsko službo.
.
Poslušajte oddajo in odgovorite na nagradno vprašanje!