Gore in ljudje: Nekomu, ki ga poznam zelo dobro, sem naročil zgodbo.
Kaj se je tvojim očem prikazalo kot vredno objave? »Krma in Kredarica.« To pa ne more biti zanimivo. Verjetno si šel gor, da bi potem pravil kakšne neumnosti! Potrebujem še slike. »Za citate poskrbi pa kar sam.«
Višinski koncert
Zakaj si šel na Kredarico, zakaj ne kam drugam?
»Tudi sam sem se vprašal. Potem pa je med vožnjo po Zgornjesavski dolini rahla ploha odplaknila vprašanje kot nebodigatreba.«
Si se pozanimal za razmere in upošteval vremensko napoved?
»Ker nisem imel pravega občutka, ali potrebujem krplje, sem zbral informacije. Za vsak slučaj sem vzel ...«
Čisti duhovi [najvišjega zračnega področja] se neredko spustijo v drugo, včasih tudi v prvo zračno področje. V glavnem pa so na zemlji njihova vidna mesta prihoda iz višjega kraja tista, ki so zaradi velike višine stalno pokrita s snegom in ledom. (*)
Od kdaj pa s seboj nosiš nepotrebno opremo?
»Nekaj deset korakov sem počakal za oceno, kakšno delo me čaka pri mečkanju snega, potem pa sem nesel cepin in dereze nazaj v avto. Konec je bilo opotekanja, na ravnem sem lažje drobil hitrejše korake. Bilo je jasno, da nimam dovolj kondicije za na vrh.«
Ha, ha, kaj je bilo jasno, če praviš, da je med potjo celo deževalo?
»Sinjino sem prvič ugledal pod stanom, v zenicah mlade Estonke. Njenemu fantu se je poznalo, da je (po njenih besedah) bil na vrhu Triglava – nekoliko spredaj je hodil, kot da je ni.«
In v tem je tudi razlog, zakaj imajo taka področja za skoraj vsakega človeka – kot vi običajno pravite – magično, osrečujočo in pomirjujočo privlačno silo in istočasno vplivajo na celotno človekovo razpoloženje razvedrilno in okrepčevalno. (*)
Si srečal še koga?
»Na začetku je mlad gorski vodnik pripeljal nasproti dva Nizozemca.«
So imeli s seboj žolne?
»Zanje ne vem, sam pa sem jo imel. Vsaj mislim tako.«
Tu ni kaj misliti, to moraš vedeti.
»Po turi sem čutil tako žejo, kot bi imel v sebi žolno.«
Reče se, da piješ kot žolna. In ne umotvori o opremi, ki ti lahko reši življenje.
»Tudi če greš sam?«
Kdor je torej žalostnega srca in je njegova duša polna nemira, ta naj se v Mojem imenu poda v gore na takšno višino ali naj gre vsaj v njeno bližino in začutil bo, da je njegovo dušo oblil močan okrepčujoč balzam. (*)
Vsaj reševalcem prihrani potencialno nevšečnost!
»Zanima me, koliko jih ima za vsak slučaj že napisano oporoko. In nevšečnost je veliko premila beseda za tisto, kar še dolgo po nesreči doživljajo najbližji nesrečnika. Po moje so pomembnejši od reševalcev, kaj praviš?«
Zato ne hodi sam v gore.
»Kako je človek lahko sam, kadar po poti srečuje druge ljudi?«
Medtem ko duša v nižjih predelih postaja vedno bolj topa, težja in bolj trpi, podobno občutku pri raziskovalcu gorskih prepadov in votlin, postaja tisti, ki se povzpne na takšno čistejšo višino, vedno bolj vesel. In kdor pride gor, lahko po pravici vzklikne: »Gospod, dobro je tu!« - Ampak Jaz k temu dodam: »Zate še ni čas, da bi ostal tukaj!« (*)
Razumem, da se v Krmi počutiš varnega. Kaj sploh lahko doživiš zanimivega v zamegljeni dolini?
»Spomladanski koncert za flavte in tolkala.« ??? »Med ptičjim petjem sta Draška vrhova spuščala po stenah presežek snega, pomešanega s kamenjem.«
Plazovi so vendar nevarni!
