Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nad smučišči Soriške planine

Soriška planina je manjše smučišče nad vasjo Sorica, na meji z Bohinjem, primerna za prve zavoje na snegu, tipično družinsko smučišče. Obisk planine pa ni zanimiv le pozimi, temveč tudi poleti, saj nam nudi vzpone na 5 vrhov, ki so grebensko medseboj povezani. Dravh – Lajnar – Slatnik – Šavnik - Možic.

Lajnar (1549 m) in Možic (1602 m)


Nad smučišči Soriške planine


Soriška planina je manjše smučišče nad vasjo Sorica, na meji z Bohinjem, primerna za prve zavoje na snegu, tipično družinsko smučišče. Obisk planine pa ni zanimiv le pozimi, temveč tudi poleti, saj nam nudi vzpone na 5 vrhov, ki so grebensko medseboj povezani. Dravh – Lajnar – Slatnik – Šavnik - Možic.


Iz Škofje Loke se po Selški dolini odpeljemo mimo Železnikov in Zalega Loga do vasi Sorica. Spodnja in Zgornja Sorica spadata med slikovite slovenske kraje. Ob cesti pod vasjo stoji spomenik Ivanu Groharju (1867 – 1911). Impresionistični slikar, ki se je rodil v Sorici, je leta 1904 skupaj z Rihardom Jakopičem, Matejem Sternenom in Matijo Jama razstavljali v Mietkejevi galeriji na Dunaju, kjer so poželi velik uspeh. Obnovljena je tudi njegova rojstna hiša.

Parkirišče pod Soriško planino je na višini približno 1300 metrov. Planino nekako v polkrogu obdajajo vrhovi Dravh (1547 m ), Lajnar (154 m9), Slatnik (1609 m), Šavnik (1574 m) in Možic (1602 m). Pred seboj boste zagledali tri vlečnice. Svetujem vam, da se v tem spodnjem delu še ne držite markacij, pač pa se pod skrajno levo vlečnico začnete povzpenjati proti poti, ki z Lajnarja vodi na Dravh. Vzpon poteka direktno po smučišču. Če boste dovolj zgodnji, vam bodo drevesa na levi strani nudila še nekaj sence, sicer bo precej toplo. Ko pridete do zgornje postaje vlečnice, imate vrh Lajnarja sicer pred seboj, a vi se obrnete levo proti travnatemu in strmemu Dravhu. Pot nanj se vije kot mulatjera, lahko pa greste tudi kar direktno naravnost. Z vrha Dravha se vam bo lepo odprl razgled nad celotno Soriško planino in videli boste celotno pot, ki jo boste danes prehodili. Z Dravha se spustimo oz. vzpnemo na Lajnar, kjer je železni bunker in markirni žig. Zakaj bunker? Zato, ker se gibljemo po območju, kjer je nekdaj tekla meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo oz. meja, kjer je tekla Rupnikova linija. Novembra leta 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880 – 1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene, saj je Kraljeva vojska Jugoslavije prej razpadla.
Če z vrha pogledamo proti zahodu, se pred nami pokaže veriga Spodnje bohinjskih gora; Kobla-Črna prst-Matajurski vrh-Rodica-Vogel. Pot nadaljujemo desno proti Slatniku. Če vas vsaj malo zanima tudi flora, boste na teh vrhovih neizmerno uživali. Poleg alpskega cvetja, rastejo tudi zravilne "rožce". Vrh Slatnika sicer ni označen, z njega pa se lepo vidi še en železen bunker, ki ga moramo obiskati. Vrh Možica namreč. Svet po katerem boste hodili je prepleten s številnimi potmi, ki se vijejo po povsem kraškem svetu, saj je polno vrtač. Naj vas ne presenetijo niti številni vhodi v vojaške rove, zelo lepo pa je ohranjena ena od kasarn, kjer je ogromno ovac. Kasarna ima pa tudi zanimivo ime: Hotel Beeee. Na poti proti Možicu je lepo ohranjen kamniti bunker. Vrh Možica s svojimi 1602 metri nadmorske višine nudi fantastičen razgled na špice Julijcev ter na verigo bohinjskih gora. Če želite, lahko izlet še malo podaljšate. Spustite se na sedlo Vrh Bače (1273 m), ki je pred gradnjo bohinjske železnice predstavljalo pot med Selško dolino in tedaj odmaknjenim Bohinjem. S sedla se povzpnete še na Šavnik (1574 m).
Čudovit izlet z obiskom vseh naštetih vrhov bo trajal nekje 4 ure, odvisno od hitrosti hoje in koliko se boste ustavljali zaradi čudovite flore. Pot je povsem nezahtevna in primerna za družine, problem je le sonce, zato pojdite zgodaj od doma. Res je pa tudi, da običajno vedno rahlo piha veter in se ne čuti vročina. Ko sem se konec junija potikala po teh vrhovih, res da med tednom, me je presenetilo dejstvo, da je bilo nemogoče kjerkoli kupiti karkoli, ker je bilo vse zaprto. Kot da se potikam po "mestu duhov". Glede na planinsko in pašno sezono bi človek pričakoval, da bo v gostišču oz. koči dobil vsaj kislo mleko. A to so bile le pobožne želje! Torej, ne pozabite na vodo! Še droben namig: spustite se na drugo stran proti Bohinju in se ohladite v Bohinjskem jezeru. Boste videli, kako paše!

