Nedelo, Nedeljsko branje - Mateja Kotnik: V kraljestvu divjega petelina
Ob treh zjutraj v terenskem avtomobilu na poti proti Uršlji gori, potem ko smo od Toneta Rogine, ki je sedel za volanom, že dobili navodila: »Če bomo glasni, ga bomo pregnali. Raje zdaj vprašajte, če koga še kaj zanima. Ko bomo izstopili, ne smemo niti črhniti.« Boris Rebernak iz Slovenskih Konjic, ki je sedel spredaj, je molčal. S Tonetom sta že bila skupaj v kraljestvu divjega petelina. Pred tednom dni sta ga opazovala na bukvi, kjer se je sem ter tja po veji petelinil do jutranjega svita. Tokrat si je želel, da veličastno srečanje z njim doživi še njegov sin Rok. Mladenič je molčal, jaz pa tudi nisem nič vprašala. Skrbelo me je le, kako bom vedela, da je to, kar slišim, zares divji petelin, in ne kakšna druga ptica, ki jih v gozdu mrgoli ...
Noč je bila jasna in svetla. Na nadmorski višini 1300 metrov ni bilo čutiti niti sapice. Brez besed smo izstopili iz avtomobila, si oprtali nahrbtnike, okoli vratu obesili lovske daljnoglede za nočno opazovanje ter po prstih, neslišno, kolikor se je dalo, krenili po stezi navzgor. Delali smo kratke korake, da ne bi s težkimi planinskimi čevlji preglasno udarjali v kamenje na poti. Premagali smo kakšnih dvesto višinskih metrov, ko je Tone z roko pokazal, naj se ustavimo. Prišli smo na mesto, kjer naj bi Boris, Rok in jaz obmirovali, Tone pa je bil že prej odločen, da bo sam preveril, kako je z divjim petelinom še na nekaterih drugih, sicer bližnjih rastiščih. Vedela sem, zakaj ni nikogar vzel s sabo. V dvoje je težko »naskakovati« petelina in bil bi popoln neuspeh, če bi imel s sabo začetnika. Tone nas je zapustil kot kakšen gozdni duh. Sploh nisem vedela, kdaj in v katero smer je odšel.
Napredovanje v dveh korakih
Najprej smo vsi trije nepremično stali, nato smo sedli in zdelo se je, da traja večno, ko se je na drevesih, kakšnih dvajset metrov pred nami, zaslišalo najprej glasno in odločno klepanje. Niti oči si nisem upala premakniti. Boris, ki je stal najbliže, me je rahlo prijel za roko, nato pokimal z glavo. To je torej on, Tetrao urogallus, kralj ptic, o katerem sta vzneseno pisala Ivan Tavčar in Fran Saleški Finžgar ... A ni bil na bukvi. V bližnji smreki je še pred jutranjim svitom začel vabiti samice. Klepanju je sledilo drobljenje, nato glavni udarec in brušenje. Boris je pokimal Roku. Čas je, da ga »naskočimo«. A teorija je eno, praksa na terenu pa čisto nekaj drugega. Dva koraka čim bolj potiho naprej lahko storiš samo, ko brusi. Takrat divji petelin iztegne vrat in pade v nekakšno ekstazo, v stanje zamaknjenosti, v katerem nič ne sliši in nič ne vidi. Boris je naskakoval prvi, nato sva v gosjem redu sledila z Rokom. Moška sta hitro napredovala po strmem pobočju navzdol in se približevala zvoku. Občutek sem imela, da sem preglasna, zato sem se raje naslonila na prvo smreko in čakala do jutra. Nekaj metrov pred sabo sem videla le še Borisovo silhueto. Rok se je izgubil v nizkem smrečju. Naskakovanje se je zame očitno končalo. Komaj sem čakala, da vzide sonce. Od dveurnega mirovanja pri nič stopinjah Celzija me je že pošteno hladilo. Petelinovo oglašanje, ki ni niti približno podobno petju, kaj šele kikirikanju, sem znala že na pamet in prava sprostitev za ušesa je bila, ko je zakukala kukavica.
Eden na smreki, drugi na tleh
Ko sem se že naveličala zgolj poslušati, kajti želela sem tudi videti, me je za ramo povlekel Tone. S prstom je pokazal, naj mu sledim. Šla sva. Najprej sva stopala hitro, a zelo potiho, potem sva naredila največ dva koraka in se ustavila. Kaj spet naskakujeva? Saj je že skoraj jutro? Kako naj vem, če pa ne morem vprašati? Po približno petdesetih metrih sva hodila že zelo sinhrono. Sledila sem mu kot senca. Glavo sem obračala počasi in v isti smeri kakor on. Nato sem ga zagledala. Pred nama, kakšnih dvajset metrov na tleh. Stal je na čistini, med dvema smrekama, v vsej svoji veličini, visok skoraj meter. Srce mi je ponorelo in od navdušenja sem hotela zavpiti! Potem se je Tone, ki ga je skrbelo, ali ga vidim, zelo počasi obrnil nazaj. V tistem trenutku je razprostrl krila, zaplapolal z njimi in naredil takšen hrup, kakor da bi se dvigal kakšen boeing, se odlepil od tal, za občinstvo še malo zakrožil, pomahal v pozdrav in odletel. Moje zadovoljstvo je bilo popolno. Od sreče je žarel tudi Tone, Boris in Rok pa ... Rok se je nehote preveč približal petelinu. Sedel je pod njim, na pol poti med petelinom in samičko. »Če bi imel več časa ... Zagotovo bi se ji približal na tleh,« je ugibal.