»V tistem koncu je nevaren samo veliki plaz, ki pa do takrat še ni zabobnel. Jasno, da koncerta nisem poslušal v prvi, ampak v zadnji vrsti.«
Ne glede na to pa vendarle pravim: Radi hodite v gore! Saj sem tudi Jaz pogosto obiskoval gore, ko sem v telesu hodil po zemlji. Na gori sem bil poveličan; na gori sem pregnal največjega skušnjavca; na gori sem pridigal o Božjem kraljestvu; na gori sem molil in na gori sem bil križan! (*)
Je bilo še kaj smučarjev?
»Takoj zatem, ko se je odprlo proti Toscu, se je pojavil smučar. Zavpijem: stoj! Počakaj, da naredim sliko. Stal je in po drugi sliki se je že smejal. Na koncu je začel z menoj govoriti po angleško.«
Zabava in fotografiranje sta bila po tvoje bistvo izleta?
»Odklop iz vsakdanjosti. Zanj ne potrebujem potovanja na drugi konec sveta, zadošča umik v mirno dolino in dvig v višino.«
Zato radi zahajate oziroma hodite v gore! Zakaj ne samo vaš duh, temveč tudi vaše telo pri tem pridobi veliko več kot v sto lekarnah! (*)
Na kateri višini je zate meja, ko se odklopiš iz doline in se priklopiš na gore?
»Možno je, da se to na gori spreminja. A tudi sam pridem na goro vedno nekoliko drugačen. Tisti čudoviti občutek sproščenosti, radosti, veselja in notranjega miru me zajame vedno na drugem kraju. Takrat se moram celo ustaviti.«
Si videl tudi sonce?
»Sončna očala sem imel ves čas v pripravljenosti. Dvakrat je zasvetilo močneje in obakrat sem skozi temno plastiko ugledal spremenjen (potemnjen) svet. S tako temnimi očali je bilo premalo bleščeče, brez njih presvetlo.«
Kamnite gmote in skalovje povzročijo v človeški duši žive občutke, ki so včasih polni miline, včasih polni navdušenja in občudovanja. Ali lahko mrtvi kamen povzroči žive občutke? Te kamnite gmote so prav tako kot najbolj živi kerub izšle iz vsemogočne božje moči. (**)
Je bila na sporedu še kakšna 'predstava'?
»Seveda. Predstava vedno drugačnih, nikoli ponovljivih oblakov je lahko nekaj vrednega ogleda. Včasih je prazno nebo dolgočasno.«
Si šel dol v temi?
»Kaj pa misliš! V meglenem vremenu nisem potreboval noči. No ja, v času, ko je na zahodu zahajalo sonce, sem se začel spuščati proti vzhodu. Po načrtovanih dveh urah počitka sem si privoščil še eno nenačrtovano.«
Kako bi pač moglo večno Praživljenje vsega življenja ustvariti mrtve kamne? Če pa je Stvarnik svoje ideje in misli povezal v pojavnost materije, potem bi pač moralo tudi v kamnu obstajati življenje! (**)
Za lažjo vrnitev po snegu bi si pot lahko označeval s količki, tako kot v pravljici o Janku in Metki.
»O ja, temu poleti služijo markacije. Da se Janko zna s hribov vrniti k Metki. V hiški, kjer čarajo vreme, je eden celo stanoval. Pred kratkim je dopolnil enainštirideset let dela na Kredarici. Med pogovorom na takih višinah lahko poravnam (popravim) kakšno krivo prepričanje ali mišljenje.«
Misliš, da so gore malce tudi 'tvoje' in bodo take tudi takrat, ko ne boš več gornik? »Zanimivo vprašanje – ali lahko goram tudi na mentalnem nivoju pustimo svoj osebni pečat.«
Presodite sami, kaj od obojega je pač potrebnejše: poznati tla, po katerih hodite, ali obzorje, ob katerega se ni še nihče spotaknil! Tla nas nosijo. Zato moramo vedeti, kako trdna so, ali so prepadi in kako se jim lahko izognemo. Kdor se hoče izogniti zlu, ga mora prej poznati, sicer ostane nedorasel otrok. Zato je zlo dobro temeljito preiskati, da ga potem vsak lahko prepozna v sebi. (**)
(*) Jakob Lorber, Zdravljenje in negovanje zdravja
(**) Jakob Lorber, Zemlja in luna
Iztok Snoj