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

4 komentarjev na članku "Nad smučišči Soriške planine"

Mitja Košir,

Malo pozno, vendar od srca. General Rupnik svoje "obrambne linije" (žal) ni mogel postavljati na Lajnarju, Slatniku in Možicu, ker je bila tam (rapalska) državna meja med Jugoslavijo in Italijo, je pa veselo gradil bunkerje vzhodneje, na Blegošu, ki so svojevrsten spomenik, čeprav nikoli niso služili svojemu prvotnemu namenu (kapitulacija takratne jugo vojske itd...), le dandanes nekdanja vojaške cesta iz Podpulfrce pri Škofji Loki, ki se konča prav na Leskovški planini pod Blegošem odlično služi gorskim kolesarjem.


Igor Pavlič,

Če koga "Rupnikova linija" bolj zanima, naj si ogleda stran na spletišču PD Železniki, kjer je še nekaj povezav na to temo!


Domen Zupan,

Za tiste, ki bi se radi ognili vzpenjanju po smučišču, je zelo prikupna in za spoznanje težja alternativa vzpona na Dravh po (nekdaj) markirani poti z zadnjega desnega ovinka na loški strani, 2 km pred Soriško planino. Pot je, kot rečeno, uradno markirana, a so markacisti na njo očitno že nekaj časa nazaj pozabili, tako da so markacije že zelo zbledele. Sprva se vzpenjamo po strmem gozdu (na križiščih se vedno držimo desno navzgor), pri opuščenema stanu pa pridemo na travnike pod sedlom, od koder po zaraščeni, a sledljivi mulatjeri do grebena pod Dravhom.


Dušan Kogoj,

Pozdravljena!

Priznam, všeč mi je brati tekst o domačih krajih! Zato me veseli objava tega prispevka. Sta pa v njem vsaj dva zapisa, ki zahtevata popravek.

1.

Vrh Bače je sedlo, ki je omogočalo prehod iz Baške grape v Bohinj.

2.

Citiram:

"Zato, ker se gibljemo po območju, kjer je nekdaj tekla meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo oz. meja, kjer je tekla Rupnikova linija..."

Rupnikova linija je čisto nekje drugje, 30 km stran, na področju Žirovskega vrha. Vsi objekti, ki jih srečamo na opisanem območju rapalske meje nad Soriško planino so bili zgrajeni med obema vojnama na ozemlju takratne Italije.Praktično vse še vidne objekte so zgradili Italijani!

S spoštovanjem!

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40711

Novosti