Pri Mačjem koritu
»Največje kraljestvo divjega petelina je Smrekovško pogorje,« je zatrdil črnjanski župan Janez Švab in se ponudil za vodnika. Še ena jasna noč pri Mačjem koritu, v središču rastišča divjega petelina na Polovcu, jugovzhodno od Črne. Skoraj na istem mestu, koder sta pred nekaj več kot štirinajstimi dnevi hodila Miran Čas z oddelka za gozdno ekologijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije in njegov gost, profesor Brett Sandercock iz Vancouvra v Kanadi, čigar specialnost je proučevanje prerijskih kur v Ameriki. Zdaj je na Norveškem zaradi snežnega jereba. Ta je zelo podoben naši belki (Logopus mutus), ki živi nad gozdno mejo.
»Do zadnjega nisva vedela, kako bo z njegovim obiskom v Sloveniji in s predavanji na Gozdarskem inštitutu Slovenije o raziskavah ekologije divjadi in o vplivu lova. Najprej zaradi težav v letalskem prometu, ki jih je povzročil vulkanski prah nad Evropo, potem ko se je to uredilo, pa zaradi slabega vremena. A je uspelo. Po predavanjih in ogledu Primorske s Krasom in Lipico nama je v treh dneh v gosteh v lovski koči Ježevo na Smrekovcu uspelo slišati in videti divjega petelina in kljub globokemu snegu predstaviti belkin življenjski prostor nad gozdno mejo v Raduhi in Lanežu,« je povedal Miran Čas, ki je doktoriral na temo nihanja številčnosti divjega petelina v odvisnosti od rabe tal in razvoja gozdov in je ta čas zagotovo »prvi petelinar« v državi. »Divjega petelina poleg spreminjanja starih iglastih gozdov v mlajše in bolj listnate zaradi gospodarjenja, pa tudi podnebnih sprememb najbolj ogroža nemir zaradi gorskega kolesarjenja po vlakah in brezpotjih, hrup štirikolesnikov poleti in motornih sani pozimi, pretirano pobiranje borovnic, ki so hrana številnih gozdnih živali, žične ograje gorskih pašnikov, v katere se do štiri kilograme težke ptice zapletejo ali se na njih ubijejo, ko jadrajo pri pristajanju. Za upadanje števila divjega petelina pa je kriva tudi prevelika gostota naravnih plenilcev, torej kun, lisic in divjega prašiča,« je pojasnil Miran Čas.
Zadet od ljubezni
Ko se je na Smrekovcu začel rojevati nov dan, je bilo ponekod kot v kurniku. Z leve in desne se je na najmočnejših rastiščih (ženitvenih mestih) oglašalo veliko petelinov. »Kakšnih štirideset jih je zagotovo samo na tem območju severnega Smrekovca,« je dejal župan, ki je tudi navdušen lovec. Kaj pa drugod? »Čeprav smo se lovci že leta 1983 dogovorili, da ga ne bomo več streljali, deset let pozneje pa smo divjega petelina zaščitili tudi z zakonom, se je upadanje nadaljevalo. Njegov življenjski prostor se je umikal vse više, na nadmorsko višino med 1200 in 1600 metri, tik pod gozdno mejo,« je povedal Miran Čas, ki na gozdarskem inštitutu od lani sodeluje pri genskih raziskavah nekaterih ogroženih vrst divjadi, med njimi tudi divjega petelina. Kot vedno doslej pri projektu pomagajo številni lovci in gozdarji.
Na izsledke bo treba še počakati, a vse kaže, da se je populacija divjega petelina v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih skoraj prepolovila. »Želimo ga ohraniti in veliko jih je, ki so pripravljeni za to kaj storiti,« je prepričan Miran Čas. Planinci in obiskovalci gora pa ... Veliko bodo storili že s tem, če bodo v času rastitve hodili po planinskih poteh, in ne brezpotjih, kjer bi lahko zmotili spomladanski ljubezenski ples, od katerega se kakšnemu tudi zmeša. Nori petelin, kakor mu po krivici rečejo, se pojavi v bližini domačije, nenavadno korajžen, prav nič plah in v navalu hormona testosterona vidi tekmeca celo v človeku. Zadet od ljubezni kmalu odtava nazaj v naravo, upajoč, da bo na rastišču prihodnje leto on tisti, ki bo lahko oplodil kokoši. Za letos je žal že oplel. Oplojene so vse samice. Vseh šeststo, kolikor jih menda še imamo v državi.
Mateja Kotnik besedilo Milan Cerar fotografije