Nedeljski dnevnik, Tema tedna - Meta Černoga: Športni amaterji in tudi starejši naj se držijo načela postopnosti - »Sodobne miselnosti, da je treba povsod zmagovati, ne prenašajmo tudi na prosti čas,« pravi Martin Zorko, dr. med. / Metod Močnik: Dobre plati in stranske neprijetnosti

»V zadnjih letih opažamo, da hiter tempo življenja leze z nami tudi v gore. Dopoldne smo še na delovnem mestu, popoldne pa bi že radi premagovali strma pobočja gora. Največkrat nam tako hiter preklop ne uspe. Še težje pa je z boleznimi, ki jih - vede ali nevede - nosimo v vsakdanjem življenju. Z napori, ki jih premagujemo, se nam znaki takih bolezni še hitreje pokažejo. Zato je pomembno, da se pred odhodom na turo posvetujemo z osebnim zdravnikom,« opozarja Dušan Polajnar, izkušen gorski vodnik in reševalec pri Gorski reševalni službi Slovenije (GRS). Planincev, gornikov, tekačev, kolesarjev, tenisačev in drugih, ki se občasno ukvarjajo z rekreacijo, je vse več, kar je seveda dobro, kot je dobro tudi to, da se z amaterskim športom ukvarja tudi vse več starejših. Vendar ima vsaka dobra plat tudi slabo, zato ne gre zanemariti dejstva, da je poškodb in stanj, ki so posledica preobremenitev telesa, vedno več.

Če smo že pri gornikih. Pripravljenost na turo se običajno ne pokaže pri vzponu, ampak pri vrnitvi. »Potem ko smo cilj že dosegli in se vračamo, se rado zgodi, da nam pade zbranost in takrat se lahko zgodi nepredvidljiva nesreča. Zato je treba izbrati turo, za katero vemo, da jo zmoremo opraviti tako kondicijsko kot tudi logistično,« pripoveduje gorski vodnik in reševalec. Med iskalnimi ali reševalnimi akcijami je Dušanu Polajnarju najbolj ostala v spominu iskalna akcija gornika, ki so ga našli pod vrhom gore, sedečega s pogledom, usmerjenim na Triglav, kjer je za vedno zaspal. Takšnih in podobnih zgodb gornikov, ki svoje zemeljsko bivanje, posledično tudi zaradi bolezni, sklenejo v gorah, je še več.«

Srce zastane tudi mlajšim
Pa ne le pri gornikih. Tudi tisti, ki se podajajo na tek, kolesarjenje ali se preizkušajo pri drugih vzdržljivostnih športih, se morajo zavedati negativnih posledic, ki jih sicer zdravo ukvarjanje s telesno dejavnostjo lahko prinaša.

Športna kardiologinja dr. Katja Ažman Juvan, dr. med., iz UKC Ljubljana tako poudarja, da bi morali ne le starejši, pač pa tudi mlajši rekreativci upoštevati preventivni vidik, preden začnejo intenzivno vadbo. Že za mlajše od 35 let namreč velja, da intenzivna telesna dejavnost za dvainpol- do trikrat poveča tveganje za nenadno srčno smrt, kar velja predvsem za tiste, ki že imajo srčno-žilne bolezni. Ravno tu je velikokrat težava, saj mladi navadno niti pomislijo ne, da bi se jim kaj takšnega lahko zgodilo. Pri takšnih športnikih je intenzivna telesna aktivnost lahko sprožilni dejavnik za življenjsko nevarne motnje srčnega ritma in nenadno srčno smrt, saj jih kar 90 odstotkov umre med telesno aktivnostjo ali tik po njej.

