Gore in ljudje: Zamislil si je lep izlet. Kaj novega bi lahko videl na poti, ki jo je poznal zelo dobro? Dioptrija mu je pomagala, da je pozornost bolj kot vidu posvetil uvidu. Na roko mu je šlo tudi vreme.
Martinova skala
Zanima ga, kaj bo novega videl z dioptrijo -6,5.
Vreme je, kot so ga napovedali, in počutje, kot si ga je izbral.
Nekaj nizko leti nad tlemi. Zazna silhueto prvega svizca.
Mlada Gradčana sta presenečena, da nista edina.
Ne vesta, ali bi šla dalje, on ve. Z višino mu zraste debelina obleke.
Bil je premalo prepričljiv. Kmalu bo ostal sam v dolini.
Kot slepca ga zanese s poti, mimo velike skale.
Kdaj se je odločila in se odkotalila, da bo stala Martinu Čufarju v spomin?
Ker noče, da bi ga videli, gre h koči čez vrh Kredarice.
Dioptriji pomaga megla. Zanesti se mora na občutek.
Strmino občuti z rokami, ko jih do komolcev sidra v sneg.
Njegov načrt je preprost – od sestopa bo imel več zjutraj.
Zgodi se že pred napovedanim sončnim vzhodom.
Snežna ploha traja toliko časa, kot je potrebno.
Dež ga pospremi do avta. Za službo ni samo umit, ampak opran.
Dolina je zaživela in umrla je sezona za smučarje.
V Radovni ga pozdravijo. Odzdravi jim, svežim jutranjim žarkom.
Milan
Živijo! Imata vreme res tako slabo, kot kaže živa slika? … Milan, samo dva odgovora od treh sta pravilna. (Nastopi tišina.) Po štirih dneh je prvi obiskovalec in v zadnjih šestih dneh jih je bilo samo pet. »Saj sem šel gledat, ali gre kdo gor, in preveril, ali se vidijo kakšne stopinje.« Pozna take vojake. Zato je pa šel v strmino desno od Kredarice in prišel h koči od zadaj! »Tole pa ni bilo čisto brez nevarnosti. V stenah je bilo slišati plazove.« Že popoldan so klicali iz doline in poizvedovali za Izraelcem, ki naj bi se namenil na ta kraj. »V takem še jaz ne bi šel, pa dobro poznam pot.«
Menjava
Ni tako težko iti domov. A priti gor … okno v oblakih je bilo prejšnji petek prenizko. Odložili so ju že na Konjskem prevalu. Več kot šest ur sta potrebovala, da sta v dveh rundah znosila prtljago. V drugo stopinj ni bilo več, veter jih je sproti zasipal. Po taki zgodbici se mu kar naenkrat ne da še domov. Meglena noč ga ne zamika. Zlahka zamenja načrt in se nameni sestopiti v jutru. Dovolj časa ima, da zamenja prazno pločevinko za polno.
Andrej
Vstane z gorskimi kurami in popije dobro jutranjo kavo. Andrej je dejaven, oddaja depešo. Mimogrede pogleda na radar. »Prihaja ploha, za petnajst minut.« A čez petnajst minut bo tukaj? »Ne, trajala bo toliko časa.« Aparat zamota v vrečke in stopi ven. Znotraj poroča – ploha je že tu! In se poslovi. Oblak je očitno prišel na svoj cilj, kajti ostal je veliko dlje časa kot četrt ure. Tudi onadva bosta ostala dan dlje, kot sta mislila.
Misel
Občutek je prva misel, čista misel. Občutek je misel brez besed.
Občutek pove veliko, ne da bi 'rekel' karkoli.
Občutki so govorica duše.
Besede so tvoja druga misel. Besede so govorica uma.
So poskus, da svoje občutke zasnuješ tako, da jih prevedeš v slišno obliko.
Dejanja so tvoja tretja misel. Dejanja so govorica telesa.
Dejanja so zakasneli razmislek. So poskus, da to, kar si zasnoval, prevedeš v snovno.
Med prevajanjem občutkov v besede in iz besed v dejanja boš morda marsikaj izgubil.
(Neale Donald Walsch, Domov, k Bogu)
Iztok Snoj