Delo, Književni listi / Ocene in vpogledi - Tadej Meserko: Božidar Kante - Estetika narave. Založba Sophia, Ljubljana 2009, 232 str.
Gre za tematiko, ki doslej pri nas ni doživela večje pozornosti. Če že, se je o lepoti v naravi razmišljalo bolj z okoljevarstvenega vidika, kakšnih posebnih humanističnih obravnav pa to področje ni doživelo. Božidar Kante, sicer redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki velik del svojih raziskovanj posveča filozofiji umetnosti, nam v delu Estetika narave na izviren način razloži nekatere probleme in zagate, ki so prisotni v povezovanju dveh sicer samostojnih in relativno ločenih področji.
Seveda je dobro na začetku vedno opredeliti polje obravnave ter terminologijo in nekaj podobnega je avtor naredil tudi v tej knjigi. Kante začne z opredelitvijo narave, bolje rečeno razločitvijo naravnega od umetnega, in, kot se izkaže, posameznik lahko najde dva tipa predmetov. Prvi so artefakti, ki predstavljajo umetno narejene predmetne, drugi pa objekti, ki predstavljajo naravne predmete, to je dele narave, oziroma predmete, ki naj ne bi bili narejeni umetno. Ob tem se je treba zavedati problema opredelitve umetno narejenega, saj je veliko predmetov narejenih umetno, a sčasoma ta njihova lastnost zbledi, po drugi strani pa se lahko vprašamo tudi o razliki med živalsko narejenimi objekti, ki veljajo za naravne, in človeškimi, ki veljajo za umetne. A tudi če bi bila ločnica jasna, še vedno obstaja cel kup mejnih primerov, zaradi katerih Kante vpelje intencionalno mišljenje. Namreč samo v primeru, da je nekaj mišljeno kot artefakt, torej kot predmet z uporabno vrednostjo, ga lahko štejemo za umetnega, a za takega lahko potemtakem štejemo tudi čisto naraven predmet, ki mu najdemo neko uporabnost, zaradi česar je vpeljana razlika med instrumentom in orodjem.
Po odpravljenih začetnih temeljnih dilemah se Kante spusti v podrobnejšo analizo nekaterih modernejših avtorjev, kot sta David Carrier in Paul Guyer, dobršen del knjige pa je posvečen klasičnim mislecem, kot so Kant, Schiller in Hegel. V prvem delu knjige se zvrstijo številni problemi, kot so načini estetskega ovrednotenja narave in ali so za to potrebne kategorije, vzpostavljen pa je tudi stik med naravo, umetnostjo in skrbjo za okolje. Tu je prisotna tudi analiza narave prek simbola in alegorije in seveda obravnava pojma piktoresknega. Vsi trije termini so namreč skozi zgodovino nosili različne pomene, kar ne lajša razmišljanja o njihovem odnosu in vlogi pri razlagi narave kot lepe, umetniške oziroma estetske. Za nekakšen vrh pa bi morda lahko označili analizo pojma sublimnega, ki je prav tako nehomogen, avtor pa se osredotoči predvsem na Kantovo obravnavo tega termina, iz katere nato izpelje tudi končne ugotovitve.
Immanuel Kant, figura, ki je tako radikalno zaznamoval filozofijo predvsem na spoznavnem področju in v etiki, je torej prisotna tudi v estetiki narave in, kot kaže, njegov vpliv tu ni nič manjši. Kant seveda ni bil prvi, ki bi sublimno povezoval z naravo, saj je to storil pred njim vsaj že Edmund Burke, je pa Kant prvi vzpostavil tako prepričljivo in celostno povezavo. »Kant na sublimno ne gleda kot na nekakšen dodatek k teoriji lepega, temveč sublimno povezuje s pojmom smotrnosti v naravi, torej je sublimno pri Kantu izrazito teleološko obarvano. Kantove tretje Kritike ne ženejo le estetski vzgibi, temveč in predvsem cel niz vprašanj, ki je povezan s človekovim mestom v svetu, njegovim pomenom, eksistenco Boga in z vprašanjem, ali lahko razumno upamo, da bomo v svetu vzpostavili neko moralno realnost.« Gre torej za povezovanje estetskega in narave prek pojma sublimnega, kar pa kljub nekaterim historičnim prizadevanjem lepo zopet povezuje z dobrim ali kot enega zadnjih poglavji naslovi Kante: »Lepa duša in narava, ali kar se nas tiče, smo že razglasili, da sta lepota in dobro še vedno eno in isto.«
Ugotovitve so s tem dokaj jasno podane, za konec pa povejmo, de je delo vsekakor koristen prispevek k raziskovanju estetike narave, ki bo po tej, pri nas pionirski knjigi, morda doživela kaj več pozornosti, a upajmo, da ne zgolj z uporabnega, recimo okoljevarstvenega vidika, ampak tudi s teoretično spekulativne strani.
Tadej Meserko
Estetika narave Božidarja Kanteta je po besedah njegovega stanovskega kolega Marka Uršiča teoretsko-analitsko delo, ki pa vsebuje tudi osebni angažma avtorja v smislu njegovega etičnega odnosa in skrbi do narave. Osrednja figura dela je filozof Kant in njegovo razlikovanje med lepoto in sublimnostjo.
Kante je menil, da se današnja slovenska družba, ki se bolj zaveda svojih pravic kot dolžnosti na področju okoljevarstva, "giblje nekje med 'talibanstvom' in 'telebanstvom'". Pojem lepe duše - s fenomenom se je ukvarjala vrsta filozofov - ki se brani vsega "grdega", pa primerja s tipično slovensko izjavo glede deponiranja odpadkov: "Ja, ja, samo ne na našem vrtu".
Siol - Kultura