»Pri mlajših so med pogostejšimi vzroki smrti podedovane bolezni, zato morajo biti še posebno pazljivi tisti, ki imajo sorodnike s srčno-žilnimi boleznimi, ki so se pojavile pred petdesetim letom starosti ali nenadne srčne smrti v družini. Opozorilni znaki za prisotnost takšnih bolezni so sicer bolečine v prsih med naporom, omotica ali izguba zavesti (predvsem med naporom), občutek težke sape ali utrujenosti, ki ne ustrezata stopnji napora, ali občutek nepravilnega bitja srca. «

Kar velik del športnikov kljub prisotnosti srčno-žilnih bolezni nima težav, a bi bilo smiselno opraviti preventivni pregled, še preden se lotijo resnih in napornih treningov prav pri vseh, opozarja kardiologinja. Pri starejših športnikih prihaja do največ zapletov zaradi ateroskleroze, ki prizadene koronarne arterije. Pojavljanje ateroskleroze se s starostjo povečuje, s tem pa je tudi število nenadnih srčnih smrti, srčnih infarktov v zrelejših letih bistveno večje. Tudi za starejše športnike veljajo enaki opozorilni znaki kot pri mlajših. Predvsem bolečin v prsih, pretirane zadihanosti ali motenj zavesti med naporom nikakor ne smemo jemati zlahka.

Poslušati je treba telo
Veliko rekreativnih športnikov želi na stara leta dati vse od sebe in nadoknaditi zamujeno, vendar čez noč ne gre, na kar jih navadno opozori že organizem sam. Sposobnost regeneracije organizma je manjša kot pri mlajših in če pretiravajo, lahko hitreje pride do pretreniranosti, na kar kažejo zmanjšana sposobnost treniranja in upad zmogljivosti, občutek utrujenosti, motnje spanja, glavobol, zmanjšana želja po hrani, razdražljivost, lahko tudi depresija, pogostejše pojavljanje okužb zaradi oslabelosti imunskega sistema, višji srčni utrip v mirovanju. Ob pojavu znakov pretreniranosti je treba prenehati ali vsaj zmanjšati trajanje in intenzivnost treningov.

Rekreativci se redko odločijo za pregled
Ena od možnosti, da preprečimo nevarnosti, ki lahko pretijo, je opravljen preventivni pregled. Pri nas imajo obvezne redne preventivne preglede vrhunski športniki, obvezne preglede pa naj bi imeli po sprejetju zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju leta 2008 tudi vsi registrirani športniki. A ustrezna mreža še vedno ni vzpostavljena, prav tako še ni dorečeno, kdo jih bo financiral. Rekreativni športniki se za preventivne preglede odločijo le redko, čeprav intenzivnost njihovih treningov pri posameznikih včasih ne zaostaja dosti od intenzivnosti »resnih« športnikov, pravi kardiologinja. Dodaja, da so v Italiji, kjer je z zakonom določeno, da morajo imeti vsi, ki se prijavijo na športna tekmovanja, opravljen preventivni zdravniški pregled, zmanjšali umrljivost zaradi nenadnih srčnih smrti za 90 odstotkov že pri mladih.

Upoštevati je treba omejitve
V Centru za medicino športa, ki deluje v sklopu UKC Ljubljana, izvajajo preventivne preglede tako vrhunskih oziroma kategoriziranih športnikov kot tudi rekreativcev, res pa je, da je rekreativnih športnikov bistveno manj,« pravi Martin Zorko, dr. med., specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine iz Centra za medicino športa. Poudarja, da sicer vse bolj množično ukvarjanje s športom v zadnjih letih zelo pozdravlja, seveda pa je pri tem treba upoštevati določena načela, kot so postopnost, opravljanje preventivnih pregledov in upoštevanja omejitev, če jih zahteva zdravstveno stanje.

V ambulanti sicer največkrat obravnava poškodbe in preobremenitvena stanja, ki so značilna za tekače, saj je najpogostejša oblika rekreacije pri nas ravno tek, pri številnih drugih športih pa je tek sestavni del oziroma bistveni element.

Preventivni pregled priporoča vsakomur, ki se ukvarja z visoko intenzivnim športom oziroma se udeležuje tekmovanj. »To velja posebno za tiste, ki so bili do sedaj pretežno telesno nedejavni in so starejši od 35 let, ter za tiste, ki imajo zdravstvene težave, predvsem kronična obolenja srca in ožilja, čezmerno telesno težo, sladkorno bolezen ali zvišan krvni tlak. Na vsak način naj na preventivni pregled pride vsak, tudi če se ukvarja samo z nizko intenzivnim športom, če je ob naporu začutil bolečino v prsnem košu, pomanjkanje sape, slabost, močan glavobol ali nenavadno razbijanje srca. Pri težjih srčnih obolenjih, kot sta na primer stanje po miokardnem infarktu ali srčno popuščanje, je telesna aktivnost sestavni del rehabilitacije, pri čemer so izbira treninga, obseg treninga ter srčna frekvenca ozko določeni. Takšni bolniki morajo biti pod nadzorom specialistov kardiologov,« še dodaja Martin Zorko.

Hoja za začetek
Starejšim ljudem, ki bi se radi začeli resno ukvarjati s športom, čeprav so bili do sedaj v glavnem telesno nedejavni, svetuje, naj se držijo načela postopnosti. Dokazano je, da ima šport celo vrsto izrazito ugodnih učinkov na zdravje. Dokazano je tudi, da ima reden nizko intenzivni trening ugodnejši učinek na zdravje kot pa visoko intenzivni, tekmovalni trening.

»Za začetek jim priporočam hojo, ki naj bo toliko intenzivna, da se bodo med hojo lahko še pogovarjali. Srčna frekvenca naj pri starejših od 50 let na začetku ne preseže okoli 120 utripov na minuto. Takšno hojo naj podaljšujejo od denimo deset minut do ene ure dnevno, za kar bodo potrebovali od nekaj tednov do nekaj mesecev. Starejši od 55 let naj s tako intenziteto ne vadijo pogosteje kot tri- do štirikrat tedensko. Ko bodo brez težav zmogli eno uro takšne obremenitve, naj počasi preidejo na lahek tek.«

Kasneje svetuje kombiniranje teka z občasnim kolesarjenjem ali kakšnim drugim aerobnim športom, da bodo vključili še druge mišične skupine in prerazporedili obremenitve na gibalni sistem ter tako zmanjšali verjetnost za nastanek poškodbe. Zelo koristne za starejše ljudi pa so tudi vaje za moč (doma ali v fitnes studiih oziroma na vodenih vadbah, prilagojenih za starejše).

»Pomembno je tudi, da telesu namenijo čas za regeneracijo, zato naj po treh do štirih tednih intenzivne vadbe en do dva tedna vadijo manj intenzivno. Če se raje ukvarjajo s športom, ki zahteva nenadne hitre spremembe smeri gibanja (na primer tenis, košarka), naj si vzamejo dovolj časa, da se skrbno ogrejejo z lahkim, neutrujajočim tekom in z razteznimi vajami za vse mišične skupine.«

Starejšim športnikom vsekakor priporoča redne preventivne preglede. »Poleg spremljanja zdravstvenega stanja bomo redno spremljali tudi telesno zmogljivost. Dokazano je, da če se začne netreniran človek tudi še po petdesetem letu redno ukvarjati s tekom in se pri tem uspešno izogiba pretreniranosti in poškodbam, lahko naslednjih deset let pričakuje izboljševanje telesne kondicije in vedno boljše rezultate.«

Pomembno pa je tudi, kot še poudarja, da jemljemo šport kot sestavni del zdravega načina življenja. In še nekaj ni odveč: »Sodobne miselnosti, da je treba povsod zmagovati, ne prenašajmo na prosti čas. Tako nam bo šport pomenil sprostitev in regeneracijo, ne pa dodatnega stresa. Zelo težko je namreč pri ukvarjanju s športom narediti večjo napako, kot jo naredimo, če se z njim sploh ne ukvarjamo,« končuje Martin Zorko.

Meta Černoga

Dobre plati in stranske neprijetnosti

»Dobro jutro, kolesarji. Vsi na kolo za zdravo telo.« Tako je, vsaj tako kroži anekdota, eden od zdravnikov po večjem kolesarskem maratonu pozdravil paciente ob prvi ponedeljkovi jutranji viziti na oddelku ljubljanske klinike. Nesrečneži so bili pač stranska škoda, ki jo prinaša ukvarjanje s športom, pa naj bo vrhunskim, amaterskim ali povsem rekreativnim. Dobre plati športa pač prinašajo tudi nekaj neprijetnosti. Padci na kolesarskih maratonih so del tega, a nihče ne gre na maraton z namenom pristati na oddelku klinike. Kakšno je razmerje med koristno in škodljivo platjo, je odvisno od mnogih dejavnikov. Zavarovalnice glede na zavarovalne razrede tudi razvrščajo zavarovance po tveganju glede na športne panoge. A skoraj zagotovo razvrščanje ni izkaz natančnih podatkov in statistike, pač pa bolj teoretično razvrščanje glede na bežno zaznavanje določene dejavnosti. Če ne bi bilo tako, bi moralo biti plavanje med najbolj tveganimi športi, ker je v vodi verjetno največ smrtnih žrtev na leto. Znotraj nacionalnih športnih zvez v zadnjih 25 letih sledenja športu nisem zaznal niti ene raziskave, ki bi temeljila na resničnem številu poškodovanih ali bolnih v določeni panogi. Zagotovo pa zgoraj omenjena populacija nesrečnikov pri okrevanju povprečno okreva mnogo hitreje, kot je povprečen čas bolniške odsotnosti zaposlenega. Nemška zdravstvena zavarovalnica je naračunala - 17 dni.

Pri vrstah poškodb je treba športno dejavnost ločiti glede na vrhunski šport, amaterski in čisto rekreacijo, ki jo je nekoč eden od znanih triatloncev definiral takole: ko si športnik nadene štartno številko, to ni več rekreacija v pravem pomenu besede. Te tri ravni športa se ločijo tudi po celostnem pristopu do dejavnosti. Predvsem je tu pomemben pristop do znanja, ki je pomembno tudi s plati zdravja. V vrhunskem športu imajo udeleženci vse možnosti, da pridobijo vsa specialna znanja od strokovnjako\{, da čim bolj zmanjšajo tveganje. Ker je uspeh odvisen med drugim od teh znanj, so motivirani tudi za znanje o zdravju. V amaterskem športu, tudi tekmovalnem, ponekod ga razumemo kot rekreativna tekmovanja, športniki prav tako prek sodelovanja v klubih in zavzetem pristopu dobijo veliko znanja, da se glede na intenzivnost prav tako zmanjša tveganje. Do največjega tveganja namreč prihaja, ko se prestopa meja sposobnosti in znanja.

Rekreacija že v osnovi razumemo kot povsem zdravo. Vendar sem že na nedeljskem izletu na planino Kofce videl več do konca izčrpanih planincev kot v vsem letu na vseh (tekmovalnih) maratonih. Največ nezgod se, tako v gorah kot na kolesu, tudi v vodi ali na teku, dogaja v stanju prehude izčrpanosti, ko telo ne sledi toku dogodkov. Skupinski padci na kolesu, zdrsi v gorah, poškodbe mišic na teku itd., vse gre v ta sklop. Bolj ozaveščeni, bolje pripravljeni so torej manjša rizična skupina kot popolni novinci, prežeti z zunanjimi vplivi o (samo)dokazovanju.

V Sloveniji je tudi izredno malo v družbi cenjenega pozitivnega pristopa do tistih, ki zaradi športa živijo zdravo. Le redka podjetja kakorkoli nagrajujejo zdrav način življenja, več je takih, ki posledično še kaznujejo. Kakšen kolesar od nekaj tisočih zaradi odrgnin ali zlomijene ključnice za kakšen teden v bolnišnici je manjši strošek družbe kot denimo več kot polovica predebele populacije, četrtina alkoholikov, pa cigarete, droge ...

Metod Močnik